Starša, ki sta Sloveniji podarila košarkarski fenomen

"Škoda, da nimata več otrok," je zdaj že ne preveč domiselna krilatica, ki jo ob mojstrovinah, ki jih na parketu kažeta Goran in Zoran, iz ust navijačev, laikov in tudi strokovnjakov pogosto slišita starša Dragić. "Za vrtec, za šolo smo potrebovali veliko denarja. Če bi nam pomagali, bi lahko 'pripravila' še kakšnega, tako pa …," je v času košarkarske norije, ki je Slovenijo zajela v času lanskoletnega evropskega prvenstva, bolj za šalo kot zares nanjo odgovoril Marinko.

In zadel bistvo zgodbe, ki jo piše v Sloveniji vse bolj priljubljena družina Dragić. Denarja pač ni bilo. Oče Marinko, po rodu iz Zvornika v Bosni in Hercegovini, je v Slovenijo, v Ljubljano prišel kot zelo mlad in tam spoznal poznejšo ženo Mojco. Rodila se je ljubezen, kmalu je družina štela tri, pozneje štiri člane. Marinko je bil nekaj časa edini, ki je domov prinašal denar, opravljal je dve službi hkrati. V Litostroju je bil strojni tehnik, popoldne inštruktor vožnje v avtošoli. Žena, ki dela v papirnici, je bila tri leta brezposelna. Ravno v času, ko sta otroka zakorakala v osnovno šolo.

Takrat sta že bila zapisana športu. Goran je najprej poizkusil z nogometom. To je bil šport, nad katerim je bil navdušen oče Marinko. Prav on je bil tisti, ki je starejšemu sinu pozneje v roke potisnil košarkarsko žogo. Prste je imela vmes zagotovo tudi Mojca, nekdanja košarkarica, ki je pozneje prednost dala družini. Kmalu je Goranu, kot je to v navadi, sledil mlajši Zoran.

V enosobnem stanovanju v Kosezah so živeli vsi, sinova nista imela svoje sobe. "Verjetno smo tudi zato toliko bolj povezani," priznavata Goran, ki danes v dresu Phoenixa igra pomembno vlogo v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, NBA, in Zoran, ki se vse bolj uveljavlja v majici španskega evroligaša Unicaje iz Malage.

Ko sta še igrala v Sloveniji, skorajda ni bilo tekme, ki bi jo starša izpustila. Marinko je na tekme vozil celotno ekipo, tudi na gostovanjih po nekdanji skupni državi v jadranski ligi, ko sta sinova že zakorakala v člansko košarko, je bil. V njuno košarkarsko pot se ni nikoli preveč vmešaval, le včasih je iz njegovih ust s tribun priletela kakšna pikra.

Bila sta kot hudiča

Goran, bolj miren, tih, in Zoran, živahen in radoživ, sta vedno optimistična. Energije jima ni nikoli manjkalo. Bratske ljubezni prav tako ne. "Ko sta bila mlajša, sta bila kot hudiča. Sprla sta se večkrat na dan. Tudi stepla sta se, a bila že po petih minutah spet najboljša prijatelja," znajo povedati tisti, ki so odraščali z bratoma Dragić.

Še vedno sta zelo povezana. Slišita se vsak dan. "Včasih sem se zgledoval po nekaterih asih jugoslovanske košarke, zdaj je že nekaj let moj vzor brat," kot iz topa izstreli Zoran. Bratove tekme, če se le da, spremlja tudi zdaj, ko Goran igra v ZDA. Pa čeprav mora zato vstajati sredi noči. Podobno velja za Marinka in Mojco. Neprespanih noči je veliko, enkrat na leto obiščeta Gorana v ZDA, enkrat se odpravita v Španijo k Zoranu.

Milijoni jih niso spremenili

Oba sta kljub uspehu sinov, starejši zdaj s košarko že služi milijone, ostala ista. Razumljivo zdaj živita v večjem stanovanju. Novega, prav tako v Kosezah, jima je kupil starejši sin, to pa je več ali manj tudi vse, kar se je v njunem načinu življenja spremenilo. "Dovolj je, če nama kupita letalsko karto. Več ne potrebujeva," pravita. Denar, ki ga služita sama, strogo ločita od tistega, ki ga v družini služita sinova.

Zdrav način razmišljanja je v družini Dragić prisoten že od nekdaj. Zato ne čudi, da sinova kljub uspehu ostajata trdno na realnih tleh. Ponižnost je kljub statusu v ZDA, ki si ga v Sloveniji težko predstavljamo, Goran ohranil tudi v sanjski sezoni, ki je za njim. Vpliv vzgoje je močno prisoten. "Goran se v času, ko je v Phoenixu postal velik zvezdnik, ni spremenil niti malo," znajo povedati tisti, ki so najboljšega slovenskega košarkarja obiskali v ZDA.

Spremenilo se ni prav veliko. Ko se poleti vračata v Slovenijo, se Goran in Zoran še vedno družita s starimi prijatelji. Odigrajo igro košarke ali dve. Sposodijo si ključe bližnje telovadnice in se pomerijo v igri tri na tri. Tudi z Marinkom, podobno kot v mlajših letih. "Še vedno gresta na nož," pravijo prijatelji. Resda vsi pazijo, da ne pride do nepotrebnih poškodb, a ko pride do vprašanja, kdo bo zmagal, se včasih tudi spozabita. Sta pač rojena zmagovalca. Povsem preprosto.

Zgodba, iz katere lahko optimizem črpa marsikdo

Preprostost je tisto, kar je skupno vsem Dragićem. O mami in očetu vsi vedo povedati le lepe reči. Tudi navijači, s katerimi sta se družila v času evropskega prvenstva v Sloveniji. Na tekme v Ljubljani sta, čeprav bi marsikdo pričakoval drugače, namreč šla kar z avtobusom. Dopoldne sta delala, popoldne s tribun ponosno stiskala pesti za Gorana, Zorana in preostale slovenske reprezentante.

"Človek ostane človek le takrat, ko je v življenju dal marsikaj skozi in do uspeha prišel z veliko odrekanja in trdim delom," pravijo nekateri. Pri Dragićevih to nedvomno drži. Družina, ki je za zgled. Toliko bolj zdaj. V časih, ko je v Sloveniji vse preveč negativizma. Pozitivna zgodba, iz katere lahko optimizem črpa marsikdo.