Pred desetletjem mu je Olimpija obljubila priložnost, toda …

Številke Saša Zagorca v letošnji sezoni državnega prvenstva so odlične. Z nekaj več kot 19 točkami je drugi strelec prvenstva, k temu pa doda še skoraj sedem skokov.

"Ekipno in individualno sem zelo zadovoljen. Z uvrstitvijo v finala pokala smo naredili eno veliko stvar, kjer nam je sicer nato zmanjkalo moči. Zdaj v ligi za prvaka nabiramo izkušnje, nabiramo tudi zmage in računamo, da bomo do četrtfinala pravi," se je na kratko sprehodil skozi letošnjo sezono Zagorac, ki je pred letošnjo sezono Zlatorog okrepil iz Grosupljega.

"Z Milovićem sva že v preteklosti dobro sodelovala, prišel sem na njegovo pobudo. Vedno sem verjel vase, ko ti da trener proste roke, je še toliko lažje. Klub je na zelo visoki ravni za slovenske razmere," je zadovoljen, da je predstave iz lanske sezone prenesel tudi v letošnjo.

Olimpija je pred njimi že dvakrat položila orožje

Pri Zlatorogu imajo kar nekaj manjših težav s poškodbami, zato so nosilci igre še toliko bolj obremenjeni, sploh zdaj, ko se v ligi za prvaka igrata dve tekmi na teden.

"Naporen ritem je zato, ker imamo premalo rotacije. Če bi imeli osem, devet igralcev, se to ne bi poznalo. V ekipi imamo šest igralcev, na katere se resno računa, preostali pa so bolj za pomoč, a so morali zdaj tudi oni prevzeti odgovornost. Naporno je, če igraš vsako tekmo več kot 30 minut," pravi 31-letnik.

Zagorac je svojo kariero začel pri ljubljanski Olimpiji, ki jo je v letošnji sezoni z Zlatorogom že dvakrat premagal. Najprej v polfinalu pokala, po tej tekmi je ljubljansko klop moral zapustiti Aleš Pipan, pozneje pa so dobili tudi tekmo v ligi za prvaka.

"Težko je reči, da Olimpija komu leži. Ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. Mogoče smo jih dvakrat ujeli na levi nogi. Ne delamo si utvar, da smo boljši od njih, vendar pa se ne damo. Na vsako tekmo gremo 100-odstotno in če vidimo priložnost, jo zgrabimo," se zaveda, da jim je s klubom iz Laškega uspelo nekaj velikega.

Čeprav je v ljubljanskem moštvu preživel deset let, zdaj, ko je že zrelejši in izkušenejši, ne čuti dodatnega motiva.

"Ni skrivnost, da mi Olimpija pomeni največ od vseh klubov. Tu sem le igral deset let, pustil svojo mladost, osvojil tudi kar nekaj lovorik, vendar pa težko rečem, da med igro proti njej čutim kakšen poseben motiv. Pred 10 leti bi mogoče rekel, da ga, zdaj pa na to stvar ne gledam več tako. Vsaka tekma je poglavje zase. Je pa kanček več spodbude, ko igraš proti Olimpiji ali Krki že zaradi tega, ker sta to najboljši ekipi," ne dela razlik 206 centimetrov visoki košarkar.

Član zlate generacije, vendar ni našel prostora pri Olimpiji

Mlajši od bratov Zagorac je bil v mladinskih selekcijah član ene od najboljših mladih generacij slovenskih košarkašev, ki je na prvenstvih v mlajših kategorijah osvojila dve medalji. V ekipi so bili takrat brata Lorbek, Goran Dragić, Hasan Rizvić, Aleksandar Vujačić in drugi, reprezentanca je bila srebrna na evropskem mladinskem prvenstvu leta 2002, dve leti pozneje pa so se zavihteli na sam vrh.

"Mislim, da smo bili v mladinskih selekcijah takrat superiorni. Bili smo prvaki, pa dve leti prej še drugi, ko smo v zadnji sekundi izgubili proti Hrvatom. Tisto prvenstvo je bilo zame celo slajše od zlate medalje. Zdi se mi, da smo bili res dobra klapa, do finala smo bili brez poraza," se spominja uspeha na začetku svoje kariere.

Zagorac je svojo kariero začel graditi pri Olimpiji, kjer je ostal tudi zaradi nekaterih boljših ponudb iz tujine, vendar se ni izšlo po njegovih željah.

"Verjel sem, da bom dobil to priložnost pri Olimpiji pri svojih 18, 19 letih. Ta priložnost je bila tudi obljubljena. Na koncu se ni tako izšlo. Imel sem tudi ponudbe za dolgoročne pogodbe iz drugih, močnejših klubov, vendar je pretehtalo, da ostanem v Olimpiji, ki je le moj klub in, kot sem rekel, obljubljalo se je, da se bo gradilo na nas mladih. Zato grenak priokus, vendar sam ne bi mogel kaj veliko spremeniti," ne obžaluje ničesar iz preteklosti.

Športnik vedno hrepeni po boljšem in večjem

Po sedenju pri takratnem ljubljanskem evroligašu je odšel v Avstrijo, igral je še v Italiji, kar nekaj sezon pa je nato preživel še v drugoligaških španskih moštvih, v zadnjih dveh sezonah se znova podi pod slovenskimi koši, čeprav tujine še ni prečrtal.

"Seveda. Dokler športnik ne obesi copat na klin, hrepeni po nečem večjem in boljšem. Nisem še star. Pri 31 letih mislim, da imam pred sabo še pet let kariere, tako da me še vedno mika tujina. Bomo videli, kako bo. Trenutno sem z glavo povsem pri Laškem, da uspešno končamo zgodbo, potem pa bomo videli, kako in kaj," še ne želi razglabljati o poletnih aktivnostih tudi zaradi odličnega odnosa, ki ga ima z vodilnimi pri Zlatorogu.

"Okoli novega leta sem imel dve ponudbi, vendar nisem niti preveč razmišljal o odhodu. O Zlatorogu in organizaciji nimam niti ene slabe besede. Vse je tako, kot smo se dogovorili," ne more prehvaliti odlične organiziranosti laškega prvoligaša.

Zlatorog si je z uvrstitvijo v ligo za prvaka že zagotovil najmanj četrtfinale, vsak športnik pa si postavlja še višje cilje, tudi Zagorac, ki pa vseeno opozarja, da bodo težko nadomestili kapetana Gorana Juraka.

"Z Jurakom bi lahko prišli daleč, tudi v finale. Njegova odsotnost se nam zelo pozna. Mislim, da se nobeni ekipi ne more poznati odsotnost enega igralca, kot se nam Jurak. Res je pravi kapetan, ne vem, ali sem že igral s takšnim košarkarjem. Poskrbi za ekipi na parketu in ob njem. Cilj je polfinale, vendar bomo glede na kar nekaj težav s poškodbami videli, kam se bomo zavihteli. Do zdaj smo že presegli nekatere cilje," si želi, da bi sezona za Zlatorog še trajala.