Luka Zevnik iskreno o 143 dneh na PCT: Zlomilo me je psihično in fizično, a mi je uspelo

Sportal Luka Zevnik po Apalaški poti prehodil še Pacifiško pešpot

Luka Zevnik na cilju Pacifiške poti na kanadski meji Foto: Luka Zevnik Če ste brali knjigo ali gledali film Divja (Wild), potem gotovo veste, kaj je "thru-hike". Morda bi bila najprimernejša slovenska besedna zveza vztrajnostni pohod. Najbolj znana tovrstna pohoda sta Pacifiška pešpot (PCT – Pacific Crest Trail) in Apalaška pešpot (AT – Appalachian Trail). Večino noči se spi na prostem oziroma v šotoru, v civilizacijo pa se vrne samo na nekaj dni po zaloge hrane. Petindvajsetletni Luka Zevnik je predlani kot tretji Slovenec prehodil Apalaško pot, letos še Pacifiško pot. Za to ni točnega podatka, koliko Slovencev jo je že premagalo, Zevnik pravi, da naj bi jih bilo osem ali devet (letos je to uspelo tudi Maticu Bratovžu). Zevnik se spogleduje s tem, da bi postal prvi Slovenec s trojno krono prehojenih "thru-hikov", kar bi pomenilo, da čez nekaj let prehodi še pot ameriške kontinentalne razvodnice (Continental Divide Trail – CDT). A sam zagotovo ne, saj ga je letošnja pot v dolžini več kot 3.700 kilometrov "zlomila na pol", predvsem psihološko. Kar 12 tednov je namreč hodil sam in tako začutil tolikšno osamljenost, da je doživel živčni zlom. Pohodne palice je na drevesu raztreščil na več kot deset kosov. Vsako leto gre na Pacifiško pot okoli pet tisoč ljudi, nekateri sicer samo na posamezne odseke. Da jo lahko prehodiš oziroma spiš v narodnih parkih na poti, potrebuješ dovolilnico, te pa gredo kot za med (vsak teden lahko štarta 50 ljudi).

Luka, za vami je že tretji večtedenski pohod, "thru-hike", kot rečejo v angleščini, ali vas ljudje še vedno sprašujejo, pa zakaj, ali ste nori?
Da, vedno je prvo vprašanje, zakaj sploh greš na kaj takega. Na to vprašanje je najtežje odgovoriti, saj ljudje ne razumejo, da te pot sama pokliče. Tako za Camino kot Apalaško pot in Pacifiško pot mi je nekaj reklo, da moram iti. Nikoli ni bila možnost, da ne bi prehodil tega. Nikoli nisem razmišljal, da bi obupal. Bi raje vzel bergle in šel z berglami, kot pa da bi obupal. Prioriteta je, da prideš do konca. Saj te toliko ljudi podpira, pričakuje, da končaš.

Tudi letos niste obupali, pa čeprav pravite, da vas je PCT zlomil na pol?
Ni bilo takega trenutka, da bi obupal. Je bil trenutek, ko sem razmišljal, da bi šel za nekaj dni s poti, v hotel, da si malo spočijem glavo, in bi se potem vrnil in prehodil pot do konca. Nisem pa niti pomislil, da bi šel domov, da ne bi končal poti. Sem si pa rekel, kaj mi je tega sploh treba. Da bi šel domov, pa ni prišlo v poštev.

Luka Zevnik je po Apalaški poti leta 2022 zdaj prehodil še Pacifiško pot. Foto: Luka Zevnik Razlogi, da se ljudje odločijo za "thru-hike", so različni. Nekateri iščejo smisel življenja, samega sebe, kot denimo Cheryl Strayed, ki je s knjigo in pozneje filmom Divja (Wild) tudi širši svetovni javnosti predstavila PCT, spet drugim gre za fizično dokazovanje.
Zame je bilo bolj fizično. Da vidim, ali zmorem. Čeprav je bila Apalaška pot dosti težja. Kar sem moral predelati glede sebe, sem predelal na Caminu 2019. Za Apalaško pot sem slišal povsem slučajno v novicah, da jo je prehodila druga Slovenka, in sem si takrat rekel, da bom jaz tretji. In se je res tako izšlo. Ko sem končal z njo, so mi rekli, da obstaja še Pacifiška pešpot in da je dosti lepša, da je bolj položna, da je narava drugačna, da greš čez puščave, čez gorovje, da greš na Mount Whitney. In sem si rekel, da bo treba iti še to prehodit. Apalaška je bila, kot jo kličejo, zeleni tunel, sami gozdovi, tudi razgledi so samo gozd, gozd, gozd. Tu pa začneš v puščavi, prvih 1.200 kilometrov, potem greš v gorovje Sierra Nevada, tega je okrog 700 kilometrov. In sem bil 25 dni na povprečni nadmorski višini 3.500 metrov. Vmes sem šel na Mount Whitney gledat sončni vzhod. A to se ne šteje, to je bila stranska pot. Kar nekaj stvari, ki sem jih prehodil, se ne šteje, saj niso del poti. Na primer tudi narodni park Yosemite na severu Kalifornije, drugi najbolj obiskan park v Ameriki, kjer sem prehodil 60, 70 kilometrov. Mount Whitney mi je vzela dva dni, kakšnih 40 kilometrov. 

Kakšne ljudi ste srečevali, kakšni ljudje gredo na tako pot?
Na Pacifiški poti je bilo dosti mladih, ki so končali študij in niso vedeli, kaj bi delali v življenju, in so šli iskat odgovor. Na Camino gredo ljudje bolj zaradi sebe, da se prečistijo, da se soočijo s stvarmi v življenju, ki jih ne morejo pozabiti. Apalaška pot pa je živo trpljenje. Ko sem jih tam vprašal, zakaj so prišli, so imeli vsi neke težave. Ali jim je kdo umrl ali se jim je zgodilo kaj stresnega. Tja so prišli, da so šli skozi bolečino in trpljenje čez vse to. Se mi je zdelo, da je bilo na Apalaški poti dosti več realnih razlogov, zakaj so prišli. Na Pacifiški poti so se pa bolj iskali ali pa želeli uživati v pokrajini. Lepa je. Če dam Camino in Apalaško pot skupaj, se narava ne more primerjati. Sierra Nevada je zanimiva, jezer je več sto, lahko se notri kopaš, piješ iz teh jezer. Vsa ta jezera so kristalno čista, vidiš dve, tri metre globoko. Tako naravo, kot sem jo videl v Sierri Nevadi, vidiš samo na fotografijah. Puščava je zanimiva. No, puščava je zanimiva prva dva tedna, potem ko se začne vročina in ni vode, ni več tako super.

Južna Kalifornija, na stotine kilometrov puščave Foto: Luka Zevnik

Bolj zelen severni del poti Foto: Luka Zevnik Kaj pa narava v Oregonu in Washingtonu, s tega dela poti na Instagramu še niste objavili toliko fotografij?
Je bolj vulkanska. Dosti je magmatskih kamnin, črnega peska, črnih skal, dosti neaktivnih vulkanov. Oregon je bil tudi precej požgan. Ko sem šel skozi požgani del, je bil depresiven. Ni rastlin, ni živali, še vedno se vidi dim. Vse je črno. Plezaš prek podrtih dreves, črn si od pepela. Washington je bil bolj zelen, malo podoben Apalaški poti, bolj strm. Na Pacifiški poti se bolj ali manj vzpenjaš enakomerno, na en kilometer je okoli sto metrov vzpona, je zložen vzpon. Gre večinoma cik-cak. Apalaška pot gre pa direktno v klanec, zato tudi večina noče na Apalaško pot. Obstaja trojna krona, da prehodiš Apalaško pot, Pacifiško pot in pa pot kontinentalne razvodnice. Pogovarjal sem se z veliko ljudmi, ki imajo dve prehojeni, a ne Apalaške in da na njo ne gredo. Ker boš imel polovico časa dež, vzponi so strmo gor in strmo dol. Apalaška pot je dosti zahtevnejša od Pacifiške poti, ampak ne tako lepa.

Začetek poti na ameriško-mehiški meji Foto: Luka Zevnik Omenili ste požare, zaradi njih niste mogli prehoditi celotne poti, saj so bili posamezni odseki zaprti. Kar se sicer dogaja skoraj vsako leto.
Trikrat sem moral skočiti naprej. Najprej je bil Park Fire. Mislim, da je bil četrti največji požar v zgodovini ZDA. Bil je zaneten. Zgorelo je za nekaj Slovenij. Mislim, da smo morali izpustiti skoraj 500 kilometrov. Potem sem moral izpustiti še del poti ob koncu Kalifornije, pri gori Etna. Okrog dvanajstih me je dobil dim in sem hodil čez dim do dveh zjutraj. Da sem prišel iz dima, da nisem spal v dimu, kar ne bi bilo dobro za pljuča. Ob osmih zvečer, ko sem si naredil večerjo, je začelo nekaj padati po meni. Pepel. Spraševal sem se, kaj to pada po meni. Ko vidiš, da je pepel, pa nimaš signala, je bilo malo panike. Saj ne veš, kako daleč je požar. Ali je dva kilometra ali 20 kilometrov stran. In sem zato hodil do dveh zjutraj, se utaboril, ko sem prišel iz dima. Zjutraj sem se spet zbudil v dimu. Imel sem deset kilometrov do ceste, kjer me je pobral nek gospod. Povedal mi je, da živi tu 51 let, pa takega dima še ni bilo. Tretjič pa sem moral preskočiti okoli sto kilometrov blizu Kraterskega jezera, ki je drugo najgloblje jezero na svetu. Tam sem z vrha gore videl požar. Morali so nas peljati naprej. Škoda, ker sem šel na pot, da vidim, ali sem zmožen priti od mehiške do kanadske meje.

Ste pred petimi leti sploh vedeli, kaj je "thru-hike"?
Ne, niti slučajno. V Španiji sem šele na koncu Camina izvedel, kaj je "thru-hike", da v Ameriki obstajajo še veliko daljše poti, kjer tudi kampiraš. Takoj mi je postalo zanimivo. Na Caminu vsak dan spiš v albergu, v hostlih, vsak dan se oprhaš, normalno ješ. Tu pa si bolj svoboden. Hrano imaš v nahrbtniku za pet, šest dni, spiš v šotoru, kjer in kadar hočeš. Imaš tudi več miru, saj si sredi ničesar. Takrat mi je bilo rečeno, da nas gre kar nekaj Slovencev na Apalaško pot. A ko sem jih po epidemiji poklical, so mi vsi rekli, da ne gredo niti slučajno. In sem se odločil, da grem sam. Ni mi žal.

Olajšanje na cilju na ameriško-kanadski meji Foto: Luka Zevnik Na fotografiji s cilja Pacifiške poti je videti nasmeh z olajšanjem.
Da, zadnji mesec nisem niti malo užival. Skozi celotno pot sem bil približno 12 tednov sam, povsem sam. Štirikrat se je zgodilo, da nisem v štirih dneh srečal niti enega človeka, niti enega pohodnika. Nekaj malega živali, a niti enega pohodnika, človeka. In sem prvič v življenju začutil osamljenost. In potem je postalo vedno težje, vedno hujše. Nisem več užival, res ne. Tudi temperature so padle, poškodbe so se začele. Zadnji mesec sem komaj čakal, da je vsega konec, da grem domov, da pridem nazaj v našo lepo Slovenijo. Malo se mi je tudi zamerila Amerika. Ko sem bil v Sacramentu in v Renu, se nisem počutil varno. Veliko je brezdomcev, narkomanov. In ko so okrog tebe ljudje goli, čudni, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Ne veš, kaj nameravajo. Orožja je tudi dosti. Trikrat ali štirikrat sem na 20 sekund gledal čez ramo, ker nisem vedel, kaj bo. Bil je trenutek, ko je bilo okrog mene sto takih. Ko greš v napačno ulico, se naenkrat znajdeš med samimi šotori. Izstopaš, ker so vsi umazani, na pol goli, vidno zadrogirani. Ni mi bilo vseeno. Kot otrok sem sanjal Ameriko, ko slišiš za Las Vegas, Miami, Hollywood, New York. Pravijo, da je to država prihodnosti, mesto uspehov. Potem pa prideš tja in si razočaran. Ni ti vseeno. Ne počutiš se varnega. Amerika se mi je zamerila, povsem iskreno. Nisem bil v Los Angelesu, a sem spoznal nekaj Evropejcev, ki so bili in so mi svetovali, naj ne grem, ker bom razočaran. Tudi oni se niso počutili varno, sami šotori povsod, slišali so tudi strele. V roku 20 let se bodo začeli iz Amerike seliti v Evropo, ker bodo videli, da je tu varneje. Na lastne oči sem videl, da Amerika tone.

Ko se danes spomnite začetka poti na mehiški meji, ste si takrat mislili, koliko naporov vas čaka?
Vedel sem, da bo naporno, saj je šlo že za moj drugi "thru-hike". Vedel sem, da bo psihično bolj naporno, saj bo manj ljudi. Nisem si pa mislil, da bo šlo v tak ekstrem. Da bom 12 tednov sam. In to me je ubijalo. To me je res ubijalo. Biti sam teden, dva ni težava, za vsakega je to dobro. A ko si mesece sam, pa padeš v krizo. Niti slučajno si nisem mislil, da bo tako naporno. Na puščavo, na vročino, na težave z vodo sem bil pripravljen, vedel sem, v kaj se spuščam. Edino ta samota me je pa presenetila. In me je na koncu zlomila.

Zlomila ga je osamljenost na poti. Foto: Luka Zevnik Že ob objavi na Instagramu, da ste prišli uspešno do cilja, ste zapisali, da vas je pot zlomila na pol. Torej prav zaradi te samote?
Sem človek, ki se zelo rad druži, ki mu je smeh zelo pomemben. Ko si teden, dva sam, prija. Ko si pa 12 tednov sam, pa pride do krize. Na tej poti niso samo lepe stvari. Greš čez hude čase, čez bolečine od prvega dne naprej. In ko si sam, ko greš sam čez to, je dosti težje. Na Apalaški poti sem imel vedno nekoga zraven. In sva se ves čas smejala. Sva imela na primer pet dni zapored dežja, premočena sva bila, prezeblo naju je, ampak midva sva se še vedno smejala. Sva si mislila, da slabše ne more biti. Tukaj greš pa sam skozi to in ni tega smeha. In to mi je manjkalo. Da ni bilo humorja. Prvič v življenju sem bil dejansko osamljen. To je pripeljalo do tega, da sem imel krizo. Dva tedna sem imel res hudo, hudo krizo. Dal sem si slušalke v ušesa in hodil do dveh zjutraj z maksimalno na glas glasbo. Upal sem, da srečam medveda, upal sem, da srečam pumo. Samo da se nekaj začne dogajati. Ker osamljenost te ubije.

Potem pa so tu še poškodbe …
V bolečini si že od prvega dne. Najprej imaš muskelfiber. Po več tisoč kilometrih pa se začnejo poškodbe. Začelo se je pri gležnju, nato sprednja stegenska mišica, potem me je začel boleti hrbet. Ko sem shujšal 17 kilogramov, sem bil obriban po ramah, ker sem moral nositi vso težo nahrbtnika na rokah. Da, zlomilo me je psihično in fizično, a mi je uspelo.

Toliko ste shujšali predvsem zaradi parazita. Za kaj točno je šlo?
Drugi mesec sem dobil trebušnega parazita. Reče se mu giardiasis. Ko sem po desetih dneh videl, da vsak dan izgubljam po en kilogram, sem moral v bolnišnico, saj ga lahko uničiš samo z antibiotiki. Deset dni sem bil na antibiotikih.

Shujšali ste 17 kilogramov, koliko pa je zrasla brada?
Brada je pa zrasla vsaj pet centimetrov. Podoben si na koncu nisem več bil. Tradicija je, da si moški pustimo brado, lase. Da vidiš, kako si videti po petih mesecih. In videti si slabo.

Pravite, da so tekli pot, kri in solze. Kdaj je najbolj tekel pot, kdaj je bilo kondicijsko najtežje?
Bi rekel, da na začetku, ko telo še ni bilo pripravljeno. Vročina, puščava. Zjutraj ima puščava eno stopinjo Celzija, podnevi pa gre do 44. Takrat je bilo najhuje, saj telo še ni bilo pripravljeno, ker so bili res ekstremni pogoji. Bil je tudi dosti težji nahrbtnik, saj je bilo treba nositi štiri, pet litrov vode. Na koncu puščave, na zadnjih 100 kilometrih, si lahko samo trikrat nalil vodo. Vodo pa potrebuješ tudi za kuhanje, zato je v puščavi dobro, da spiš zraven vode. Če je voda samo na 30 kilometrov in ti porabiš zvečer dva litra vode, imaš ti samo še dva, tri litre vode za 30 kilometrov. In če ne začneš hoditi ob petih zjutraj, zna biti težava. Veliko se potiš, izgubljaš sol in moraš veliko piti.

Tekla je kri?
Da, dostikrat sem tudi padel, dostikrat sem stopil na kakšen kaktus. Tudi bodice od kaktusa sem si moral kdaj izdirati. Dostikrat ti spodrsne. V Sierri Nevadi je tudi sneg, led in se porežeš po kamnih.

Solze pa zaradi osamljenosti?
Ko sem imel krizo, je prišlo tudi do živčnega zloma. Malo pred koncem, v teh dveh tednih krize, mi je naredilo klik in sem zlomil pohodniške palice na drevesu. Dobesedno v prafaktorje. Iz dveh palic sem naredil kakšnih 14 kosov. Ob devetih sem začel hoditi, po uri in pol sem padel čez korenino in samo klik … Zlomil sem palice. To je bil moj tretji živčni zlom. Takoj po tem živčnem zlomu je bilo vse drugače, dosti boljše, kot da mi je padel kamen od srca. Moralo se je to zgoditi. Rekel sem si, to sem potreboval, mimo je. Od takrat sem se počutil vsaj 50 odstotkov bolje. Nabralo se je.

Pokrajina je bila veliko lepša kot na Apalaški poti. Foto: Luka Zevnik

Kako se sploh kondicijsko pripraviš na tak podvig?
Težko. Ker je to vsakodnevna hoja, greš vsak dan hodit. Prej se v življenju na tako pot težko pripraviš, ko moraš delati, zaslužiti denar za tako pot. Sam sem sicer imel nekaj časa, saj sem bil prej na operaciji in sem dosti hodil v fitnes, na sprehode. Ko je bilo koleno že boljše, sem šel tudi z nahrbtnikom na Pohorje. To je to. Povsem pa se na tako pot ne moreš pripraviti. Vsakodnevna hoja te v roku tedna, dveh začne utrujati. Čez kakšen mesec pa dobiš kondicijo in začneš hoditi vsak dan tudi po 42 kilometrov brez težave. Telo se regenerira v osmih urah, ko spiš. In se zbudiš kot nov, vstaneš in greš naprej.

To se te pohodniške noge, kot pravite?
Da, "trail legs". Dokler jih sam ne dobiš, skoraj ne moreš verjeti, da se to res lahko zgodi. Potem pa vidiš, da greš lahko v strm klanec in te noge dosti manj pečejo kot na začetku in ti ta bolečina dejansko ustreza. Takrat se zaveš, da je to res. Dvakrat sem dobil te pohodniške noge. Telo se spremeni v nek stroj. Če mu daš gorivo, bo šlo. In to je hrana.

Z žulji nima nikoli težav. Foto: Luka Zevnik Koleno je zdržalo? Kakšno operacijo ste imeli?
Da, tretjega januarja sem imel operacijo, vzeli so mi ven pol meniskusa. Poškodoval sem si ga že tretji teden Apalaške poti. Bil je odtrgan in mi je zlezel pod pogačico. Nisem več mogel hoditi. A to je najbolj blaga operacija kolena. Če ostaneš v formi, če imaš dobro razvite mišice okoli kolena, te nadomestijo primanjkljaj meniskusa. Dva meseca po operaciji nisem imel več nobene težave.

Je bil kakšen res nevaren trenutek na poti?
Večkrat sem padel blizu prepada. To je bilo zelo nevarno. Srečal sem samo enega medveda in osem klopotač. Vsakič, ko jo vidiš, je zelo nevarno. Če te ugrizne, nimaš veliko časa. Dehidracija. Večkrat se mi je vrtelo. Izgube zavesti ni bilo. Nič ni bilo tako nevarno, da bi rekel, da je šlo na tesno. Enkrat sem dobil podhladitev. Šest dni pred koncem. Ko je po meni deževalo deset ur, temperature pa so bile okrog dveh, treh stopinj Celzija. Ni snežilo, je pa še pihalo. Bil sem premočen, brez šotora, nad sabo sem imel samo streho. Preoblekel sem se v suha oblačila in popil štiri čaje, da sem telo ohranil dovolj toplo, da ni šlo pod podhladitvijo. Temu pravijo hipertermija. Ko se telo podhladi, te začne zebsti, se začneš tresti. Naslednja stopnja je, ko ti začnejo možgani drugače delati in ti postane vroče. Imaš občutek, da goriš, in se začneš slačiti. In takrat je že velika težava. Naslednja faza pa je počasi že smrt.

Kako je bilo pa na splošno z vremenom?
V prvih treh mesecih je deževalo štirikrat, skoraj nič. V zadnji zvezni državi, v Washingtonu, pa skoraj vsak dan. Zadnja dva tedna tudi sneg, zjutraj led. Ni hujšega, kot če imaš zjutraj na šotorskem krilu led in si podhlajen. Potrebuješ nekaj časa, da se telo ogreje. Ostal sem v spalni vreči, si skuhal kavo ali čaj, kaj toplega za pojesti. Potem pa začneš pospravljati vse skupaj. Telo je najprej kar v krču, ko je tako hladno. Zjutraj si kot kos lesa. Ko začneš hoditi in se ogreješ, pa je dober občutek.

Najlepše je bilo v Sierri Nevadi. Foto: Luka Zevnik Omenili ste medvede in kače. Samo enega medveda ste videli? 
Da, na Apalaški poti sem srečal devet medvedov, tako da sem bil na tej poti rahlo razočaran. Ker sem jih želel srečati, da bi se vsaj nekaj dogajalo. Ko si toliko časa sam, želiš, da se vsaj nekaj zgodi. Upal sem, da vsaj medved skoči pred mano. Saj imaš srne, a medved je pa vseeno taka adrenalinska žival. Telo se ti začne tresti, ko vidiš medveda, ko vidiš pred sabo 400-kilogramsko žival, ko veš, da če gre kaj narobe, te lahko dejansko napade in lahko izgubiš življenje. Da, kot sem rekel, rahlo sem razočaran, ker sem videl samo enega medveda. Želel sem videti tudi pumo, seveda na zdravi razdalji 20, 30 metrov, ne ravno, da skoči pred tabo. Ampak ne, živali ni bilo dosti. Je bilo teh osem klopotač, en medved, videl sem dva kojota, veliko srn, veveričk, kuščarjev in miši. Miši so zadnji mesec v Washingtonu delale težave. Zgrizle so mi nogavice, kontejner za kuhanje hrane, podlogo za spanje. In to se dogaja, ko spiš, okrog tvoje glave in težko zaspiš. Dostikrat sem nastavil kakšne kikirikije ob sebi, da bi me pustile na miru. Naj vzamejo kikirikije, da bom lahko zaspal in se ne bom zbudil, ker kar trdno spim.

Spomnim se, da ste z Apalaške poti pogosto poročali o kačah.
Tam sem videl tudi po tri, štiri na dan. Pa videl sem vse od 30 centimetrov pa do dva metra in pol dolge. Tu pa ni bilo daljše kače od metra in pol. Na Apalaški poti si moral biti ves čas pripravljen, tudi ko si šel na stranišče. Moral si gledati pod sebe, da ne boš stopil na kakšno. Res je bilo dosti teh večjih, podganaric, reče se jim rat snake. Tudi debele so, vsaj šest, sedem centimetrov. To je kar šok. Mogoče mi je res zdaj manjkalo tega adrenalina. Zelo lepo, a preveč monotonosti. 

Tudi logistika takega pohoda je zelo zahtevna, kajne?
Logistike je največ na začetku – zaradi puščave. Na Apalaški poti so mesta in civilizacija dosti bližje poti. Tukaj pa moraš večkrat štopati in se voziti tudi po uro in pol stran, večkrat moraš iti po več deset kilometrov peš s poti, da dobiš hrano, in potem nazaj. Tudi ti kilometri se ne štejejo. Povprečno greš na pet, šest dni v civilizacijo po hrano, na Apalaški poti je bilo na primer na štiri. Tam greš tudi čez več mest, tukaj pa je bilo veliko štopanja. Spi se v šotoru ali viseči mreži. Moraš načrtovati vse: vodo, hrano, kje boš spal. Na požganih delih moraš paziti, da ne spiš kje blizu mrtvih dreves, da ne padejo nate sredi noči. Tudi to me je mogoče malo mučilo, ker sem jaz bolj spontan, nerad načrtujem stvari, sploh ko sem na potovanju. Ker sem moral vsako jutro narediti načrt, kje bom spal, kje bo naslednja voda. Če bo šele čez 35 kilometrov, naslednja pa čez 60, torej moraš hoditi 35 kilometrov. Razen če hodiš ponoči, kar pa ni najbolj pametno. Ker so pume najbolj aktivne ponoči. Letos je bil v Kaliforniji napad pume. Mislim, da je ubila enega najstnika. Svetovali so mi, da če hodim ponoči, naj na vsakih nekaj minut pogledam nazaj, če mi kdo sledi. Puma je mačka, sledi ti in ti skoči na vrat. Pri vseh napadih, do katerih je prišlo, je puma skočila na vrat. Ni veliko napadov, a tisti, ki so, so običajno smrtonosni.

Kako je s hrano? Vem, da si jo Američani pripravijo že doma, torej jo dehidrirajo in jim jo nato pošiljajo na pošte ob poti? Koliko ste to počeli vi ali ste si jo samo kupovali v trgovinah?
Ker sem iz Evrope, si vnaprej nisem mogel pripraviti hrane z izsuševalci. To res dosti ljudi počne. Si naredijo pakete in jim jih pošiljajo od doma. Jaz sem večinoma, da sem prihranil denar, hodil v Walmart, ki je malo bolj poceni, še posebej, če si kupiš večjo količino. Tako sem si kupil hrano za štiri ali pet tednov, naredil pakete in si poslal vnaprej. A potem spet ni spontanosti, ker veš, da se moraš ustaviti v določenem mestu. Težava je tudi pošta, ki dela samo od ponedeljka do petka. Čez prideš ob koncu tedna, moraš potem počakati do ponedeljka. 

Logistika poti je zelo zahtevna: kje bo voda, kje spati, kakšno hrano vzeti s sabo. Foto: Luka Zevnik In kaj jeste na takšnem pohodu?
Hrana v Ameriki je v primerjavi z našo katastrofalna. Jaz sem jedel to poceni hrano, že vnaprej pripravljeno: dehidrirane testenine, tuna v vrečki, kikirikijevo maslo, dostikrat sem si vzel kakšne klobase, sir za sendviče, kakšne tortilje, ki dlje zdržijo. Čez čas, ko hodiš, ugotoviš, kaj telesu ustreza, kaj telo potrebuje. Telo ti samo pove, ali potrebuješ sladkor, sol, ali ti manjka hidratov, proteinov ... Če te začnejo grabiti krči, moraš popiti magnezij. No, že prej ga moraš, da te ne začnejo. Potrebuješ elektrolite, še posebej čez puščavo, ko se potiš. Da, dosti je organizacije na tej poti.

Ko se vrneš na pot z veliko hrane, koliko je takrat težak nahrbtnik?
Bi si upal reči, da 20, 22 kilogramov. Z dvema, tremi litri vode in s hrano za sedem dni je bil zagotovo okoli 22 kilogramov. A ti nahrbtniki načeloma niso za tako težo in ti začne razpadati. Spet sem moral kupiti nov nahrbtnik. Tudi ta je že razpadel. Pa so kakovostni. Preveč je teže, premikajo se in se začnejo šivi trgati.

Spanja na prostem ste se navadili že na Apalaški poti?
Najprej sem mislil, da bom spal večino časa v šotoru. Kupil sem novega. Ampak ne vem, če sem v njem spal več kot desetkrat. Jaz sem bolj človek, ki rad "kavboj kampira", kar pomeni, da si dam samo na tla folijo, podlogo za spanje in spim na prostem. In na svojem nahrbtniku, da ti ga ne vzame medved. Jaz ne maram obešanja hrane. Če ti medved vzame hrano in si ti dva dni od civilizacije, si v težavah. In to se je dosti ljudem zgodilo. V puščavi tudi ne moreš obešati hane na kaktuse. Ni lepšega kot gledati zvezde in utrinke, preden zaspiš. Ko si utrujen, takoj zaspiš. Dostikrat sem si zakuril ogenj, da te malo greje.

Najbrž ste morali imeti kanister za hrano, prav zaradi medvedov?
Obvezen kanister za hrano je bil samo v Sierri Nevadi. Ni mi sicer logično, ker tukaj ni nihče videl medveda. A glede tega vsi komplicirajo, tudi rangerji to pregledujejo. Jaz sem si ga izposodil in takoj, ko sem lahko, sem ga vrnil. Ker je samo dodatna teža. Medved ga pa vseeno lahko odnese. Voha se skozi, čeprav do hrane ne more priti. Na Apalaški poti se je denimo zgodilo, da je kanister izginil. Ali ga je medved odkotalil stran? Ostaneš brez hrane. Če si pa brez hrane, je pa enako, kot če si brez bencina na cesti.

Veliko sva povedala, kako mučno je bilo, kaj pa tisti najlepši trenutki, kdaj ste najbolj uživali?
Najlepši trenutki so bili v Sierri, ta jezera, ti razgledi. Dostikrat sem si vzel čas za malico ob jezerih, šel sem tudi plavat. To so najlepši trenutki, ko si na 3.500 metrih in se kopaš v jezeru, vse okrog tebe je sneg, a ima jezero vseeno 15 stopinj Celzija. Ko sem en čas hodil v skupini, smo si zvečer zakurili ogenj in delili zgodbe, se smejali. To so bili najlepši trenutki.

Najlepše je bilo v Sierri, ob jezerih na 3.600 metrov. Foto: Luka Zevnik

Kakšne ljudi ste srečevali na poti? Spomnim se, da ste z Apalaške poti omenjali številne posebneže. Je bilo tu podobno?
Na Apalaški poti je dosti več ljudi in je tudi zato več posebnežev. Seveda se tudi tu najdejo posebneži, sploh pa v Ameriki. To ni nič čudnega. Za zahodni del Amerike sem dobil občutek, da se vse vrti okrog denarja. Pohodniška skupnost je bila na Apalaški poti dosti bolj povezana. Več ljudi je hodilo skupaj, skupaj smo hodili v mesto. Tu pa skupine niso bile tako trdno skupaj. En je šel v eno mesto, drugi v drugo, so se dobili čez en teden. Ni bilo te skupnosti. Dosti domačinov tudi služi na pohodnikih. Se pretvarjajo, da so "trail angels", ki naj bi ti pomagali, na koncu pa ti zaračuna za prevoz. Na primer za deset kilometrov 20 dolarjev. Tega načeloma ne bi smel, saj naj bi bilo backpackanje najbolj poceni vrsta potovanja, a te stane dosti več, kot bi si mislil.

Z Apalaške poti ste res imeli številne dobre zgodbe s "trail angels", da so vas vozili v mesto, vam puščali vodo ob poti.
Zelo. Dajali so nam tudi denar na roko, čakale so nas hladilne skrinje ob poti. Ko ti vidiš kokakolo notri – sladkorja ti vedno primanjkuje –, je to taka sreča, tako veselje. Čutiš hvaležnost, pa je samo kokakola. Tukaj pa ne vem, če je bilo deset odstotkov toliko pomoči kot na Apalaški poti. Je pa res, da si tudi bolj sredi divjine, da tudi ni toliko cest. Saj so mi ljudje pomagali, da ne bom krivičen, a če primerjam z Apalaško potjo, pa niti približno toliko.

Razpadel vam je nahrbtnik, kaj pa čevlji?
Menjal sem štiri pare. Na Apalaški poti, ki je bila bolj strma, teren pa zahtevnejši, sem jih uničil pet, čeprav je bilo manj kilometrov. Da, stane, vse stane. Pod 120, 150 evrov težko najdeš kakšen dober pohodniški čevelj.

Kakšni so najboljši za tak pohod?
Meni najbolj ustreza la sportiva jackal, a v Ameriki težko najdeš tak model čevlja. Pa mislim, da je tudi cena skoraj 200 dolarjev. Pri nas je okoli 150 evrov. To je pol pohodniški, pol tekaški čevelj. Je malo mehkejši, zračni. Niti slučajno goretex. Stopalo mora biti suho, da se izogneš glivicah, žuljem, infekcijam. 

Pet mesecev v Ameriki ga je stalo okoli 13 tisoč evrov. Foto: Luka Zevnik Ste imeli kaj težav z žulji?
Ne, z žulji ne. Če s čim nimam težav, pa jih nimam z žulji. Če me začnejo čevlji malo ribati, si dam prvi teden dvojne nogavice in to je to. Ne vem, če sem imel na vseh teh poteh doslej pet žuljev. Mislim, da ne. V puščavi sem pa imel denimo težave s krastami v nosu. Zaradi tega suhega zraka in zaradi mikropeska, ki je v zraku. Kakšne tri tedne mi je tekla kri iz nosa. Oriban sem bil med stegni, kakšne tri tedne.

Kako pa je na takem pohodu s higieno?
Apalaška pot ima več vode, potokov, slapov in se dosti lažje umiješ. Tu v puščavi pa se nismo dosti umivali. Imaš mokre robčke, s katerimi se približno umiješ. In to je približno to. V Sierri Nevadi in v Oregonu, Washingtonu je kar nekaj jezer in se vržeš notri in tako umiješ. Ni pa niti približno toliko higiene kot na Apalaški poti. Zgodilo se je, da se tudi več kot deset dni nisem oprhal. Tako da mokri robčki, ko pa je civilizacija, izkoristiš toplo prho. 

Mesta torej komaj čakate med potjo?
Najpomembnejša je hrana. Hrana je prioriteta. Ker ne moreš dati vase toliko kalorij, kot jih porabiš. Mislim, da so računali, da dnevno porabiš med šest in osem tisoč kalorij. Če jih spraviš vase pet tisoč, imaš že res kakovostno hrano.

Pravite, da v Ameriki hrana ni najboljša, česa ste se najbolj razveselili zdaj, ko ste prišli domov?
Pohanega! Pohanega in pa domače goveje juhe. Domov sem poklical, ali me lahko čaka to. Pa sadje, domača jabolka. Tega v Ameriki ni, vsa jabolka so tako prevoskana. Delali so celo test, da so dali jabolko iz trgovine v klet in je bilo po enem letu videti enako. Hrana je v Ameriki v primerjavi z našo katastrofalna.

Veste, koliko vas je ta podvig stal?
Koliko točno sem porabil, ne računam do zadnjega centa, ker me že tako glava boli, ko pridem domov. Običajno pogledam na račun sredi in malo pred koncem poti, ker je Amerika tako hudo draga. Ne moreš se ob vseh drugih težavah, ki jih imaš na poti, obremenjevati še z denarjem. Jaz sem keramičar in vem, da ko pridem domov, če je treba, stisnem. Če je treba, delam 10, 12 ur, sobote, nedelje. Meni to ni težko. Ker uživam v svojem delu. In si denar zaslužim nazaj. Ko ga pa zmanjka med potjo, imam pa brata. Je moj "financ minister" in mi nakaže denar. Jaz pa mu potem v roku meseca, dveh vrnem. Na poti sem letos v petih mesecih zapravil okoli 13 tisoč evrov.

Večina ljudi si petmesečnega dopusta ne more vzeti.
Da, te poti trajajo tako dolgo in malokdo dobi toliko dopusta. Sploh v javni upravi. Pravijo, da ko si enkrat noter, ne greš več ven. Ljudje si ne upajo dati odpovedi. Pri meni pa to ni težava, saj so me klicali že pred dvema mesecema in spraševali, kdaj pridem, da je toliko dela, da me potrebujejo. Zadnja stvar, s čimer se obremenjujem, ko pridem domov, je delo. Ker keramičarjev ni. To je postal dober posel. Če si pripravljen delati, lahko zaslužiš dober denar. S tem se ne obremenjujem, čeprav je malo grenko, ko prideš domov in vidiš, da si porabil denarja za en avto, ampak na koncu koncev mi nikoli ni žal niti centa. Denar bom zaslužil na novo.

Bo težko zdaj spet začeti delati?
To sem že tolikokrat naredil, da sem pustil delo in prišel nazaj in začel delati. In moram reči, da z dosti večjem veseljem začnem delati. Se že veselim. Ker jaz uživam v svojem delu. Ko so bili hudi trenutki na poti, sem si rekel, da bi raje delal. Raje bi polagal keramiko. Tam si na toplem, si daš radio. Delo mi je najmanjša težava. Vem, zakaj delam. Seveda, ni lepo, da delaš v nedeljo, malokdo dela v nedeljo, ampak vem, da bom za ta denar, ki ga bom zaslužil v nedeljo, užival mesece. Ali bom šel potovat ali za užitek, ne bom ga zapravil za kakšno bedarijo.

Dva tedna za počitek? Je še kaj bolečin?
Čudno je, čudno. Malo sem še zmeden. Ker imaš spet vse na razpolago. Odpreš hladilnik in imaš sto različnih stvari, ki bi jih lahko pojedel. Oprhaš se lahko vsak dan. Ni mi treba navsezgodaj razmišljati, kje bom spal, kakšna bo noč, ni mi treba stiskati gumba SOS na garminu, da bi preveril, kakšno bo vreme. V zadnjih petih dneh na poti sem trikrat spal na stranišču na štrbunk. Ker je bil zaprt prostor, hvala bogu so naredili tako, da ne smrdi. Da sem lahko spal notri. Enkrat sem nezakonito spal na pošti. Ker so imeli odprt tisti predprostor in je snežilo, bilo je izjemno mrzlo. In sem ugotovil, da imajo predprostor ob koncu tedna odprt prav zaradi pohodnikov, da si lahko vzamejo ta paket. Tja sem šel ob devetih zvečer, ob osmih zjutraj sem bil že zunaj in ni nihče vedel, da sem bil tam. 

Še kakšna taka nora, nenavadna prigoda s poti?
Zagotovo si bom zapomnil, ko sem spal na 3.600 metrih na Sierri Nevadi in me je sredi noči zbudila višinska bolezen. In sicer modrostni zobje. Zaradi višine imaš lahko z njimi težave. Jaz drugače s tem nimam težam, tam pa me je sredi noči zbudila najhujša bolečina v življenju. Sem bil že zelo, zelo blizu, da pritisnem SOS, da pridejo pome. A ko si na taki višini, bodo ljudje za reševanje porabili več ur, na koncu ti pa ne bo nihče verjel. Ne predstavljam si, da bi šel jaz reševat nekoga na 3.600 metrov, šel gor štiri ure, sredi noči prišel do njega in ga vprašal: Kaj je narobe? In bi on rekel: Zob me boli. Tega res ne moreš narediti! In to sem si zapomnil, ker je bila res najhujša bolečina, a vem, da mi ljudje ne bi verjeli, da je tako hudo. Ne morem si predstavljati, da bi me prišli reševat zaradi modrostnih zob. Pojedel sem nekaj protibolečinskih tablet in zjutraj ob sedmih sem bil kot nov. Brez bolečin, brez vsega. To se mi je nato zgodilo še enkrat, a sem nekako naštudiral, da sem si ledeno vodo po kapljicah prek cevke spuščal neposredno na zob, da mi je zob omrtvičilo. Da ni bilo take bolečine, da sem lahko zaspal.

Torej ste postali pravi mojster preživetja!
Da, glede nato, kaj vse sem že prestal, lahko rečem, da imam znanje o preživetju v naravi. Poznam svoje telo, znam ga poslušati, točno vem, kaj mi manjka. Točno vem, kaj narediti, ko si podhlajen, kaj narediti v primeru vročine, kaj piti. 

Kot obvoz s PCT je osvojil Mount Whitney, 4.421 m. Foto: Luka Zevnik Posebno, dodatno doživetje je bil vzpon na Mount Whitney, 4.421 metrov, najvišji vrh ZDA, če ne štejemo Aljaske.
Tehnično vzpon sploh ni zahteven. Mislim, da smo hodili gor štiri ure in pol, morda pet. Zagotovo je bilo vredno, ker smo gor doživeli najlepši sončni vzhod, kar sem jih imel v življenju. Gor si res nad vsem. Lepo vreme je bilo, sicer mrzlo. S seboj smo vzeli spalke, da smo zaviti dočakali sončni vzhod. Res je bil nekaj posebnega, saj več tisoč kilometrov okoli ni podobno visoke gore. Vse je bilo popolno, čisto ozračje. Ni mi žal, da sem se zbudil okrog polnoči, hoditi smo začeli ob 12.40, okoli petih smo bili na vrhu. Malo snega je bilo še na vrhu, a ne veliko. Smo bili tak čas, da se je večina snega že stopila. Ni bilo nevarno.

Celoten PCT tehnično ni zahteven?
Niti slučajno. Whitney je tako visoka gora, medtem ko je na Apalaški poti najvišja gora nekaj čez dva tisoč metrov, pa je bilo na vrh tiste gore priti dosti težje. Pacifiška pot je ves čas enakomeren vzpon, cik-cak, na Apalaški poti pa greš naravnost gor in naravnost dol. Mount Katahdin je tehnično najzahtevnejša gora na Apalaški poti. Tam moraš večkrat dati nahrbtnik dol, ga vreči naprej in plezati. Whitney je kamilica v primerjavi s kar dosti gorami na Apalaški poti. 

Bi se po prehojeni poti danes PCT lotil kako drugače?
Da, začel bi z drugo opremo, zagotovo. Mogoče na začetku sploh ne bi imel šotora, ker na začetku res ni dežja. Kot sem rekel, samo štirikrat je bil dež v prvih treh mesecih. Mogoče bi tudi malo hrano spremenil. Ker vidiš, kaj ti ustreza in kaj ne. Jaz sem začel z enako hrano, kot sem končal na Apalaški poti. Moraš gledati na temperature. Ker če je zunaj 40 stopinj Celzija, ne moreš imeti v nahrbtniku sira in klobase, saj bo v dveh dneh vse pokvarjeno. Ker se kuha v nahrbtniku. Mogoče bi začel še dva tedna prej, takoj na začetku maja. Ker na koncu je bila v Washingtonu že skoraj zima. Že v Oregonu se je kar ohladilo. Če bi dva tedna prej štartal, bi bilo idealno.

Kako bi se danes poti lotil drugače? Foto: Luka Zevnik Vi ste šli od juga proti severu, nekateri gredo od severa proti jugu. Kaj je bolje, lažje?
Večina se odloči za pot proti severu. S severa proti jugu je na Pacifiški poti zahtevnejše, saj je Washington kar hribovit, z največ vzponi. In začneš s tem. Saj puščava ni ravna, a dosti lažje telo tam pripraviš na pot. Za pot proti jugu se odločijo tisti, ki želijo biti bolj sami, še bolj odmaknjeni od ljudi. Morda se za to odločijo tudi tisti, ki živijo na jugu države in gredo potem s severa proti domu. Letijo na sever in gredo peš domov.

Če kakšen Slovenec razmišlja, da bi šel na PCT, kakšen bi bil vaš nasvet?
Naj me pokliče, lahko mu svetujem, dosti lažje mu bo. Knjiga Divja ne pove dosti o terenu, o pripravah, o opremi. Jaz mu bom z veseljem svetoval. 

Obstajajo tudi druge, bolj tehnične knjige o tej poti. Ste si jih kar prebrali?
Jaz niti knjige Divja nisem končal. Sam niti nočem vedeti preveč. O Apalaški poti se sploh nisem nič pozanimal, kar je bila sicer napaka. O Pacifiški poti sem pogledal nekaj filmov, da sem si malo predstavljal pot. Stopil sem v stik s parom iz Slovenije, ki je že prehodil to pot, da sta mi vsaj približno povedala, kakšne temperature bodo, kako je s pošiljanjem hrane vnaprej ipd. Rekel pa bi, da če nisi stoodstotno prepričan o tem, če te pot ni poklicala, ne pojdi. Ko pa te enkrat pokliče, ko si prepričan, pa uživaj na poti. Nora izkušnja, drugače začneš gledati na svet. Postaneš hvaležen, začneš ceniti malenkosti, kot so prha, topla postelja in normalne temperature.

Se boste tudi po tej poti zaprli v klet in posneli triurni videoposnetek z zgodbami s poti?
Triurni ravno ne, ga bom pa zagotovo. Podoben bo kot prvi, a po drugi strani drugačen. Ker je dosti več za pokazati, več zanimive narave. Ne vem pa, kdaj se bom tega lotil, enkrat v naslednjem letu. Posnel sem več kakovostnih posnetkov. Mislim, da bo dobro izpadlo. Raznolika narava, dosti se je zgodilo, dosti imam za povedati, dosti zgodb. 

Že kakšna nova ideja, kaj naslednjič?
Manjka mi samo ena pot, da postanem prvi s trojno krono v Sloveniji. Torej me mika ta kontinentalna pot. A po drugi strani me pa mika tudi druga kultura. V Ameriki sem zdaj skupaj preživel že 11 mesecev, videl vzhodni in zahodni del, šel sem čez 18 zveznih držav. Spoznal sem ameriško kulturo, videl naravo. Morda mi je zato postalo tudi malo monotono. Mogoče bi zato šel na nekaj novega. Gledal sem eno pot na Novi Zelandiji, od obale do obale, mislim, da je okoli 3.500 kilometrov, podobna je tej poti. Japonski Camino se mi tudi dopade. Imam torej tri odprte možnosti.

Mika ga trojna kroga "thru-hikov", a na pot kontinentalne razvodnice sam ne gre. Ta je še daljša. Foto: Luka Zevnik Gre pa pot kontinentalne razvodnice med drugim čez narodni park Glacier, kjer pa iz svojih izkušenj lahko povem, da je več medvedov.
Saj je bila tudi tu na koncu možnost, da vidiš grizlija, a ga nisem. Ga bojda niso že nekaj let. Tu na kontinentalni razvodnici pa je večja možnost, mislim, da je tudi razpršilo za medvede obvezno, saj je dosti grizlijev. Črnega medveda še nekako odženeš, z grizlijem pa si ne bi upal hrane puščati ob sebi. Ne, ob taki mrcini ne. Med črnim medvedom in grizlijem je kar velika razlika.

Naslednji "thru-hike" torej leta 2026?
Da, 2026. Če mi bo uspelo najti kakšnega od pohodnikov, ki sem jih spoznal, da bi šel z mano na kontinentalno razvodnico, bi šel verjetneje na to pot. Ker bi vseeno rad postal prvi Slovenec, ki bi mu uspelo prehoditi vse tri. Ker ta pot pa je še manj obljudena kot Pacifiška pot in tam se ti zna zgoditi, da več tednov zapored ne vidiš človeka. Sam na to pot ne grem, potrebujem nekoga zraven. Upam, da mi uspe koga najti. Dovolj je bilo. Prvič v življenju sem doživel to samoto in ni dobro vplivalo name. Nočem iti več čez to. Sama pot je dolga okoli pet tisoč kilometrov in ne predstavljam si, da bi jo prehodil sam.

Kaj pa slovenska planinska pot, ki je dolga dobrih 600 kilometrov, tehnično zahtevnejša, ima 37.300 višinskih metrov vzpona? Le redki Slovenci jo prehodijo v kosu. To vzame tam med 32 in 35 dni? Vas ta ne mika? V zadnjih letih jo je prehodilo kar nekaj tujcev.
Me mika, ampak je tako blizu doma, da si jo bom pustil na strani. Če me kdaj kaj preseneti v življenju, lahko rečem zbogom in se grem prečistit za en mesec, grem prehodit to pot. Zdaj, ko sem mlad, mi ni težko biti na letalu 12 ur, zato raje potujem v bolj oddaljene kraje. Na začetku naslednjega leta bom šel v Azijo. Zdaj nimam denarja, da bi se šel lahko za dva, tri tedne tja malo spočit. Mislil sem, da mi bo ostalo toliko denarja, da boš šel lahko takoj po tej poti počivat, a ni šlo skozi. Bom šel v začetku leta na Tajsko ali v Vietnam.

Koliko pa sicer hodite po slovenskih gorah?
Me sicer mika, a kolikor sem že prehodil po svetu, pa moram reči, da hodim malo. Dostikrat grem na Pohorje, včasih na Gorenjsko v hribe. Ampak res relativno malo. Bi si želel malo več. A ko sem doma, moram delati, moram zaslužiti denar. Kot sem rekel, delam sobote, nedelje. Ko se spravim v delo, sem noter več mesecev in si ne jemljem časa zase. Raje potem uživam več mesecev. Nisem še bil na Triglavu, kar pa je sramota! Da greš na Mount Whitney, na 4.421 metrov, na Triglav pa še nisem šel. Nisem še pravi Slovenec. Če ne prej, bom šel naslednje leto.

Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko