Ponedeljek, 19. 9. 2022, 12.43
2 leti, 2 meseca
Večja rana
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
16
Novi evropski košarkarski prvaki so postali Španci, ki v svojih vrstah niso imeli zvezdnikov svetovnega kova, a so imeli ekipo, sistem. Vse to, kar so imeli Slovenci pred petimi leti, ko so na poti do vrha med drugim preskočili takrat bistveno bolj zvezdniško Španijo.
Zgodbi Slovenije iz leta 2017 in letošnje Španije ter njunih pohodov na evropski vrh imata kar nekaj vzporednic. Pred prvenstvom so ju redki uvrščali, da bosta osvojili medaljo, kaj šele zlato. Na koncu sta obe izbrani vrsti z ekipno igro prišli do velikega uspeha.
V slovenski reprezentanci se pred petimi leti ni vse vrtelo toliko okoli Luke Dončića, kot se je letos. Vendarle je bil takrat šele pred vrati lige NBA, zdaj pa spada med najboljše košarkarje na svetu. Skoraj vse je temeljilo na njegovi prevladi. Čeprav je imela Slovenija v svojih vrstah košarkarja svetovnega kova, igra ni vnašala takšnega optimizma, kot so ga imeli slovenski navijači leta 2017, ko se je Slovenija iz tekme v tekmo dvigovala in v očeh košarkarjev ni bilo zaznati dvoma.
Ko so spremljali nebogljene Poljake v polfinalu, je postala rana še večja
Se spominjate osmine finala v Istanbulu, ko je Sloveniji nasproti stala Ukrajina? Takrat ni prav nihče podvomil, da bi se lahko kaj nepričakovanega zgodilo. Sistem je deloval, s pravim pristopom in odlično obrambo so Ukrajinci padli že po prvem polčasu, ki ga je Slovenija dobila z 42:17.
Zdaj je bila že v osmini finala prisotna skrb, pa čeprav je nasproti stala drugorazredna Belgija. In prav Belgija je nato dala Poljakom v četrtfinalu upanje, da lahko pade kakovostnejša Slovenija. Naši košarkarji so se dobre tri četrtine mučili proti Belgijcem, ki so nato v zadnjih minutah povsem padli.
Španci so novi evropski prvaki.
Šele ko so slovenski košarkarji zaigrali konkretno v obrambi, se je naredila razlika. Prav obramba je bila tista, ki je bila na preizkušnji na letošnjem prvenstvu. Kadarkoli so jo igrali, takrat je bila slovenska ekipa na zmagovalni strani. Da jo znajo igrati, so demonstrirali proti Poljski, a le v tretji četrtini, ki je sicer v prvem delu prvakom iz leta 2017 nasula kar 58 točk.
In če k temu dodamo, da je Slovenija na tem prvenstvu premagala Litvo, Nemčijo in Francijo – slednji sta dobitnici bronaste oziroma srebrne medalje –, potem je jasno, da je bila naša izbrana vrsta konkurenčna za medaljo. A le s pravim, angažiranim pristopom. Francozi so ga v polfinalu proti Poljakom demonstrirali, zato je rana pri slovenskih košarkarjih zagotovo postala še večja, ko so iz domače dnevne sobe spremljali ta obračun. Tekmeca so razorožili z agresivno obrambo v prvem delu, v katerem so mu dopustili le 18 točk. Zagotovo so se izdatneje zavedali, kakšna priložnost jim je izpuhtela iz rok.
Eksperimentiranje pri izboru se ni izšlo
Povsem razumljivo je, da imajo kakovostnejše ekipe velikokrat nevšečnosti proti sproščenim avtsajderjem in da je včasih težje pripraviti glavo na tovrstne obračune, vendar je tu štab okoli ekipe tisti, ki mora poskrbeti, da bo pri igralcih maksimalna angažiranost od samega začetka.
Če ti verjamejo v sistem, je toliko lažje. V Nemčiji je bilo čutiti, da v naši vrsti ni bilo tako. V prihodnje bo treba narediti korak naprej v taktičnem delu. Dodobra preučiti, kako v pravem pomenu izkoristiti Luko Dončića, ki ima širok repertoar. Velik del bo treba posvetiti ekipni obrambi, ki je na koncu jeziček na tehtnici.
Pred petimi leti se je španski selektor Sergio Scariolo bal Slovenije, letos se je verjetno ne bi.
Španci so Francoze v finalu denimo pustili pri 76 točkah. Košarkarji z Iberskega polotoka so delovali kot ekipa in imeli ob sebi avtoritativnega, preizkušenega selektorja Sergia Scariolo. Italijanski strokovnjak se je denimo bal slovenske čete v Istanbulu pred četrtfinalom, pa čeprav je imel v svojih vrstah zvezdnike, kot so Pau Gasol, Marc Gasol, Sergio Rodriguez, Ricky Rubio … Strah je bil upravičen, saj jih je nezvezdniška Slovenija zaustavila pri le 72 točkah. Pa je imela Slovenija takrat le tri različne košarkarje, kot so bili v letošnji zasedbi.
Pet organizatorjev igre je občutno preveč, zlasti, ker se je bilo treba boriti proti fizično čvrstim in višjim košarkarjem. Selektor je izpostavil, da je želel imeti kemijo med igralci in da je pri izbiri dvanajsterice gledal tudi na to, vendar na koncu tovrsten manever ni prinesel rezultata. Šola je bila poučna in boleča. Zlasti, ker se je ponujala idealna priložnost za morebitno drugo slovensko medaljo na največjih tekmovanjih.
16