Slovenski košarkar, ki je proti LeBronu Jamesu igral praktično le z eno nogo

Tisti, ki so poznali Saša Ožbolta že od ranih let, so vedeli, da je spadal med neustrašne košarkarje, ki so zelo radi prodirali pod koš in jim je bil izziv preigrati dva igralca ter na koncu zabiti žogo v koš. Leta 2005 se mu je svet obrnil v drugo smer. Zaradi strganih križnih vezi je moral kar trikrat na operacijo levega kolena. Med letoma 2005 in 2008 ni bil veliko aktiven, v tistem obdobju pa so nekateri pozabili nanj, kar je za poškodovanega športnika v težkih časih najhuje. Zdaj gleda na vso sliko z nekoliko drugega zornega kota. Košarko je začel dojemati drugače. Pri 34 letih je postal trener, kariero na najvišji ravni pa, kot pravi sam, končal. Svoje znanje in širok spekter izkušenj bi rad prenesel na mlajše igralce. Ob tem bi rad užival tudi v hribih, ki so njegova posebna ljubezen.

Rodili se niste v Sloveniji, temveč na Hrvaškem, v Dalmaciji? Prvih nekaj mesecev sem bil tam, sicer sem vseskozi živel v Sloveniji.

Ali je mama želela, da bi se rodili tam? Zgodbe natančno ne poznam, vendar je mogoče, da je bilo tako.

Imate torej tudi hrvaško državljanstvo? Nazadnje, ko sem igral v Zagrebu, smo to hitro uredili in sem ga dobil. Od takrat ga imam.

Ali so kdaj Hrvati lobirali, da bi zaigrali za njihovo reprezentanco? Ne spomnim se. Mogoče malenkostno, vendar nič resnega.

Kako ste se sploh spoznali s košarko? Mislim, da sem bil v drugem razredu osnovne šole. S sošolci in prijatelji smo se skupaj vpisali h košarki. Drugega športa razen nogometa ni bilo. Od takrat je bila pri meni le košarka in zgodba je trajala do zdaj.

Drugega športa torej niste trenirali? Vedno le košarko. Sicer so me veselili vsi športi, vendar se nisem ukvarjal z nobenim drugim. Košarka v Portorožu nima tradicije, saj je klub pred kratkim praznoval dvajseto obletnico. Nogomet je bil na prvem mestu, za moške pa je bila tu še odbojka. Rokometa ni. S prijatelji smo se odločili za košarko in dobro se je izšlo.

Kdo vas je navduševal v mlajših letih? Vsi smo imeli bolj ali manj svoje junake iz lige NBA. Tudi sam sem ga imel. Navdušen sem bil nad Reggijem Millerjem, zato sem tudi sam nosil številko 31. Iz jugoslovanske košarke sta mi bila všeč Aleksandar Djordjević in Predrag Danilović. Če zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da je bil Toni Kukoč fenomen, ki je s svojo višino igral vrhunsko. Po koncu njegove kariere je bilo malo takšnih.

Vam je bil pri Millerju všeč, da je bil tako dober pri metih za tri točke? Niti ne. Bolj to, ker je v ključnih trenutkih prevzemal odgovornost. Ker fizično ni bil tak kot preostali, a je bil dominanten. Veliko je bilo "trash talka" (z besedami se je spravljal na nasprotnike, op. p.).

Tudi vi sprva niste veljali za odličnega strelca z razdalje? Na začetku sem se bolj zanašal na prodor, ker sem bil atletsko sposoben. Po vseh poškodbah sem se zatekel k metu in postal poznan po takšni igri.

Kako pa je bilo z izbiro šole v Portorožu? Ali je bila pomorska šola pravzaprav edina izbira? Gimnazija me ni veselila. Niti ne vem, ali sem bil za tja. V Kopru in Izoli sem še imel izbiro, a sem se odločil za pomorsko šolo v Portorožu. Čeprav so mi starši govorili, da je šola pomembna, sem imel pri sebi v glavi le košarko in sem naredil vse, da bi mi uspelo. Ogromno prostega časa sem preživel na igriščih. Po svoje se mi je to poplačalo.

Ste čutili ljubezen do ladij? Iskreno? Ne. Rad imam morje, a da bi delal na morju, to pa ne. Dva meseca sem bil na praksi v Afriki. Veliko smo prepotovali. Bila je izkušnja, vendar se v tem nisem našel. Morda bi bil to izhod v sili, vendar bi bila zadnja možnost.

Kaj ste na ladji počeli kot praktikant? Največ smo čistili in popravljali. Finih del zagotovo nismo opravljali (smeh, op. p.).

Kam ste potovali? Vkrcali smo se v Anconi, nato smo šli čez Gibraltar in se podali do Slonokoščene obale ter Konga. Vrnili smo se v Francijo v Bordeaux. Prevažali smo evkaliptusov les. Izkušnja je bila dobra. Šli smo čez ekvator, kjer so me krstili.

Vas je čakalo kaj posebnega? Z vrvjo sem jih dobil po zadnjici.

Kakšno življenje ste videli v Afriki? Včasih dva tedna ne vidiš kopna, ker ladja potuje. V pristaniščih nimaš veliko za videti. Vidiš bedo v Afriki. To vse je tako hitro, da nimaš časa za daljši ogled mesta.

Ste morali biti na kaj pozorni? Vso noč mora biti nekdo na straži, da se ti ne vkrca kakšen slepi potnik.

Ste šli na kopno? Šel, vendar ne predaleč, ker sem bil belec. Bili smo v skupini, saj ne bi bilo dobro, da bi naokoli hodil sam.

Brez košarke ste bili dva meseca. Vam je bilo hudo, ker se z njo niste mogli ukvarjati? Ali ste imeli žogo s seboj? Nisem je imel in z njo si ne bi mogel nič pomagati. Imeli smo le eno sobo z mizo za namizni tenis. To je bilo vse od športne rekreacije. Zame je bil ta odhod nekaj novega, v tistem obdobju sem odmislil košarko.

Kdo vas je nato zvabil v Kranj, kjer ste nadaljevali kariero? Franci Podlipnik me je imel v reprezentanci. Takrat se ni nihče spomnil name oziroma verjel, da bi lahko resno igral. Le on je to videl v meni. Poznal me je. Poklical me je, mi ponudil priložnost in sem odšel.

Po enem letu ste prestopili v Olimpijo … Prek Romana Lisca so se začeli prvi stiki. Klical me je. Oglasil se je tudi Janez Rajgelj. Ko sem prestopil v Olimpijo, so me posodili k Slovanu, kjer je bil trener Tomo Mahorič, a je že po dveh mesecih odstopil. Vodenje ekipe je prevzel Miro Alilović. Sezona je bila turbulentna, saj smo imeli mlado ekipo in zelo malo zmag. Zame je bilo kot za novinca, ki se je prvič lotil resnega igranja košarke, zelo težko.

Koliko se je za vas spremenilo, ker ste morali začeti trenirati bistveno več, kot ste bili navajeni? Niti se ne spomnim, da bi bil zame šok. Bolj sem se moral navaditi na nove sisteme, saj sem prišel iz manjše sredine. V Portorožu se je igralo brez pravih pravil, tu pa sem naletel na sheme in sisteme. Dve, tri leta sem se učil, da sem videl, kaj trenerji sploh hočejo.

Kaj za vas pomeni podatek, da ste bili pri Olimpiji debelih devet let? Ko sem začenjal košarko, sem vedno govoril, da bom v Portorožu do konca življenja. Sem lojalen tip človeka. Zame osebno je to nekaj samoumevnega, vendar ko pogledam nazaj, to ni samoumevno, saj so se igralci menjavali kot po tekočem traku. Redkokdo ostane dve ali tri leta. Po svoje sem ponosen, da sem bil toliko časa član Olimpije.

Iz leta v leto ste napredovali, postajali gonilna sila in verjetno misli že usmerjali proti večjim evropskim klubom. Nikoli nisem tako razmišljal. Iskreno, vedno sem razmišljal le o naslednji tekmi. Tudi ko sem dobro odigral, sem si govoril, da moram predstavo ponoviti ali jo nadgraditi. V glavi sem imel le to. In to me je gnalo naprej. Nikoli si nisem govoril, da se bom po prihodnji sezoni prodal v kakšen večji klub. Pri meni je bilo v ospredju dnevno dokazovanje.

Kako je bilo delati pod taktirko Zmaga Sagadina? Spomnim se, da je bil zame velik šok, ko sem začel delati pri njem. Psihično sem vse skupaj težko prenašal. Popoldne in zvečer sem od njegovih travm težko zaspal. Navajal sem se še. Niti večerjati nisem mogel. Fizično sem bil tako utrujen ... Ko sem opravil njegov trening, sem se počutil, da sem za 0,1 odstotka boljši igralec (smeh, op. p.). Bil je neverjeten občutek.

Vas je imel pod drobnogledom? Ne, mislim, da je imel mene celo rad. Tisto je bilo v ospredju, ko se je drl na druge košarkarje in sem to poslušal. Po treningu sem naredil le črtico, da sem ga opravil, in na drugi strani naredil plus, da sem postal boljši igralec (smeh, op. p.). Verjamem, da sem iz tistih časov ogromno odnesel.

Kariera se vam je obrnila na glavo leta 2005. Kako se je zgodila poškodba v reprezentančni akciji za evropsko prvenstvo v Beogradu? Pred tem poletjem sem imel najboljšo sezono v karieri. Igral sem skoraj po 40 minut in to je moralo pustiti posledice. Finale državnega prvenstva sem igral z blokado, ker sem že čutil bolečine v kolenu. Verjetno je bil že takrat znak, da nekaj ni v redu. Poletje sem normalno preživel in nato prišel na reprezentančne priprave. Kaj kmalu mi je pri zabijanju koleno vrglo ven.

Ali je bilo takrat premalo poudarka na preventivi? Od kluba do kluba je drugače. Pri Olimpiji so se ukvarjali s stabilizacijo, prav tako v fitnesu. Olimpija je že takrat temu dajala veliko poudarka. Tudi sam sem bil dobro fizično pripravljen. Mislim, da najbolje v karieri. Po mojem je bil davek, ker sem veliko igral in treniral. Počitka nisem imel. Nikomur ne morem nič zameriti. Sašo Filipovski je bil takrat nov trener, najmlajši v evroligi. Tudi on je imel pritiske iz uprave. Da bo dobil nogo, zato je malo rotiral in igral s tistimi, ki jim je zaupal. Mogoče tudi zaradi tega ...

Kakšen šok je bila ta poškodba? Vedno sem imel v glavi, da se meni kaj takšnega ne more zgoditi. Tako sem tudi igral. Ničesar me ni bilo strah. Vedno sem se vrgel za žogo. Nikoli nisem pomislil, da bi me lahko poškodba oddaljila s parketa za več časa. Ko se je to zgodilo, sem vse skupaj sprejel normalno, ker nisem vedel, kaj bo potegnilo za seboj. Bolj me je bolelo, ker za Slovenijo nisem mogel zaigrati na evropskem prvenstvu, saj sem čutil, da bi lahko dal svoj doprinos.

Operacijo ste prestali v Valdoltri … Nočem pogrevati stvari, ker vem, da so bili nekateri užaljeni in so bile zamere, zato raje ne bi govoril o tem. Ni šlo vse tako, kot bi moralo. Tudi pri drugi operaciji ni bilo tako, kot sem si želel. Po prvi operaciji sem čutil čvrsto koleno, vendar je bila težava, ker sem bil prepuščen samemu sebi. Pri Olimpiji je bil položaj težak. Rehabilitacija ni bila takšna, kot bi morala biti. Nisem imel strokovnjaka, ki bi mi svetoval. Po toplicah sem delal po občutku.

Kmalu je sledila nova poškodba kolena … V Olimpiji je prišla zamenjava. Prišel je Zmago Sagadin. Slovencev v ekipi ni bilo veliko in želel je, da jih je več. Ponudil mi je celo, da sem kapetan. Dejal mi je, da se v njegovi dolgoletni karieri ta poškodba ni nikoli ponovila. Šest mesecev je preteklo in dejal je, da bi lahko, če se počutim pripravljenega, počasi začel. Kar hitro mi je ponudil priložnost. Spomnim se tiste tekme s Slovanom. V prvem polčasu sem dobil udarec in verjetno se je koleno spet načelo. Od takrat v kolenu nisem imel več občutka. S tem kolenom sem še naprej igral in bil na svetovnem prvenstvu leta 2006 na Japonskem. Igral sem z eno nogo brez vezi v kolenu ali pa se je komaj držala.

Na vrsto je prišla druga operacija, nato pa novi zapleti … Ko se je svetovno prvenstvo končalo, sem začel pri Olimpiji in koleno je zdržalo en mesec. Križna vez se mi je spet strgala. Igrali smo proti Bosni v Sarajevu. Sledila je druga operacija. Ko sem prišel na pregled, je zdravnik rekel, da je težava v meniskusu. Ko je odprl koleno, je videl, da je počila vez, in me na postelji vprašal, ali naj nadaljuje ali zapre in se bomo dogovorili naslednjič. Operiral je in preteklo je novih šest, sedem mesecev.

Po tem obdobju mi je koleno ob aktivnosti vedno zateklo. Tudi občutek ni bil dober. Sicer sem hodil na preglede in govoril mi je, naj bom potrpežljiv. Moja takratna zastopnica, pokojna Mira Poljo, je dejala, da ji ni všeč, ker še ne morem igrati. Odšla sva na pregled v Bologno k Alessandru Lelliju, ki je operiral Sanija Bečirovića. Ko mi je prijel koleno, je rekel, da lahko z njim le plavam in igram namizni tenis. Hitro smo se dogovorili in čez mesecev dni sem bil na mizi. To je bila moja tretja operacija in tretja rekonstrukcija križne vezi.

Zaradi vseh teh operacij se je spremenil vaš slog igranja … Marsikdo se sploh ne spomni več, da sem bil prej prodoren košarkar. Nato sem postal bolj strelec z razdalje. Nekateri me ne poznajo, kakšen sem bil. Je pa res, da sem v tem obdobju igral bolj z glavo in razumel filozofijo trenerjev. Če bi to združil, bi bil veliko večji igralec. Po teh poškodbah sem res dojel košarko, kar mi prej ni uspelo. Videl sem nove dimenzije.

Kako je klub takrat skrbel za vas? Kolikor se spomnim, se je na vas obesila celo davkarija? Uuu, to je bila posebna zgodba. Dogajalo se je v obdobju druge poškodbe. Zablokirali so mi vse račune. Z zdravstveno kartico nisem mogel po zdravila, ker sem imel vse blokirano. Prispevkov nisem imel plačanih. Časi so bili težki. Spomnim se besed očeta, naj grem na davčno in povem, kaj se mi dogaja. Z berglami sem šel tja in so nekako razumeli, uredilo se je. Nekako sem bil prepuščen samemu sebi.

Košarkarska zveza Slovenije je takrat pozabila name. Drug na drugega so prelagali krivdo – zveza ali Olimpija. Jaz sem pa čakal, ker se niso nič dogovorili. Vemo, v kakšnem položaju je bila Olimpija. Zavarovanj v reprezentanci prav tako še ni bilo. Nikogar ne morem kriviti. Bil sem v nezavidljivem položaju.

Ste bili kljub odsotnosti na plačilnem seznamu Olimpije? Takrat je bil pri Olimpiji Janez Rajgelj, ki mi je nekaj dal. Zelo sem bil pošten, saj sem imel takrat najvišjo pogodbo v karieri. Rekel sem, naj jo pretrgajo oziroma naj jo zmanjšajo na osnovno, dokler se nisem vrnil … Ko sem začel trenirati, mi je dal določeno vsoto, ko pa sem bil spet aktiven kot igralec, drugačno. Držal se je dogovorjenega.

Ali vas niso celo vrgli iz stanovanja? Pritiski najemodajalca so bili, ker niso plačevali. Ko so mu dali nekaj denarja, se je malce umiril. Nikoli ni bilo miru. Z glavo sem bil zelo malo pri košarki.

Koliko denarja ste odpisali Olimpiji? Kakšna je natančna številka, ne vem, ker nisem gledal obresti … Kar glava me zaboli, ko začnem razmišljati o tem. Slabo se počutim, če se oziram na to. Po mojem sem pustil toliko denarja, kot sem ga pri Olimpiji zaslužil v vsej karieri. Po mojem za dve stanovanji.

Sicer pa vam je košarka veliko dala … Spoznal sem veliko novih ljudi. V svoji službi sem užival. Malo ljudi je, ki uživajo v tem, kar delajo.

Prej ste omenili reprezentanco, v kateri ste na večjem tekmovanju prvič zaigrali leta 2006 na svetovnem prvenstvu. Kako je bilo le z "eno nogo" – imeli ste poškodovano koleno – igrati proti LeBronu Jamesu? Najbolj me je jezilo, ker nisem mogel igrati, kot sem hotel. Želel sem si, da bi bil v svoji najboljši koži kot pred poškodbo leta 2004. Ker vem, da bi bil bolj konkurenčen. Zame je bila nagrada za trud, da sem se vračal. Lepo je bilo videti vse košarkarje, ki sem jih prej gledal po TV, tam pa sem bil v istem hotelu in jih srečeval. Lepa izkušnja, ki mi bo v spominu ostala do konca življenja. Vendar na parketu nisem tako razmišljal. Hotel sem se čim bolj zoperstaviti, vendar so bili res tako fizično dominantni. Šele takrat sem spoznal, kaj pomeni igrati fizično močno košarko in kako deluje prava tranzicija.

Ste tudi vi sanjali o reprezentančni medalji? Pravzaprav ne, ker nisem bil nikdar v takšnem položaju. Morda pred Beogradom, ker vem, da bi lahko ekipi veliko pomagal. Še zdaj sem mnenja, da bi, če bi slovenska reprezentanca igrala prvenstvo do konca v dvorani Pionir, imela zdaj medaljo. Na svetovnem prvenstvu smo bili prvič in tam je bila utopija računati na medaljo, leta 2011 v Litvi, kjer sem bil še zraven, pa prav tako ni bilo realno.

Ste v letošnjem poletju kaj spremljali tekme slovenske reprezentance? Gledate zdaj predstave kaj drugače, ker ste zajadrali v trenerske vode? Sem. Morda nekateri res preveč pričakujejo. Imamo reprezentanco, kakršna je. Zame fantje igrajo v redu oziroma celo nad pričakovanji. Nimamo zvezdnikov, igralca, ki bi vzel žogo in sam nekaj naredil. Morda je temu najbližje Zoran Dragić. Vsi skupaj morajo igrati čvrsto v obrambi, v napadu pa mora žoga dobro krožiti. Po prikazanem so zame prijetno presenečenje.

Kaj lahko doseže na evropskem prvenstvu? Za medalje bo težko, lahko pa košarkarji z dobro igro presenetijo in tako navdušujejo vsakogar. Jaz gledam s tega stališča: v ekipi je veliko mladih fantov in so naložba za prihodnost, mogoče nam bodo v prihodnje prinesli medaljo.

Kakšen tip trenerja boste? Ne dajete vtisa, da boste zelo strogi, kot je bil na primer Zmago Sagadin … Ne veseli me, da bi bil članski trener, čeprav nikoli ne reci nikoli. Veseli me delo z mladimi. Pri delu z njimi vidim veliko rezerve. Verjamem, da je težko dobiti igralce, ki jih košarka toliko zanima, kot je nas. Da bi hodili na igrišča še po treningih ... Časi so se povsem spremenili. V mlajših kategorijah so trenerji preveč osredotočeni na rezultat, po tem jih ocenjujejo. Ne gledajo, koliko se igralec razvija. Največ se bom ukvarjal s tem. Dal bi jim rad dodatno dimenzijo košarke. Da bo nekdo, ki je za glavo višji, prav tako vadil preigravanje, prodiranje, prenašanje žoge. In tako dela trenutno le manjšina trenerjev.

Zdaj delate v Portorožu. Vas mika kakšen večji klub? Zame je delo z mladimi odskočna deska, saj se šele učim. Za zdaj bom delal tukaj, da bom videl, kako se bom znašel. Za zdaj sta za menoj dva tedna dela in nisem si mislil, da me bo tako veselilo. Edina težava je, ker je Portorož majhen kraj in je posledično majhen bazen košarkarjev. Verjetno se s to problematiko ukvarjajo vse manjše sredine. Pomembno je, da me to veseli, in upam, da ne bom prehitro osivel (smeh, op. p.).

Boste delali tudi individualno? Bi, vendar je vprašanje, kakšna je želja fantov, ki preživijo pet ur ob telefonu ali za računalnikom. V klubu smo se o tem pogovarjali, vendar je odvisno od tega, ali bo mogoče. Ne predstavljam si, da bi kdo pred šolo opravil še kakšen trening.

Ali torej opazite razliko med svojo in zdajšnjo generacijo? Zdaj so igrišča prazna ... Ko sem bil mlad in si izgubil tekmo, si lahko šel le domov, ker nisi več prišel na vrsto.

Za konec se dotaknimo še teme, ki za Primorce ni značilna. Imate vodo, vas pa zanimajo hribi. Kako to? Ko sem bil otrok, smo z očetom veliko hodili v hribe. Morda sem jih že takrat vzljubil. Sestri so se zamerili, ker zdaj ne hodi. Name je to dobro vplivalo. Pozimi se mi zdi skoraj lepše kot poleti, ker je takšna tišina, mir. Za morje mi je dovolj, da ga le vidim. Ne vem, ali sem bil letos petkrat v vodi. Ta poseben vonj morja mi je dovolj, v hribih pa se povsem sprostim. Kultura ljudi je povsem drugačna. Marsikdo me vpraša: kaj imaš od tega, da se mučiš tam. Zame je to nekaj posebnega. Tudi klapo si poiščem takšno, ki mi značajsko ustreza. Ne hodim v veliki skupini. Šel sem tudi že sam. Kaj vas pri kulturi ljudi v hribih tako navdušuje? Drugačna je. Če pustiš nahrbtnik in splezaš na hrib, ti ga ne bo nihče ukradel. Vsi se pozdravljajo, kar je v našem svetu že redkost. Tudi če si v bloku, redko doživiš to, kar nekomu polepša dan. Zlasti pri mlajši generaciji to pogrešam.

Sodeč po barvi kože se soncu ne nastavljate? Ne vidim smisla v zagorelosti.

Takšnih Primorcev je veliko … Zelo. Pomembno je, da le vidimo morje. Lepo mi je, ko sije sonce in imaš pred seboj lep dan, vendar v tem, da bi se mu nastavljal in ležal na plaži, ne vidim smisla.

Kje torej preživljate dopust? Hribi so moj dopust.

Veste, koliko vrhov ste osvojili? Veliko sem jih že. Imam tudi knjižico, vendar v hribe ne hodim zaradi tega, ampak zaradi svojega užitka. Zdaj imam za to več časa, prej v profesionalni košarkarski karieri ga ni bilo.

Triglav? Triglav me kot tak ne zanima več. Izbiram si lokacije, kjer je manj ljudi. Da bi se tepel z njimi, kdo bo prej v skali … Ni mi do tega. Večkrat sem rekel, da bi šel na Triglav le še v posebnih primerih – v zimskih. Letos smo govorili, da bi šli gor ob polni luni, vendar nisem našel družbe. Na Triglav bi šel rad še v snegu. Pripravljen sem iti na tečaje, ker me to veseli. S fanti smo bili na Velikem Kleku (Grossglocknerju, 3.798 metrov nadmorske višine).

Ste bili še kje v tujini? Letos smo imeli v načrtu odhod v Švico, da bi se povzpeli čez štiri tisoč metrov, vendar smo vzpon prestavili na prihodnje leto. Nekaj prijateljev se ni dobro kondicijsko pripravilo. Zanima me, kako se bo telo odzvalo zaradi višinske razlike. Na Grossglocknerju sem nad tri tisoč metri težje dihal. Tudi organizacijsko me zanima, kako bi vse skupaj delovalo.

Himalaja? Šel bi le v bazni tabor, da bi videl, kako je stati pod tistimi osemtisočaki. Da bi videl to veličino. Za vzpone na najvišje vrhove pa moraš biti psihično in fizično precej močan. Povrhu vsega moraš imeti še veliko znanja.