Saša Vujačić: Kokoškov bi se moral Sloveniji zgoditi pred 10, 15 leti

Nekoliko nepričakovano se je 33-letni Saša Vujačić spet znašel pod evropskimi koši, potem ko je znano, da je liga NBA zanj sveta. A vrat za vrnitev v ZDA ni zaprl, poudarja. Velika želja je, da si nadene še tretji šampionski prstan, zato ni želel igrati za ekipo brez pravih ambicij. Zdaj je član Torina, s katerim je v sredo gostoval v okviru Eurocupa v Zagrebu pri Cedeviti in se veselil tesne zmage (86:83). Prispeval je devet točk, sicer pa je v italijanskem prvenstvu prvi strelec moštva. Ponosen je, da je Slovenec in da je naša izbrana vrsta na nedavnem evropskem prvenstvu osvojila zlato medaljo.

Prva tekma Eurocupa na gostovanju proti Cedeviti je bila zelo izenačena. S soigralci ste bili že v velikem zaostanku, a na koncu naredili preobrat in zmagali s 86:83. Kaj je odločilo?
Na koncu smo bili bolj zbrani. Nismo odigrali perfektne tekme. Košarkarji Cedevite so nadzirali prve tri četrtine. Proti koncu smo odigrali borbeno in čvrsto. Naredili smo manj napak in mislim, da smo zasluženo zmagali.

Začetek sezone je sanjski. Dve tekmi brez poraza v italijanskem prvenstvu in zdaj zmaga še v Evropi …
Naš klub je zelo nov v Evropi. Zadnjič je igral pred 30 leti. Vsaka zmaga je zlata vredna. V gosteh zmagati proti Cedeviti je nekaj posebnega.

Kako to, da ste se vrnili v Evropo, potem ko ste lani govorili, da se iz lige NBA ne nameravate več vrniti na staro celino?
Lani smo imeli v New Yorku nekaj cirkusa, kar se je videlo tudi navzven. Zaželel sem si igrati košarke. Veliko treniram. V zadnjih petih, šestih letih sem privarčeval telo za prihodnja leta. Trenerja poznam iz Vidma in je trenutno eden najboljših v Evropi. Po dolgem pogovoru z njim sem se v sekundi odločil, čeprav bi lahko ostal v NBA in šel v drugo ekipo. Za zdaj mi je pomembno, da imam trenerja, ki verjame vame in me pusti na igrišču, ko mi ne gre najbolje.

"Lani smo imeli v New Yorku nekaj cirkusa, kar se je videlo tudi navzven." Foto: Guliverimage/Getty Images Koliko so torej odprta oziroma priprta vrata v ligo NBA?
Na stežaj so vedno odprta. Želim si igrati košarko. V ligi NBA so se v zadnjih letih spremenile stvari. Ko je Golden State sestavil moštvo, so se ekipe zaprle vase in igrajo mladi igralci. Nihče nima ambicij razen San Antonia, Clevelanda, Bostona. Odprla se je še Oklahoma. V prihodnjih mesecih se bo odprlo več možnosti pri ekipah, ki bodo skušale iti po naslov. Nisem pa imel namena igrati v ekipi, ki nima nikakršnih pričakovanj. Rad bi osvojil še tretji prstan v NBA.

Kako imate torej določeno pogodbo?
Bomo videli (smeh, op. a.) …  Za zdaj sem z glavo stoodstotno pri Torinu. Pred tremi tedni sem se odločil, da pomagam mestu in klubu ter da skupaj naredimo nekaj lepega. Vsaka tekma je za nas zelo pomembna. Vsako tekmo želim odigrati maksimalno.

Prej ste omenili kakovost Golden Stata. Ali je torej naslov v ligi NBA, kjer se bo nova sezona začela prihodnji teden, že oddan?
Nikoli. Res je, da so zaradi svoje ofenzivne širine postali izjemno nevarni in so nekateri zaradi tega izgubili voljo tekmovati z njimi. Mislim, da so letos na neki način v škripcih. To se bo videlo na sredini sezone. San Antonio jim diha za ovratnik. Prav tako Oklahoma, ki bo verjetno naredila še kakšno menjavo. Tu je še Houston. Mislim, da ne bo tako lahko kot lani. Na Vzhodu pa bo Cleveland z Bostonom narekoval določene stvari. NBA bo spet postala zanimiva med sezono.  

Kako je doživel zlato medaljo slovenske reprezentance?

Kako to, da ste izbrali Torino, četudi ste poznali trenerja?
Ko sem pri 14 letih šel iz Slovenije v Italijo in sem začel delati prve košarkarske in življenjske korake, je Italija za vedno postala moj dom. Tu se počutim domače. Od prvega trenutka so me sprejeli. Imel sem voljo, da grem nekam, kjer bom lahko pokazal, kaj delam poleti. Za Torino se bom zelo potrudil. Ima velike ambicije. Morda ne danes. A se je pred dvema letoma šele pokazal. Rastemo skupaj.

"Na žalost tega ne bom nikoli prebolel. Nikoli ne bo nihče vedel, zakaj in kako. To je zaprta knjiga. Žal mi je, da nisem mogel Sloveniji dati, kar sem želel. A ne samo jaz … Mislim, da je bilo veliko generacij pripravljenih, da naredi nekaj odmevnega, vendar se določene stvari niso izšle. Škoda, ampak glejmo raje v prihodnost." Foto: Getty Images Kako ste vi doživeli letošnje poletje in pohod slovenske reprezentance na evropski vrh?
Presrečen sem bil. Igorja Kokoškova poznam že dalj časa. On bi moral priti pred 10, 15 leti, ko je imela Slovenija generacijo, ki bi se lahko postavila ob bok Španiji. Vedno sem to govoril, vendar so me imeli za norca. Ponosen sem na to, kar so naredili. To je neverjeten uspeh za slovensko košarko. Igor je še enkrat pokazal, da lahko narediš mešanico evropske in NBA-košarke. Čestitke vsem in upam, da se bo v Sloveniji še več igrala košarka.

Ste bili kaj nervozni, ko se je Luka Dončić v finalu poškodoval, Goran Dragić pa je zaradi utrujenosti razplet tekme pospremil s klopi?
Ne, nisem bil. Igrali sta ekipi, v katerih poznam košarkarje. Z Italijani smo se pogovarjali, kaj bi lahko naredili košarkarji, če bi še obstajala Jugoslavija. Šalili smo se, da nam morda niti Američani ne bi mogli biti kos. Vedelo se je, da je trenutek na slovenski strani. Vsi so se pokazali v pravi luči. Čudovito je bilo videti, ko je dal trener samozavest igralcem in so kot ekipa igrali nad pričakovanji. Pokazali so, da je košarka ekipna igra. Vsi morajo biti ponosni na te fante in predvsem na trenerja.

Ali mislite, da bi bil v preteklosti trener tipa Igor Kokoškov pravšnji, da bi vas videli v reprezentanci?
Seveda. Na žalost tega ne bom nikoli prebolel. Nikoli ne bo nihče vedel, zakaj in kako. To je zaprta knjiga. Žal mi je, da nisem mogel Sloveniji dati, kar sem želel. A ne samo jaz … Mislim, da je bilo veliko generacij pripravljenih, da naredi nekaj odmevnega, vendar se določene stvari niso izšle. Škoda, ampak glejmo raje v prihodnost.

Ste govorili z Igorjem Kokoškovim glede svojega udejstvovanja v reprezentanci?
Lani sva govorila, ko smo igrali proti Utah Jazzu, kjer je pomočnik. Poznal je obe plati moje zgodbe. Dejal sem mu, da bi bile nekatere stvari drugačne, ko sem res hotel igrati za Boža (Božo Maljković, op. a.), ki ga cenim kot trenerja, a potem nisem igral. Ko sem gledal tekme, sem se videl v določenih situacijah. Igor je razumel. Nisem mogel iti prek nekaterih stvari. Vrata so zaprta, ne moreš jih razbiti. Niso me potrebovali, imeli so dovolj fantov. Pokazali so, kdo in kaj so. Dosegel je izjemen uspeh. Vzdušje je bilo neverjetno. Slovenija je postala dežela košarke. Zdaj, ko si na vrhu, moraš ostati tam, kar je nekaj najtežjega. Vendar je treba iti korak za korakom.

"Mislim, da bo prihodnje leto čas, da gre Luka Dončić čez lužo in se pokaže." Foto: Guliverimage/Getty Images Ko ste bili vi v središču zgodbe z reprezentanco, so bili na čelu Košarkarske zveze Slovenije drugi ljudje, kot so zdaj. So hoteli stopiti v stik z vami?
Mene ni nihče kontaktiral. Tu imate trenerja nasprotne ekipe (pokazal je na Jureta Zdovca, op. a.) in ga lahko vprašate, kaj vse je bilo. Enkrat sem požrl svoje besede, da ne bom igral. Drugič sem šel. Osel gre očitno samo dvakrat na led. Na žalost … Samo moja družina in prijatelji vedo, kako mi je žal, da v prejšnjih letih nisem mogel dati reprezentanci tistega, kar sem želel. To je zaprta knjiga. Mislim, da so fantje pripravljeni, da dominirajo. Zdaj so Slovenijo postavili na zemljevid košarke.

Kakšna je vaša misel o Luki Dončiću?
O Luki sem veliko slišal prek Willija Hernangomeza, ki je v NBA. O njem sva se veliko pogovarjala, ker sta prijatelja. Povedal mi je, kdo in kaj je. Osebno takrat o Luki še nisem imel pojma. Predlani ga še nisem spremljal. Ko mi je pokazal nekaj posnetkov, sem takoj videl, da bo dominiral. To je pokazal na evropskem prvenstvu. V očeh se mu vidi, da hoče biti šampion. Njegov oče je bil kar dober igralec in ima košarko v krvi. Mislim, da bo prihodnje leto čas, da gre čez lužo in se pokaže.

O tem, ali je govoril s Kokoškovom in če ga je kdo iz nove garniture na zvezi kontaktiral

Na Torino se rima vino. Kako je z vašo vinsko znamko?
Fenomenalno. Moram trikrat potrkati. Ko sem začel igrati v Vidmu, so bile v naši družini sanje, da bi se nekega dne ukvarjali z vinarstvom. Družina se ukvarja s tem in stoodstoten sem v tej stvari, ko sem lahko. To je hobi, ki je prerasel v družinski posel.

Po karieri se boste usedli in živeli umirjeno ali boste ostali v košarki? Rosno mladi ravno niste …
Res je, da na papirju nisem več rosno mlad, ampak se zahvaljujem trenerjem, ki mi niso namenili toliko minut, in ne nazadnje Kobeju Bryantu, ker mi je ukradel nekaj minut (smeh, op. a.). Kljub temu sva skupaj dobro igrala. Počutim se zelo dobro in sem v svojih najboljših letih. Počutim se, kot da jih imam 27. Telo ni 'skurjeno' in mislim, da imam še najmanj pet let. Ko bom nehal igrati košarko, bom zagotovo ostal v njej. Glede na to, da je bil moj trener Phil Jackson, ki mi je bil tudi odličen mentor, Bryant pa mi je bil kot starejši brat, bi bilo sebično od mene, da naslednjim generacijam ne bi dal tistega, kar sem prevzel od njiju. In tudi od drugih ljudi, s katerimi sem sodeloval v karieri.