Četrtek, 18. 6. 2020, 10.39
4 leta, 4 mesece
5. sezona projekta Od vzhoda do vzhoda
Betka Šuhel Mikolič (spet) vabi na kraj, ker sončni vzhod čaka najraje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,16
Voditeljica in mentorica javnega nastopanja Betka Šuhel Mikolič ta konec tedna, 20. in 21. junija, znova vabi na skupno opazovanje sončnega vzhoda in pohajkovanje po slovenskih vrhovih. Projekt Od vzhoda do vzhoda bo doživel svojo peto sezono.
Voditeljica in mentorica javnega nastopanja z globokim šarmantnim glasom in energičnim nastopom, pohodnica, po novem tudi 'feratarica' Betka Šuhel Mikolič ta konec tedna, na sončni solsticij, 20. in 21. junija, vabi na dvodnevno lovljenje sončnih vzhodov po vsej Sloveniji. Pet let po prvi skupni "sončnovzhodni" opazovalni akciji, ko je na priljubljeno ljubljansko vzpetino v 24 urah romalo kar deset tisoč Slovencev.
Letošnjo akcijo Od vzhoda do vzhoda ste poimenovali #Gibanje-20. Predvidevam, da gre za izpeljanko vsem dobro znanega izraza covid-19, ki "se je rodil" v času karantene.
Prav imate. Ideja za polet v nov svet. Če bi tolikokrat, kot smo v teh mesecih slišali besedno zvezo covid-19, uporabili gibanje-20 ali vsaj nekaj optimističnega, bi se okrepili s pozitivizmom. Bilo bi lažje in hitrejše vsakemu zase zgraditi svoj svet po koroni. Je pa res, da je slogan letošnjega lovljenja sončnega vzhoda na "Šmarki" nastal deloma iz tega obupa, malo pa za šalo.
Menjamo covid-19 za Gibanje-20. Enkrat je treba začeti.
Tudi lani so na Šmarni gori množično čakali sončni vzhod.
Letos torej ni bistvo, da 20. 6. vsi "rinemo pred petelinom" na Šmarno goro, ampak na katerikoli hribček, za kar ste pripravili tudi 100 različnih idej (seznam najdete na koncu intervjuja), samo da se gibamo, "borbamo", krepimo telo in imunski sistem? S to razliko, da bo na Šmarni gori krajša slovesnost z vsemi razkužili vred?
Res je. Tistim, ki niso iz osrednje Slovenije, bi budilka za "Šmarko" zvonila ob brutalni nočni uri. Teh 100 idej za slabo, dobro ali debelo uro hoje po najlepših slovenskih vrhovih vseh slovenskih pokrajin smo skupaj spravljali v neskončnosti karantene.
Za vsak slučaj. Če bi ta danes še trajala.
Iskreno mislim, da bi morali gibanje na svežem zraku eno uro na dan zapovedati z zakonom. No, v obliki virtualne spodbude prek družabnih omrežij bi se ta izziv z lahkoto šli.
Danes še vedno nismo čisto sproščeni. Socialni stiki ostajajo na metru in pol. Ampak nihče na tem svetu nam ne more preprečiti tesne povezanosti v srcu.
Zato teh 100 idej, čez cel vikend, kadarkoli v dnevu, spodbuja k akciji celo Slovenijo.
Pojdimo na vrh po razgled, veselje in navdih. Pomislimo nase.
Z Dolenjko Tanjo Jakelj in Gorenjcem Nejcem Poljancem jih bomo ta vikend obiskali deset.
Takoj po jutru na Šmarni gori krenemo na Sotinski vrh v Prekmurje, potem pa na Pohorje, Celjsko kočo in na Kočo pri Gospodični.
V nedeljo začnemo dan z vzhodom na balkonu Gorenjske - Jamniku, se odpravimo na Svetega Petra nad Begunjami, zdrvimo proti Sveti Ani nad Ribnico in krenemo proti Primorski, na Vremščico.
Zaključili bomo na koncu slovenske transverzale na Debelem rtiču.
Veliko bomo prehodili, prevozili pa tudi kakšnih 800 km.
Zadnje čase vas videvamo predvsem na feratah. Boste tokrat za spremembo na Šmarno goro pridrveli po plezalni poti? V družbi strelca Rajmonda Debevca, s katerim sta postala prava plezalna naveza?
Rajmond pravi, da je noč za spanje. Po hribih, sploh po zahtevnih poteh, hodi izključno podnevi. Tako zgodaj ne bo vstal. V soboto ga ne bo tudi zato, ker ima tisti dan tekmovanje. Eno od samo treh letošnjih. Vsa ostala so odpadla.
Sicer pa v nobenem primeru ne bi šla po plezalni. Rada bi bila z ljudmi, na poti Čez korenine.
Ob 4.15 je start iz Tacna.
Kaj vas je tako prevzelo v svetu ferat?
Če bi me to vprašali po prvih treh, ki sem se jih lotila – Hvadnik, Jerman in Mojstrana, bi rekla, želja po izgubi strahu pred višino in preverjanje, če me je v rokah tudi kaj, ne samo v nogah in na jeziku.
Danes, ko se mi ne vrti več, če pogledam v globino, se mi odpirajo novi svetovi, o katerih mi je Rajmond sicer govoril že od vsega začetka, a se mi niso zdeli pomembni.
Leta 2017 se je projekt Od vzhoda do vzhoda preselil na Mariborsko Pohorje.
Dokler me je pripravljen jemati s seboj, namreč, se ga držim kot klop, zato je ta hip moj mentor.
No, govoril je o poteh, ki jih moraš najprej najti, ker po njih nihče ne hodi. Samo vrisane so v zemljevid. Je to pomembno? Zdaj vidim.
Globoka tišina neokrnjene narave oddaja posebno energijo. Govoril je o razgledih, ki ti jih klasične poti ne nudijo.
O prostranem svetu, v katerega se zapreš, ko si sam s seboj, in lahko tako hodiš v nedogled. O tem, da se je v življenju treba tudi pomatrati. Tehnično razmišljati. Usklajevati koordinacijo gibov z močjo.
Pa o dolgotrajni koncentraciji, ki jo moraš ves čas trenirati, da se kje ne zatakneš. Po ferati Ožarjeni kamen nad Bohinjem sem se prepustila tem užitkom. Strahu ni več.
Razen pred tem, da me ne bi vzel več s sabo. Rajmond je izjemno miren človek. Glasu praktično ne povzdigne.
Ko mi glava dela v smeri ‘ne morem’, reče: "Kar potrudi se malo." Ta taktika mi je všeč.
Pred vami in nami je peta izvedba akcije Od vzhoda do vzhoda. Prva, tudi takrat na Šmarni gori, vam je vzela ogromno časa, druga na Pohorju energije. Kaj vam jemlje letošnja?
Zanimivo, ravno včeraj mi je prijateljica prek SMS-ja postavila podobno vprašanje. Odgovorila sem ji: "Letos je poezija."
Predvidevam, da se vam ljudje javljajo pred akcijo, kdaj bo, če bo, kako bo in podobno … Kdaj so taka vprašanja letos začela "udarjati na plano" in ali ste zaradi covida razmišljali celo o tem, da bi projekt prestavili? Saj veste, če so olimpijske igre lahko prestavili na prihodnje leto …
Pohodnike začne že dan po dogodku zanimati, kako bo prihodnje leto.
Januarja se vprašanja začnejo stopnjevati. Zanimivo. Letos ni bilo nič drugače.
Marca, sredi stroge karantene, je povpraševanje doživelo vrhunec.
Tisti, ki so z nami že pet let, niso imeli v glavi nobenih težav. Jaz sem jih imela. Težko mi je bilo sprejeti odločitev.
Potem mi je Nuša Češnovar, oskrbnica Šmarne gore, enkrat aprila ali maja rekla: "Veš kaj, sprostilo se bo. Boš videla. Dogodek bomo speljali. Letos poprimemo na vseh štirih vogalih. Ne skrbi."
Betka v družbi Nuše Češnovar, oskrbnice na Šmarni gori, ki je že aprila obljubila podporo projektu.
Kar na jok mi je šlo. Vseeno sem v začetku junija poklicala še v kabinet župana Mestne občine Ljubljana, kaj razmišljajo, njihova podpora je nepogrešljiva. Brez kančka dvoma so bili odločeni: "Speljali bomo. Ljudje to potrebujejo! Živeti je treba naprej!"
Seveda so tu še drugi podporniki, ki omogočijo, da se dogodek sploh zgodi. Letos se je večina odmaknila.
Zato sem res srečna, da so projekt podprli gradbeno podjetje Makro 5, Zavarovalnica Triglav, BTC City in Ars Pharmae. Ter seveda Gostilna Ledinek Šmarna gora. Ta druga mama.
Boste svojega vseslovenskega hribovskega "sončno-vzhodnega" otročiča Od vzhoda do vzhoda negovali tudi v prihodnje? Verjamete, da bo obstal tudi brez vašega angažiranja? Da bo ljudem prešlo v kri, da na poletni solsticij ni druge, kot da na hribčku čakajo na sončni vzhod?
Že dve leti je čisto samostojen. Razmnožuje se z vrha na vrh, kjer organizatorji po svoje tipajo, kako bi ga zapeljali, a speljejo.
Konkretno pomoč sem jim do zdaj odrekala. Ne zmorem biti na vseh vrhovih naenkrat.
Boč, Pohorje, Sveta Ana, Rifnik. Pa še nekaj jih je, nižjih.
Letos, ko so klicali iz Zasavja, kjer jih mika postaviti zgodbo na Mrzlico in Kum, sem pa rekla bobu bob in se odločila, da bom drugo leto naredila potujočo karavano Od vzhoda do vzhoda. Dobesedno.
Najela bom avtobus. Sedla vanj, ne vem še s kom, in se odpeljala od … do … Vmes pa zagnala veliko akcijo, mnogo prej, da se vzhodi zgodijo samostojno, s čim več vrhov istočasno.
Iskreno – ste pred petimi leti verjeli, da bo projekt postal tradicionalen?
Oh, kje pa. Enkrat in nikoli več.
Ta stavek sem večkrat dnevno izgovarjala kot papiga, dokler ni prišla spet pomlad.
Potem sem ga pa pojedla. Takšno evforijo z glavo v oblakih preživiš enkrat, če imaš srečo. Lahko jo pa gneteš, spreminjaš, nadgrajuješ … Odkriješ pravi smisel.
Tudi košarkar Goran Dragić ...
Brez koga tega projekta ne bi bilo? Razen brez Betke, seveda.
Tistih, ki v njem vidijo poslanstvo, je na obeh straneh, med pohodniki in soorganizatorji ogromno. Prvo leto je na Šmarno goro prišla gospa, težka sladkorna bolnica. Ni čisto dobro vedela, kam jo pelje njena prijateljica. Bilo je presenečenje. Danes, po petih letih, je zdrava. Ta gospa seveda ni edina, širi idejo strastno naprej. To so iskreni ambasadorji projekta. Na plano spravljajo svetlobo v ljudeh.
Posamezniki in skupnosti, ki nesebično pristopijo in poprimejo za vsakršno delo, pa so za vedno v mojem srcu. Letos se najbolj veselim srečanja s svojimi Ribničani.
Komaj čakajo, da pridem. Kako smo kosili tisto travo na Sveti Ani, da bo lepo. Nikoli v življenju ne bom pozabila.
... in predsednik države Borut Pahor sta se lani povzpela na Šmarno goro.
Nekaj idej za premik do sončnega vzhoda:
Dobra ura hoje:
𝕊𝕣𝕖𝕕𝕟𝕛𝕚 𝕧𝕣𝕙
𝔻𝕠𝕓𝕣č𝕒
𝕂𝕒𝕞𝕟𝕚𝕜
𝔾𝕠𝕝𝕚 𝕧𝕣𝕙
V𝕚𝕣𝕟𝕚𝕜𝕠𝕧 𝔾𝕣𝕚𝕟𝕥𝕠𝕧𝕖𝕔
Š𝕡𝕒𝕟𝕠𝕧 𝕧𝕣𝕙
𝕄𝕒𝕥𝕒𝕛𝕦𝕣
𝕁𝕖𝕥𝕖𝕣𝕓𝕖𝕟𝕜
ℙ𝕠𝕝𝕙𝕠𝕘𝕣𝕒𝕛𝕤𝕜𝕒 𝕘𝕣𝕞𝕒𝕕𝕒
𝕊𝕧𝕖𝕥𝕚 𝕁𝕒𝕜𝕠𝕓
ℂ𝕚𝕔𝕖𝕝𝕛
𝕊𝕝𝕒𝕧𝕟𝕚𝕜
𝕍𝕣𝕖𝕞šč𝕚𝕔𝕒
𝕊𝕒𝕓𝕠𝕥𝕚𝕟
𝕊𝕝𝕚𝕧𝕟𝕚𝕔𝕒
ℝ𝕒𝕕𝕠𝕛č
𝕂𝕚𝕤𝕝𝕚𝕔𝕒
𝕊𝕞𝕣𝕖𝕜𝕠𝕧𝕖𝕔
𝕂𝕝𝕠𝕓𝕦𝕜
𝕃𝕚𝕤𝕔𝕒
𝕊𝕥𝕖𝕟𝕖
𝕊𝕧𝕖𝕥𝕖 𝔸𝕟𝕖
ℂ𝕖𝕝𝕛𝕤𝕜𝕒 𝕜𝕠č𝕒
𝔹𝕝𝕖𝕘𝕠š
𝔹𝕖𝕧𝕜𝕠𝕧 𝕧𝕣𝕙
𝕊𝕧𝕖𝕥𝕒 𝕋𝕣𝕠𝕛𝕚𝕔𝕒
ℤ𝕖𝕝𝕖𝕟𝕚𝕔𝕒
𝕂𝕠𝕧𝕜
𝕂𝕠𝕡𝕚𝕥𝕟𝕚𝕜
Č𝕖𝕞š𝕖𝕟𝕚š𝕜𝕒 𝕡𝕝𝕒𝕟𝕚𝕟𝕒
ℙ𝕖𝕥𝕖𝕝𝕚𝕟𝕛𝕖𝕜
𝔾𝕠𝕝𝕒𝕧𝕒
𝕊𝕣𝕖𝕓𝕠𝕥𝕟𝕚𝕜
𝕄𝕒𝕝𝕚č
𝕂𝕣𝕚š𝕜𝕒 𝕘𝕠𝕣𝕒
Slaba ura hoje:
𝕁𝕠š𝕥 𝕟𝕒𝕕 𝕂𝕣𝕒𝕟𝕛𝕖𝕞
𝕊𝕧𝕖𝕥𝕚 ℙ𝕖𝕥𝕖𝕣 𝕟𝕒𝕕 𝔹𝕖𝕘𝕦𝕟𝕛𝕒𝕞𝕚
𝔸𝕛𝕕𝕟𝕒
𝕆𝕤𝕠𝕛𝕟𝕚𝕔𝕒
𝕁𝕒𝕞𝕟𝕚𝕜
𝕍𝕖𝕝𝕚𝕜𝕒 ℙ𝕝𝕒𝕟𝕚𝕟𝕒
Š𝕞𝕒𝕣𝕟𝕒 𝕘𝕠𝕣𝕒
ℝ𝕒š𝕚𝕔𝕒
𝕊𝕧𝕖𝕥𝕚 𝕃𝕠𝕧𝕣𝕖𝕟𝕔
𝕄𝕦𝕣𝕠𝕧𝕚𝕔𝕒
𝕋𝕠šč
𝕂𝕦𝕣𝕖šč𝕖𝕜
𝕋𝕣𝕤𝕥𝕖𝕝𝕛
ℙ𝕝𝕒𝕟𝕚𝕟𝕒 ℝ𝕒𝕫𝕠𝕣
𝕋𝕚𝕟𝕛𝕒𝕟
𝕆𝕥𝕝𝕚𝕔𝕒
𝔸𝕝𝕖𝕜𝕤𝕒𝕟𝕕𝕣𝕠𝕧 𝕧𝕣𝕙
𝕋𝕠𝕛𝕫𝕝𝕠𝕧 𝕧𝕣𝕙
𝔻𝕠𝕟𝕒č𝕜𝕒 𝕘𝕠𝕣𝕒
Č𝕣𝕟𝕚 𝕧𝕣𝕙
𝕂𝕠𝕫𝕛𝕒𝕜
𝕄𝕣𝕫𝕝𝕚𝕔𝕒
𝔹𝕠𝕙𝕠𝕣
𝔾𝕠𝕧š𝕜𝕠
𝔹𝕣𝕕𝕠
𝔹𝕒𝕓𝕒
𝕂𝕠č𝕒 𝕡𝕣𝕚 𝔾𝕠𝕤𝕡𝕠𝕕𝕚č𝕟𝕚
𝕃𝕠š𝕜𝕒 𝕤𝕥𝕖𝕟𝕒
ℍ𝕦𝕞
𝕊𝕥𝕠𝕝𝕡 𝕫𝕕𝕣𝕒𝕧𝕛𝕒 𝕚𝕟 𝕧𝕖𝕤𝕖𝕝𝕛𝕒
𝕊𝕠𝕥𝕚𝕟𝕤𝕜𝕚 𝕓𝕣𝕖𝕘
ℙ𝕠𝕝𝕙𝕠𝕘𝕣𝕒𝕛𝕤𝕜𝕒 𝕘𝕣𝕞𝕒𝕕𝕒
ℙ𝕒𝕤𝕛𝕒 𝕣𝕒𝕧𝕒𝕟
𝔹𝕣𝕠𝕕 𝕟𝕒 𝕄𝕦𝕣𝕚
𝕊𝕖𝕣𝕕𝕚š𝕜𝕚 𝕓𝕣𝕖𝕘
𝕋𝕠š𝕜𝕠 č𝕖𝕝𝕠
𝕊𝕚𝕟𝕛𝕚 𝕧𝕣𝕙
𝕃𝕒č𝕟𝕒
𝕃𝕛𝕦𝕓𝕚č𝕟𝕒 𝕘𝕠𝕣𝕒
𝕊𝕥𝕠𝕝𝕡𝕟𝕚𝕜
𝕋𝕣𝕕𝕚𝕟𝕠𝕧 𝕧𝕣𝕙
𝕄𝕚𝕣𝕟𝕒 𝕘𝕠𝕣𝕒
𝕆𝕤𝕥𝕣𝕚č
