Nedelja, 4. 9. 2016, 12.55
3 leta, 5 mesecev
Karmen Karničar, oskrbnica Češke koče na Spodnjih Ravneh
Oskrbnica Češke koče, ki ne potrebuje lišpa #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,48
Karmen Karničar se ne mara izpostavljati, fotografiranje pa ji je sploh odveč. Nikoli pa ji ni odveč sprejeti planince, jih postreči in jim svetovati. To počne na Češki koči na Spodnjih Ravneh nad Jezerskim, s 116 leti najstarejši ohranjeni planinski koči pri nas. Zadnji dve leti je njena oskrbnica, njena delovna kilometrina pa sega še precej dlje.
Karmen Karničar je oskrbnica z dušo. To je najpogostejši opis trenutne "gazdarice" Češke koče, ki smo ga dobili od planincev, s katerimi smo se letošnje poletje pogovarjali o tem idiličnem planinskem zatočišču pod severno steno Grintovca.
Glasen smeh, odločnost in neposrednost so le nekatere od značajskih lastnosti, ki bi ji jih lahko nadeli ob srečanju v njenem delovnem okolju, kjer je le stežka našla čas za pogovor. Ali je rezala por, se vrtela med lonci, stregla gostom ali se oglašala na telefon.
Ko ima vsega vrh glave, se umakne v kuhinjo.
Odsotnost elektrike vse samo še zaplete
K sreči ima dovolj pomoči. Na vrhuncu poletne planinske sezone ji med tednom pomagata dva para delovnih rok, ob koncu tedna jih je pet, ob najbolj obleganih koncih tedna pa jih za delo poprime tudi po sedem. "Z davčno blagajno se nam je življenje precej zapletlo," potarna Karničarjeva.
"Potem je tu še specifika koče, ki vse skupaj dodatno zaplete," opozarja Karničarjeva. "Ker na Spodnjih Ravneh ni elektrike, smo povsem odvisni od agregata, ki pa ga ne moremo kar naprej prižigati, saj to ni ne varčno ne ekološko."
Znajti se je treba. Ker na Češki koči hladilnika in zamrzovalnika nimajo, si pomagajo z mrzlo vodo, shranjeno v vgradnem koritu za drsnimi vrati omare.
Ker so zato brez zamrzovalne skrinje in hladilnika (pokvarljive jedi hranijo v vgradnem koritu za drsnimi vrati omare in hladijo z mrzlo vodo), je logistično načrtovanje toliko pomembnejše. Odvisni so namreč od tovorne žičnice, ki jim pripelje tovor, kar se seveda dogaja bolj redko, vsekakor pa ne vsak dan.
"Včasih se kdo jezi, zakaj nimamo na razpolago vsega, kar piše na jedilniku. Seveda nimamo, zato ker ne moremo imeti, saj hrane, ki je sproti ne prodamo, nimamo kje shraniti," je pojasnila.
#VIDEO: Oskrbnica Karmen Karničar v akciji
Ko je slabe volje, se umakne v kuhinjo
Dnevi v gorah, kjer si ves čas na nogah in na voljo vsem, so lahko dolgi, a v času našega obiska sredi avgusta Karničarjeva doline še ni pogrešala. "Jeseni pa bo želja po selitvi v nižje lege že močno prisotna," je priznala.
Češka koča je namreč od sredine junija do 20. septembra odprta vsak dan, to pa za sabo potegne tudi delo vse dni v tednu, skoraj 24 ur na dan.
Vseh želja se v gorah ne da izpolniti
Oskrbnica ne skriva, da tudi njej – čeprav stalno tako široko nasmejani – občasno kdo stopi na žulj in spravi v slabo voljo. Takrat se umakne v kuhinjo.
"Tam se 'zbevskam' in vrnem. Pomočniki me zdaj že poznajo, vejo, da je to zgolj prehodna faza, ki slej ko prej mine. Veste, do strank je treba vedno imeti prijazen odnos, a ljudje smo zelo različni, niso vsi prijazni in ne razumejo vsi dejstva, da v gorah luksuza ni in da se vseh želja preprosto ne da izpolniti.
Z nekaterimi obiskovalci se lahko šalimo, do drugih pa smo lahko samo vljudni in nič več. Vse je odvisno od njihovega nastopa," pravi in hitro doda: "Nekateri pozabljajo, da tudi oskrbniki ne delujemo s pritiskom na gumb in nismo vse dni dobre volje," nam je položila na srce na enega od ponedeljkov, ko je pričakovala miren dan, pa je bil vse prej kot to. Gneča z vseh strani, vključno s številnimi tujci.
Celo na pričakovano miren avgustovski ponedeljek je bila na Spodnjih Ravneh velika gneča.
Za Nizozemce je 1.500 metrov precejšen zalogaj
Med njimi smo naleteli tudi na mlad nizozemski par Sabrine Reinders in Gerbena Hofstra, učitelja biologije, ki sta se do Spodnjih Ravni podala z enoletnim sinom Noahom v nahrbtniku.
Priznala sta, da je vzpon do Češke koče za Nizozemce sicer velik zalogaj, saj njihova ravninska domovina za najvišji vrh razglaša zgolj 323 metrov visoki Vaalserberg (ja, Slovenci bi ji težko rekli gora). Na poti, ki jim je do 1.543 metrov visoke Spodnje Ravni vzela dobri dve uri, niso imeli posebnih težav.
Nizozemska ružina Hofstra se je na Spodnje Ravni povzpela z enoletnim sinom Noahom.
Stara mamka z dušo, ki ne potrebuje dodatnega lišpa
Karničarjeva potrjuje glas, ki se o Češki koči širi od ust do ust, in sicer da je koča nekaj posebnega. "Je kot stara mamka z dušo, ki ne potrebuje dodatnega lišpa. Vsaka deska se oglaša po svoje in vsaka pripoveduje vsaj 70 zgodb, piha, dolgčas pa nam nikoli ni. Ali mi ustvarjamo zgodbe ali pa jih poslušamo," jo je poetično opisala.
Res je posebna, v tem so si enotni vsi, ki jo obiščejo. Tudi zaradi njene zgodovine, ki šteje že 116 let. Češka koča je najstarejša v izvirniku ohranjena koča pri nas. Zaslužni zanjo so namreč češki (ne slovenski!) planinci, ki so se v času Avstro-Ogrske kot turisti pogosto potikali v teh krajih, od tod tudi njeno ime.
Češka koča je s 116 leti najstarejša v izvirniku ohranjena koča pri nas.
Brez Čehov je ne bi bilo
"Čehi so k nam hodili raziskovat in bili glavni zagon jezerskega, predvsem gorskega turizma, bili so tudi prvi turisti pri nas in bilo jih je toliko, da so zanje odpirali hotele in druge turistične kapacitete, zato so zaradi svojega zanimanja konec 19. stoletja v Pragi ustanovili češko podružnico Slovenskega planinskega društva, delovali pa so v Sloveniji," je o zgodovinskem vidiku spregovoril Drejc Karničar, nekdanji svak zdajšnje oskrbnice in brat prejšnjega oskrbnika Toneta Karničarja.
Drejc Karničar (pred 500 let staro Šenkovo domačijo na Jezerskem) je sin legendarnega Andreja Karničarja, ki je bil kar 40 let oskrbnik Češke koče. Kot otrok je poletja preživljal na 1.500 metrih nadmorske višine, potem pa za pet let z ženo Polono še sam prevzel oskrbniške vajeti.
Posekali so macesnov gozd in ga v letu dni spremenili v kočo
"V Sloveniji so zgradili tri koče, Češka koča je bila edina, ki je preživela vojna leta. Zgradili so jo v pičlem letu dni. Glavnino gradbenega materiala jim je zagotovil macesnov gozd na mestu, kjer danes stoji koča. Izsekali so ga in uporabili za gradnjo koče. Na isti lokaciji je nekoč stala pastirska koča, kar pomeni, da je bil teren glede plazov že preverjen," je pojasnil Karničar.
-
Več o njeni zgodovini in stavbarskih posebnostih si preberite v prispevku Češka koča – več kot stoletna dediščina v slovenskem visokogorju.
Češka koča, ki si jo je arhitekt zamislil kot češko kmečko hišo s skodlami, je najstarejša ohranjena planinska koča v Sloveniji. Vse druge so bile predelane ali dodelane na tak ali drugačen način. Koča ni vpisana v register kulturne dediščine, bi pa vsekakor lahko bila, se s konservatorko Sašo Roškar iz kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine strinja Karničar.
60 let Karničarjevih
Prvi oskrbnik Češke koče je bil gorski vodnik Jernej Krč (20 let), nato pa so vajeti nadaljnjih 60 let prevzemali Karničarjevi z Jezerskega.
Več kot 40 let je za kočo, katere lastnik je sicer Planinsko društvo Jezersko, skrbel Andrej Karničar, ki ji je vtisnil nepozaben pečat.
Postavitev tovorne žičnice, ureditve balkona in terase, vodovoda, skupnih ležišč, sanitarij, podkletitev in še kaj so njegove ideje, se spominja njegov sin Drejc Karničar, prav tako eden od oskrbnikov koče iz dinastije Karničar.
Foto: Notranjost Češke koče (kliknite za ogled fotogalerije).
Legenda zato, ker je imel občutek za ljudi
Zakaj je njegov oče legenda Češke koče? "Zato, ker je imel izjemen občutek za človeka, znal ga je prebrati v trenutku, ko ga je pozdravil z dober dan, si ga zapomnil in si zanj vzel čas. Znal je svetovati, pa tudi odsvetovati planinsko turo, če je bila zanj prezahtevna.
Znal je z ljudmi, zanimali so ga ljudje in njihove zgodbe, začutil je, kaj si želijo početi, in jim pri tem svetoval. Vedno radi vidimo, če si nekdo za nas vzame čas in on si je to res znal!" se je poklonil očetu.
Prav po njegovi zaslugi je vsa otroška poletja preživljal v in ob Češki koči, nato pa v letih, ko oče ni več zmogel do koče, sam prevzel vlogo oskrbnika.
Video: Drejc Karničar o rodovih, ki so se zvrstili na Češki koči
Video: Kaj so Karničarjevi doprinesli Češki koči
Video: Zakaj je bil Andrej Karničar tako poseben?
Od hrbtov in konjev do tovorne žičnice
Češko kočo že skoraj polovico stoletja oskrbujejo s tovorno žičnico, ki je bila leta 1969 postavljena prav na pobudo Andreja Karničarja.
"Do tistega leta so vse, kar so potrebovali, nosači na vrh znosili v krošnjah. Tudi do trikrat na dan so do koče prenesli po 40 ali celo 50 kilogramov. Na začetku so poskušali tudi s konji, a le dokler eden od njih ni zgrmel v prepad. Pot čez Hudičeve klance in 'lojtrco' je pač prezahtevna," je opozoril.
Od tovorne žičnice na Jezerskem do Češke koče je eno uro in 15 minut hoda. Pot je na nekaterih mestih dokaj strma, a varna in na skalnatih predelih zavarovana z jeklenicami.
Pot je na nekaterih mestih zahtevna, a je varovana in zato lahko obvladljiva.
Žičnica je omogočila obnovo in sledenje trendu naraščajočega obiska
Tovorna žičnica je omogočila tudi obnovo, ki jo je zahteval vedno večji obisk planincev. V 80. letih so na Češko kočo znova začeli prihajati češki planinci, poleg glavnine slovenskih je vedno več tudi tujih.
Koča je ob odprtju imela samo šest postelj, z leti so se nočitvene zmogljivosti precej povečale. Enako velja za obisk.
Takrat so kočo podkletili, uredili sanitarije in jo posodobili tako, da je ostala v koraku s časom, s tem da niso prav nič posegali v zgornji del koče, ki je po besedah Karničarja ostala taka, kot je bila ob odprtju leta 1900, ko jo je blagoslovil triglavski župnik Jakob Aljaž.
Planinci si lahko odpočijejo v sobah z nekaj posteljami in na skupnih ležiščih.
Sanitarije v kletnem delu so za gore skoraj razkošne.
Če bo Češka koča ena od ciljev vašega aktivnega konca tedna
Kako do Češke koče? Zelo preprosto, markacij je namreč toliko, da poti ne morete zgrešiti. Najlažje je, če si za izhodišče izberete tovorno žičnico na koncu Jezerskega. Pot od žičnice do Češke koče vam bo vzela približno uro in 15 minut in čeprav je strma in v zadnjem delu speljana po skalah, je zaradi jeklenic in lestve zelo varna in dokaj lahko dostopna.
