Ponedeljek, 25. 6. 2018, 16.00
6 let, 4 mesece
PIa Peršič in Andrej Martinčič po Vii Adriatici
Kače, minska polja, vročina: Slovenca prva na svetu, ki sta po novi poti prehodila Hrvaško
Planinska vodnica in motivatorka Pia Peršič ter gorski tekač Andrej Martinčič, oba sta tudi gorska kolesarja, sta prva, ki sta v celoti prehodila prvo in najdaljšo hrvaško planinsko-turistično pot Vio Adriatica Trail. 1100 kilometrov dolgo pot, ki je, kot pravita, bolj zahtevna kot Slovenska planinska pot in Slovenska turnokolesarska pot, sta opravila v 44 dneh. Prvih 600 kilometrov tudi v družbi psa Otisa.
Pia Peršič in Andrej Martinčič sta prva, ki sta prehodila novo turistično-planinsko pot Via Adriatica Trail, ki vodi od rta Kamenjak v Istri do polotoka Prevlaka.
Pia Peršič (33) in Andrej Martinčič (42) iz društva Na Turo sta imela Vio Adriatico v mislih že dlje časa. "Vse, odkar je snovalec poti Srećko Vukov iz pustolovsko-planinskega društva AktivNatura iz Zagreba začel govoriti o njej. Ker pot še ni označena, sva počakala na GPX-sledi, in ko sva jih dobila, sva se odpravila na pot," je povedala ljubiteljica narave iz Krškega.
Via Adriatica Trail je 1100 kilometrov dolga pot, ki vodi čez greben Učke, Gorski kotar, celotno verigo Velebit, Dinaro, Kozjak, Poljičko planino, Omiško Dinaro, Biokovo, 100 kilometrov po Pelješcu in čez najjužnejšo planino Snježnico pri Dubrovniku. Pot je pred dvema letoma zasnoval Srećko Vukov, prva, ki sta jo v celoti prehodila, pa sta slovenska pohodnika Pia Peršič in Andrej Martinčič.
Via Adriatica Trail je dolga 1100 kilometrov.
Za več kot tisoč kilometrov in 45.000 višinskih metrov sta potrebovala 44 dni (vsak dan sta hodila od osem do deset ur) in sta prva, ki sta pot, ki jo seveda lahko opravite v etapah, prehodila v celoti. Za svoj dosežek sta prejela tudi posebna pokala.
Za prehojeno pot sta prejela posebno priznanje.
Via Adriatica zahtevnejša od SPP in STKP
Pia pravi, da je Via Adriatica Trail neprimerljivo bolj zahtevna kot Slovenska planinska (SPP) ali Slovenska turnokolesarska pot (STKP). Največ težav jima je povzročala vročina, skromna planinska infrastruktura in slaba prehodnost poti.
"Včasih sva za en kilometer potrebovala eno uro, da sva se prebila čez bodičasto džunglo. Steza je bila sicer vidna, vendar neuhojena, zaraščena s trnjem, šikaro. Sled so vlekli pozimi, ko je bila vegetacija mila in teren prehoden," je povedala Pia.
Pia in Andrej na Lišanjskem vrhu (1794 m), drugem najvišjem hrvaškem vrhu, ki je označeval polovico njune poti.
Kače, minska polja, vročina …
"Teren je povsem drugačen, kot sva ga bila vajena. Poti so večinoma slabo uhojene in slabo markirane. Slaba je tudi planinsko-turistična infrastruktura. Na poti je sicer nekaj planinskih domov, a so večinoma odprti samo ob koncu tedna ali pa se moraš prej najaviti.
Andrej na najvišjem vrhu Pelješca, sv. Iliji (961 m).
Na 1100 kilometrov poti je samo 13 planinskih domov, od tega so stalno odprti samo trije. Potem so tu še divje zveri, kače, minska polja in vročina. Zaradi dolžine poti je skoraj nemogoče uloviti pravi čas - v vsakem primeru naletiš na sneg, vročino in dež," je izzive, ki so ju čakali na poti, nanizala Pia.
Čeprav sta se na pot podala konec aprila, ju je na Velebitu pričakal sneg.
Samooskrba z boksi
Ker Via Adriatica Trail kot rečeno ni prav radodarna s planinskimi kočami, sta se morala pri oskrbi zanesti predvsem nase. Že prej sta z avtomobilom obredla celotno pot (2500 kilometrov) in na vsakih 25 do 30 kilometrov, na točkah, ki sta jih lahko dosegla z avtom, postavila bokse s hrano in vodo. Včasih sta jih pustila pri planinskem domu, včasih pri domačinih, največkrat pa kar skritega med grmovjem in skalami.
Načrtovanje hrane je bilo izredno velikega pomena. Vso sta z avtom že prej razvozila na določene točke ob trasi. Bokse sta shranila v naravi ali pri domačinih.
"Brez tega bi težko prišla do konca," pravi Pia. "In pa seveda brez dobrih ljudi ob poti. Doživela sva neverjetno podporo Hrvaške gorsko-reševalne službe (HGSS) in hrvaških planinskih društev. Od Knina naprej skorajda nisva bila sama."
Kaj vzeti na pot?
S seboj sta nosila šotor, spalno vrečo, podloge, kuhalnik, plinsko kartušo, lonce, skodelici in pribor, pa seveda gpx-naprave in polnilce, lučke, prvo pomoč, nekaj oblek, tudi rokavice in dolge hlače, na Velebitu ju je namreč pričakal sneg. Vsak sta tovorila tudi po tri do štiri litre vode.
"Ker je bilo popotovanje dolgo, sva želela kar se da racionalizirati opremo. Jaz sem imela 30-litrski, Andrej pa 42-litrski nahrbtnik. Moj je tehtal od 7 do 10 kilogramov, Andrejev od 12 do 25, pa tudi 30 v tistem delu poti, ko sva nosila hrano za štiri dni. Z vodo sicer ni bilo težav. Pila sva karkoli. Iz vseh izvirov, potokov, zajetij, cistern. Brez tablet in razkuževalcev."
"Z vodo sicer ni bilo težav. Pila sva karkoli. Iz vseh izvirov, potokov, zajetij, cistern. Brez tablet in razkuževalcev."
Andrej pri vodnjaku Marasovac na Velebitu.
Hrvaško planinarjenje v porastu
Sogovornica meni, da je pri naših vzhodnih sosedih pohodništvo v razmahu. "Praktično vsaka vas ima svoje planinsko društvo, pa tudi če imajo samo deset članov, pa so to tisti zagreti, ki društvo vlečejo naprej. Vedno bolj se zavedajo urejenosti poti, s svojimi rokami in svojim denarjem gradijo, kar nekaj društev postavlja ferate.
Zaslužena siesta na Premužičevi stezi, planiski poti, ki poteka po severnem in srednjem Velebitu in ponuja izjemen razgled. Prvih 600 kilometrov je Pio in Andreja spremljal kuža Otis, potem pa sta ga zaradi hude vročine prepustila varstvu v Splitu.
Poglejmo samo Dinaro – pred desetimi leti ni nikomur padlo na pamet, da bi šel tja v hribe hodit. Na tem območju je potekala vojaška operacija Oluja in še danes so tam vidni ostanki vojne, še vedno so tam minska polja.
Območje Dinare je še vedno prepredeno z minami.
Na nekaterih delih sva hodila v koridorju (2,5 metra) z opozorilnimi tablami "pozor, mina" na vsaki strani. Člani Planinskega združenja Dinaridi so v teh letih očistili Dinaro in jo pripeljali do faze, ko je prepletena s planinskimi potmi, ima devet novejših bivakov, delajo 1300 metrov dolgo ferato. Neustrašni so," jih je pohvalila Krčanka, ki tudi po hrvaškem trailu ne počiva. Z Andrejem sta ravno predvčerajšnjim opravila 24-urni hribovski izziv (K24) čez koroško hribovje.
Na celotni Vii Adriatici je samo 13 planinskih domov, od tega so samo trije stalno odprti.
Prva tudi čez Slovensko turnokolesarsko pot
Pia in Andrej sta leta 2016, prav tako kot prva, prekolesarila celotno, 1900 kilometrov dolgo krožno Slovensko turnokolesarsko pot (STKP). Pot obsega vse pomembnejše slovenske gorske in hribovske skupine, premaguje kar 55 tisoč višinskih razlik v vzponu in poteka mimo 50 planinskih koč. Gre za najdaljšo vezno kolesarsko pot v Evropi, ki sta jo sklenila v 39 dneh.
8