Ožbolt: Komaj čakam, da se začne

Tudi po selektorjevi zaslugi je bilo med mesec in pol dolgim pripravljalnim obdobje pogosto celo več govora o tistih, ki so se zaradi različnih vzrokov odrekli reprezentančnemu dresu, kot pa o sami (i)zbrani vrsti. Vseeno pa ni ostala neopažena pomembna okrepitev. Predstavlja jo Sašo Ožbolt, ki se je po letu 2006 vrnil v izbrano vrsto. Čeprav s tridesetimi leti spada med starejše reprezentante, pa bo namreč portoroški branilec ob Mirzi Begiću, ki je v kolobarjenju med naturaliziranimi košarkarji vendarle dočakal svojo priložnost, ter mlajši gardi, v kateri so Luka Rupnik, Edo Murić in Zoran Dragić, debitant na evropskih prvenstvih. ''Priznam, posebni občutki. Zadnje odštevanje je kar malce moteče, saj smo že vsi po vrsti nekoliko neučakani. Komaj čakamo, da se začne povsem zares,'' pred zadnjimi treningi razmišlja 188 cm visoki košarkar, ki je v reprezentanci doslej zaigral na dvanajstih tekmah. Kazalo je celo, da bo ostalo pri tej številki, saj ''Oži'' ni skrival zamer do reprezentance oziroma zveze ter ravnanja ob eni izmed poškodb, vseeno pa je vselej poudarjal, da je pripravljen zaigrati, če bo na njegovem položaju zazevala prevelika praznina. Letos je, snubitev novega selektorja Božidarja Maljkovića in direktorja Mateja Avanza pa je bila, kot vse kaže, dovolj prepričljiva in učinkovita.

V izbrano vrsto ga je vrnila tudi želja po reprezentančnem uspehu. ''Dobro smo delali, zato so občutki dobri. Jasno je, da si vsi želimo vrhunskega rezultata. Na vprašanje, kako visoko lahko posežemo, je v tem trenutku težko ali kar nemogoče odgovoriti. Ne skrivam, da bi se sicer rad vrnil z medaljo okrog vratu, a podobne želje imajo tudi drugi. A ne gre le za uvrstitev. Če bomo namreč storili vse, kar bo v naših močeh, ter pokazali, kaj znamo in zmoremo, bomo nedvomno zadovoljni. Ne glede na končno mesto,'' pravi Ožbolt, za katerim je dobra sezona v dresu Uniona Olimpije. S slednjo je tudi sebi dokazal, da lahko kljub težavam s koleni še igra na visoki ravni. ''Koleno prav gotovo nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. Posledice številnih posegov so vidne. A v tem trenutku sem zadovoljen, da mi zdravstveno stanje še dopušča igranje,'' na vprašanje o zdravstvenem stanju odgovarja nekdanji član Portoroža, kranjskega Triglava, Geoplina Slovana in Uniona Olimpije.

Prekinitev reprezentančnega posta pa ni edina novost v Ožbolotem poletju. Do spremembe je v njegovem primeru prišlo tudi na klubski ravni. Po skoraj desetletju namreč zapušča Olimpijo, košarkarsko srečo pa bo prvič v karieri iskal v tujem okolju. A ne prav daleč, temveč na Hrvaškem, kjer je celo rojen. V svoje vrste ga je zvabil hrvaški prvak Zagreb, ki bo v novi sezoni nastopal v evroligi. Sašo je vesel, da je vprašanje rešil še pred odhodom v Litvo, o novem izzivu pa bo razmišljal šele po evropskem prvenstvu. ''Po vrnitvi domov me čaka tridnevni počitek, nato selitev v Zagreb,'' pojasnjuje reprezentančni branilec, ki pa še zdaleč ne bo edini Slovenec v hrvaškem košarkarske okolju. Pri mestnem tekmecu, Cedeviti, so se okrepili z Matjažem Smodišem, v Zadru pa bo ob trenerju Alešu Pipanu služboval tudi Uroš Zadnik. ''Zanimivo, a kot kaže, se hrvaška klubska košarka ozira tudi proti Sloveniji. Predvsem zagrebški klubi so finančno dokaj močni in zato zanimivi,'' o košarkarski koloniji pri sosedih razmišlja Ožbolt.