Rabuza

Torek,
31. 3. 2015,
16.43

Osveženo pred

6 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Steve Nash Phoenix Suns Dallas Mavericks Los Angeles Lakers

Torek, 31. 3. 2015, 16.43

6 let, 2 meseca

Zgledoval se je po Gretzkyju, a postal košarkar

Rabuza

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Prišel je skozi stranska vrata, odhaja kot eden od največjih organizatorjev igre v ligi NBA. Kanadčan Steve Nash je pustil močan pečat v najmočnejši ligi na svetu in sodeloval tudi z Goranom Dragićem.

Pred tednom dni je Steve Nash uradno naznanil, da končuje svojo bogato kariero, čeprav je ta odločitev že nekaj časa visela v zraku, saj je svojo zadnjo tekmo odigral 13. marca 2014.

Danes 41-letnik je pustil močan pečat v ligi NBA, njegova zgodba pa bi se lahko odvila tudi drugače, saj je znano, da je najpopularnejši kanadski šport hokej. Nash sicer ni bil rojen v Kanadi, njegov oče je bil nogometaš, ki je nekoč igral tudi v Južnoafriški republiki, kjer se je leta 1974 rodil Steve Nash. Za svoj prvi rojstni dan je tako dobil nogometno žogo, preizkušal se je tudi v lacrossu in ragbiju ter bil velik ljubitelj hokeja, natančneje moštva Vancouver Canucks, njegov vzornik pa je bil kdo drug kot Wayne Gretzky.

(Pre)majhen za košarko in pogosto podcenjen mladenič se je hitro poistovetil z "Great One", ki se je prav tako zanašal na trdo delo, s katerim se je zapisal v zgodovino lige NHL.

Mladi Nash se je navduševal tudi nad šahom in v osnovni šoli osvojil tri šahovske naslove, nato pa v osmem razredu prvič prijel za košarkarsko žogo in mami povedal, da bo nekega dne zvezdnik NBA.

Kanada nikoli ni slovela po košarkarskih igralcih, le davnega leta 1932 rojenemu Bobu Houbregsu je uspelo priti v hišo slavnih, zato je bila pred Nashem, ki ni imel odličnih fizičnih predispozicij in je le stežka zabil, težka pot do zvezd.

Hotela ga je le ena univerza

Na srednji šoli je majhni Nash neumorno izpopolnjeval svojo igro, vedno najprej gledal na svoje soigralce ter na igrišču igral svoj šah.

Po zadnjem letu v srednji šoli je bil prepričan, da bo dobil povabilo na eno od košarkarsko prestižnih univerz, vendar je sledilo prvo razočaranje. Čeprav je poslal več kot 30 prošenj, je dobil en in isti odgovor: "Ne, hvala."

Legenda pravi, da je Nash za motivacijo vsa zavrnitvena pisma shranil v škatlo od čevljev, hrani jo še danes.

Edina univerza, ki je izrazila zanimanje, je bila Santa Clara, ki je v ligo NBA od večjih imen do tedaj poslala le Kurta Rambisa. "Nikoli nisem bil 'zanesljiva izbira'," se je na novinarski konferenci ob upokojitvi začetkov spomnil Nash, "šel sem skozi veliko stvari in ključno je bilo trdo delo." Takratni trener na Santa Clari Dick Davey je odšel v Kanado, da bi mladeniča spoznal, in ni mogel verjeti, da je bil edini skavt, ki je bil na tekmi. Seveda ni okleval, Nash ga je prepričal, ob tem pa mu je povedal tudi, da še ni videl slabšega obrambnega igralca. To seveda ni bila težava, saj je bil Nash pripravljen storiti karkoli, da postane zvezdnik.

Med igranjem za Santa Claro je nekajkrat presenetil tudi velike univerze, vendar je "marčevske norosti" v študentski ligi večinoma gledal s tribune ali prek televizije.

Leta 1995 bi se lahko odločil za odhod v ligo NBA, vendar je vedel, da bo najverjetneje izbran v drugem krogu, zato se je takrat 21-letni Nash odločil, da bo še eno leto ostal na univerzi.

Poleti pomembna potrditev

Pred začetkom zadnje univerzitetne sezone med poletjem je imel Nash možnost trenirati z Jasonom Kiddom in Garyjem Paytnom, dvema organizatorjema igre, ki sta takrat že igrala v ligi NBA. Takrat je dobil pomembne izkušnje in videl, kako lahko bolje izkoristi svoje prednosti ter, verjetno še pomembnejše, dobil je dokaz, da je pripravljen za korak naprej.

V primerjavi z Allenom Iversonom in Stephonom Marburyjem, ki sta bila leta 1996 najvišje izbrana organizatorja igre na naboru in sta bila zelo dobra atleta, je Nash raje kot prostor za svoje mete iskal svoje soigralce.

Na naboru ga je pod številko 15 izbral Phoenix Suns. V svoji prvi sezoni je pobiral le drobtinice (igral je le 10 minut na tekmo), ki so ostajale ob prvih dveh organizatorjih Kevinu Johnsonu in Samu Cassellu, v naslednji sezoni pa je bil menjava Kiddu, vseeno pa je že bolje opozoril nase in po dveh sezonah menjal sredino.

Sladko-grenka izkušnja v Dallasu

V Dallas ga je povabil Donnie Nelson, ki je Nasha spoznal že na univerzi in Kanadčanu ponudil mesto prvega organizatorja igre, Nash pa je imel za seboj eno od najslabših sezon v zgodovini. Iz igre je metal le 36 odsotnost (še v krstni sezoni je bil odstotek 42) , nato pa so prišle sezone, ko je Nash začel stopati v ospredje.

V navezi z Michaelom Finleyem in mladim Nemcem Dirkom Nowitzkim ter po prevzemu Dallasa Marka Cubana je moštvo iz sezone v sezono napredovalo, vse boljši pa je bil tudi Nash, ki se je do konca uveljavil v ligi in že izpolnil obljubo, ki jo je dal mami, a Dallas nikoli ni prišel v veliki finale lige NBA.

Leta 2004 so se zato odločili za potezo, ki še zdaj velja za eno od največjih napak Dallasa – takrat 30-letnemu Nashu niso ponudili nove pogodbe in so ga prosto spustili na trg.

Stari klub in dva zaporedna naslova MVP

Odprtih rok so ga sprejeli pri njegovem nekdanjem klubu Phoenixu, kjer so iskali vodjo za mladeniče Amareja Stoudamireja, Joeja Johnsona in Quentina Richardsona. Sonca so pod vodstvom Mika D’Antonia igrala eno od najlepših košark, v kateri je glavno dirigentsko palico vihtel ravno Nash in si prislužil tudi dva zaporedna naziva za najkoristnejšega igralca v ligi NBA ter postal prvi Kanadčan ter šele tretji organizator s tem nazivom.

Način igre D’Antonia, pri katerem je bil napad vedno pred obrambo, je v rednem delu še prinašal rezultat, vendar v končiči nikoli niso prišli do finala. Nash je s svojo umirjenostjo, zavzetim delom, s sposobnostjo, da je iz svojih soigralcev izvabil najboljše, in s spoštljivim odnosom tako na parketu kot zunaj njega model organizatorja igre, ki ga je treba posnemati. Kar v šestih sezonah ob drugi vrnitvi v Phoenix je dosegal dvomestno številko podaj in točk na tekmo.

Od njega se je od leta 2008 učil tudi Goran Dragić, ki je v Phoenix prišel kot menjava za takrat 34-letnega Nasha, nekaj sezon pozneje pa tudi prevzel mesto organizatorja igre pri Soncih (z vmesno postajo pri Houstonu). Nasha pa je želja po edini manjkajoči stvari ob koncu kariere gnala še v tretji klub.

Pike na i, ki je ni bilo niti pri Lakers

Los Angeles Lakers so pred sezono 2012/13 znova poskušali zavzeti vrh lige NBA. Legendi in vodji moštva Kobeju Bryantu in Špancu Pauu Gasolu so dodali Dwighta Howarda in Steva Nasha, vendar se zgodba ni iztekla po pričakovanjih.

Leta dolgih sezon so v obliki poškodb napadla Bryanta in tudi Nasha, kar je pomenil hiter izpad iz končnice, prav tako pa se ni ustvarila prava kemija v moštvu. V naslednji sezoni je 41-letni Nash zaradi vse večjih težav s hrbtom odigral le 15 tekem, v letošnji pa ni več stopil na parket in ostal brez tako žaljenega naslova prvaka NBA. Dlje kot do konferenčnega finala mu v 18 letih karieri ni uspelo.

"Pred letošnjo sezono v vsej svoji karieri še nisem tako trdo treniral. Nikoli prej si nisem želel igrati bolj, vendar mi ni bilo usojeno," se priprav pred letošnjo sezono spominja Nash, ki pa mu hrbet ni več dovolil vrnitve na parket.

"Prišel sem z ogromnimi željami in pričakovanji, vendar je sledilo veliko razočaranje," je odhod v mesto angelov označil za napako.

"Veliko razočaranje je, da nikoli nisem osvojil naslova NBA, vendar vem, da sem na igrišču pustil vse, kar sem imel. Veliko dobrih košarkarjev nikoli ni osvojilo šampionskega prstana in verjetno se vis počutijo podobno kot jaz. Želiš si ga osvojiti, vendar ti preprosto ni usojeno," je na poslovilni novinarski konferenci dejal Nash.