Od bolezni, zaradi katere je prekinil igranje, do vloge kapetana Slovenije na EuroBasketu

Jure Balažič je otrok Krke iz Novega mesta, v tem klubu je preživel lep del košarkarske poti. A so se mu pri dolenjskem klubu sprva odrekli, podal se je v Ljubljano k Slovanu. Tam pa se mu je leta 1999 življenje povsem spremenilo. Po velikih težavah so zdravniki odkrili, da ga je napadla sladkorna bolezen, spremlja ga še zdaj. Ker sprva ni imel pravih odgovorov, kako se z njo spopasti na profesionalni poti, se je umaknil in naredil nekaj korakov nazaj. Po nekaj letih se je vrnil, našel rešitve ter začel verjeti, da mu lahko s to boleznijo uspe tudi v košarki. Zadnja tri leta igra v Turčiji, kjer tamkajšnji klubi kažejo veliko zanimanje zanj. V prihodnji sezoni bo igral za Gaziantep, pri katerem je selektor Jure Zdovc. Dobre predstave so ga pripeljale tudi do reprezentance. Leta 2013 je na domačem EuroBasketu v članski konkurenci debitiral, nato lani igral na svetovnem prvenstvu, letos pa bo imel celo vlogo kapetana slovenske izbrane vrste na evropskem prvenstvu, ki se za Slovenijo začne v soboto ob 21. uri, ko bo nasproti stala Hrvaška.

Letos ste postali kapetan slovenske reprezentance, o vas pa zelo malo vemo. V košarkarski karieri vam ni bilo z rožicami postlano. Ste namreč sladkorni bolnik. Kdaj ste to izvedeli? V Krki nisem dobil priložnosti, zato sem hotel na faks. Takrat sem bil na Slovanu pri Tomu Mahoriču. Dva, tri mesece sem se ukvarjal z močjo in nato kar naenkrat začel izgubljati težo. Zbolel sem. Odkrili so mi sladkorno bolezen. Težko mi je bilo, ker sem bil ravno v letih, ko sem prestopal od mladincev k članom in ta čas je za košarkarja zelo pomemben. Ustavil sem se, ker nisem vedel, kaj moram sploh delati. Nisem imel informacij, kako se spopadaš s takšno boleznijo v profesionalnem športu. Povedali so mi, kaj moram početi, da mi bo lažje v normalnem življenju, ne pa pri aktivnem ukvarjanju s športom.

Kar naenkrat ste začeli izgubljati težo? Da boste vedeli, kako sem se počutil, vam dam primer: če ste se kdaj najedli pršuta, ste bili verjetno zelo žejni in ste se lahko tudi sredi noči zbudili ter šli pit vodo. Takšen občutek sem imel vseskozi. Nisem se mogel napiti. Na dan sem spil 15 litrov vode, na stranišče hodil vsakih 15 minut. Najhuje je bilo, ker nisem vedel, kaj se dogaja. Sprva sem mislil, da bo to trajalo kakšna dva, tri dni, vendar se je zavleklo na dva tedna. Začelo se mi je vrteti … Nato sem sumil, da je nekaj slabega. Odšel sem na pregled in ko so slišali za znake, so nemudoma vedeli, kaj je narobe z mano.

Ali so vam rekli, zakaj se je zgodilo nenadno? Pravijo, da to bolezen velikokrat povzroči kakšen šok. Meni je pred letom dni umrl oče in morda je bilo povezano s tem. Lahko je bila kriva tudi pljučnica … To je avtoimunska bolezen in ko enkrat nastane, se nadaljuje.

Prej ni bilo težav? Nobenih. Vedno sem bil zdrav. Bolezni kakšen mesec ali dva nisem odkril. V telesu začne slinavka slabše delati in imaš manj inzulina. Bil sem povsem izmučen. Ko sem prišel v bolnišnico, sploh niso mogli verjeti, da sem se pripeljal, ker sem imel raven sladkorja nenormalno povišano. Moral bi biti v komi. Če je zgornja meja okoli sedem, sem jo imel jaz 44. Debelo so gledali. Teden dni sem ostal v bolnišnici, da so to uredili. Zdaj imam inzulinsko črpalko in je urejeno bolje, takrat pa sem dobil injekcijo, odšel domov in se začel spraševati, kaj naj sploh jem, delam ... Ni mi bilo jasno, da se mi je v tednu dni vse skupaj tako obrnilo, saj sem prej delal vse, potem pa nič.

Kaj ste nato naredili? Končal sem košarkarsko zgodbo in šele čez leto dni začel igrati rekreacijsko. Sproti sem se učil, kako se zoperstaviti bolezni. Videl sem, da bi mi lahko uspelo. V tujino sem odšel na tečaje in dobil nekaj informacij.

Sladkorna bolezen vas bo torej spremljala? Za zdaj je ta bolezen dosmrtna, razen če bodo kaj odkrili novega. Veliko se ukvarjajo s tem, da bi jim uspelo.

Omenili ste črpalko … Ali je bistveno lažje kot z injekcijami? Zelo … Prej sem si injekcijo od petkrat do šestkrat na dan dajal v mastno tkivo, zdaj pa se enkrat na tri dni zbodem in imam tako črpalko, ki mu uravnava sladkor, nenehno priklopljeno. Izklopim jo le, ko treniram ali grem v vodo.

Morate pred tekmo dodajati več? Včasih. Adrenalin prav tako zvišuje sladkor. Ko sem prišel iz druge lige v Krko in sem igral finale z Olimpijo, se mi je adrenalin tako povečal, da sem se tresel. Zdaj sem tega bolj navajen in je vse skupaj zame manj stresno. Navadil sem se, na začetku pa sem se lovil.

Ali ste verjeli, da boste lahko košarko na najvišji ravni sploh še igrali? Čez leto dni sem v Krškem prvič zares igral v članski kategoriji. Bil sem v drugi ligi. Ko sem dobil priložnost in se naigral ter dajal po več kot 30 točk, sem se spet zaljubil v košarko. Krka je kmalu pokazala zanimanje. Nato sem že verjel, da lahko igram, sproti sem se učil živeti s tem. S to boleznijo sem pri košarkarski karieri naredil kar nekaj korakov nazaj, saj se mi je to zgodilo v obdobju, ko bi bilo treba največ trenirati in priti od mladincev k članom. Že tako sem bil po naravi vitek, takrat sem imel pri dveh metrih 70 kilogramov. Pet let sem potreboval, da sem prišel na 100 kilogramov, košarkarsko pa sem izgubil od dve do tri leta igranja.

Ko se vam je bolezen pojavila, ste hitro izgubili kilograme? Neverjetno hitro. Na Slovanu sem dodatno delal v fitnesu, ker sem bil že po naravi vitek. Sprva sem težo pridobival. Kar naenkrat se je ustavilo. Posušil sem se. Rebra so se videla. Katastrofalno je bilo. V bolnišnici sem v dveh dneh pridobil nazaj pet kilogramov, potem ko je šla voda nazaj v celice.

Ste imeli zaradi bolezni kdaj težavo pri iskanju delodajalca v tujini, zlasti ker športnike pregledajo od A do Ž? Pravzaprav ne. Priznam, vedno me je strah, ker vsi vedo, da je to resna bolezen in so lahko zapleti. Zdravniki vedo, da je za mojo bolezen fizična aktivnost dobrodošla, kar je sicer mišljeno za rekreacijo … Na zdravniških preglednih nisem imel nikoli težav, bil pa sem nervozen.

Ali je potem tudi to vplivalo na to, da v reprezentanco niste prišli prej kot leta 2013 na domačem evropskem prvenstvu, na katerem ste bili stari 32 let? Jasno je to vplivalo na moj košarkarski razvoj, vendar je imela Slovenija na mojem igralnem mestu vrhunske košarkarje. Matjaž Smodiš in preostali so bili med najboljšimi na svetu. V karieri bi mi bilo zagotovo lažje priti do močnejšega kluba, če ne bi imel teh težav.

Mislite, da vas je Jure Zdovc izbral za kapetana letošnje reprezentančne zasedbe prav zaradi tega, ker ste izkušeni in imate zaradi bolezni red ter disciplino? Morda je vplivalo to, da imam pravi odnos do dela.

Kaj vam pomeni kapetanska vloga? Pred vami so bili na tem mestu Rašo Nesterović, Jaka Lakovič, Goran Dragić … Že ko samo pomislil na ta imena, lahko rečem, da sem počaščen, da sem v njihovi družbi.

Z Zdovcem boste sodelovali tudi na klubskem področju v Gaziantepu. Ste se hitro dogovorili? Srečala sva se na letalu, ko sva se po prvenstvu v Turčiji vračala v domovino. Malce sva se pogovarjala. Dejal mi je, da se slišiva, preden karkoli podpišem. Nisem si mislil, da bo kaj na tem. Pozneje so me klicali iz Gaziantepa. Ko sem videl, da je resno, nisem okleval.

Kakšen je Zdovc kot trener? Po značaju se ujemava. Tudi on ne dolgovezi in stvari pove naravnost, kar je tudi moja značilnost. Nisem tak, da bi na dolgo govoril, ampak povem bistvo. Vedno govorim, da je najlažje igrati za trenerja, ki ti predstavi stvari črno na belem. Že prvič, ko sva delala, je bilo zame super. Zanima me, kako bo v klubu, ali bo kaj drugače …

Vam misli že kaj uhajajo na prvenstvo, saj je pred vami le še en dan in nato tekma s Hrvaško? Prisotna je pozitivna nervoza, ker vsi vemo, da gre zdaj zares. Komaj čakamo na začetek.

Ali so bile priprave dolge? Zbrani ste že od 18. julija … Ko smo začeli in prvih 14 dni delali, smo si govorili, da tega ne bo nikoli konec. Zdaj proti koncu je šlo vse skupaj izjemno hitro. Kar ne morem verjeti, da je jutri že prvenstvo.

Čutite, da ste kot ekipa v igri napredovali? Mislim, da so se stvari sestavile. V obrambi delamo manj napak. Velikokrat slabše izkoriščamo protinapade, saj mislim, da bi morali doseči več lahkih košev. Včasih imam občutek, da smo na treningu popolna katastrofa, nato pa prihodnji dan odigramo odlično tekmo. Vsa slika je veliko boljša. S fanti verjamemo v to, kar delamo.

Kako gledate na to, da ekipa Slovenije na EuroBasketu ne bo popolna? Mislim, da smo. V tem trenutku smo tukaj najboljši.

Kaj vam je leta 2013 pomenilo, da ste premierno zaigrali na evropskem prvenstvu, povrhu vsega pa je bilo še domače? Veliko zadoščenje. Občutek, da bi lahko pomagal reprezentanci, sem imel že prejšnja leta, ker sem bil atletsko še bolj sposoben. Morda sem bil spregledan, ker sem igral v domovini. V tujini igralce malce bolj spremljajo. Tisto prvenstvo je bilo zame potrditev.

To bo za vas pravzaprav drugo domače prvenstvo. Koliko vam pomeni podpora navijačev? Domačega EuroBasketa ne bom nikoli pozabil. Zdaj bo približek tega in prav vsi v reprezentanci se veselimo podpore in vzdušja.

Prva tekma bo s Hrvaško, ampak bo za napredovanje v drugi del v Lille pomembna že naslednja tekma z Gruzijo, ki jo boste igrali v manj kot 24 urah po dvoboju s Hrvati … Ni bojazni, da bi s Hrvati igrali napol, ker je nemogoče. Atmosfera bo takšna, da bi se na takšni tekmi še mrlič trgal. Proti Gruziji bo tekma drugačna, vendar bo učinek enak. Vsi vemo, kaj nam pomeni ta dvoboj. Ni smiselno izbirati tekem. Ekipa je precej izenačena, zato ne bo težav pri rotaciji igralcev. Na vsaki tekmi bomo šli na vso moč.

Kaj bi vas na prvenstvu zadovoljilo? Širši cilj so olimpijske kvalifikacije, lahko pa vsi sanjamo, da bi prišli čim dlje. Ekipa je homogena. Četrtfinale je prvi cilj, ne vemo pa, na koga bomo naleteli. Vemo le, da se nikdar ne bomo predali. Igrati moramo tako kot na zadnjih tekmah, vendar le z bolšjimi sklepi (smeh, op. p.). Če bi prišli med štiri, bi bilo fenomenalno. Zlasti zato, ker vsi govorijo, da smo oslabljeni.

Križamo se z ugodno skupino (Litva, Estonija, Latvija, Belgija, Češka in Ukrajina), kar je za osmino finala dobrodošlo … Spodrsljajev ne sme biti. Ne smemo biti četrti, ker se bomo križali z Litvo, če bo v skupini D vse normalno. Nato imamo možnost, vendar tudi to ni jamstvo za uspeh, saj smo se z ekipami, ki so bile na papirju slabše, že opekli.

Kaj bo slovenski adut na prvenstvu? Zagotovo obramba, a tudi to, da se ne ve, komu se bo na tekmi odprlo. Na zadnji je odlično igral Jaka Blažič, prej Zoran Dragić. Nikoli ne veš, kdo bo razigran. Najpomembneje bo, da bomo delovali homogeno.

Himno pojete? Pojem.

Vedno? Na prvih prijateljskih tekmah ne vedno, na vseh uradnih tekmah pa.

Ali jo pojete na glas? Odvisno, kako daleč je kamera (smeh, op. p.). Ko gre stran, malce bolj glasno zapojem. Petje himne je mini obred pred tekmo, ki le dodatno podžge.