Druga kariera
Nedelja, 18. 6. 2017, 15.15
7 let, 1 mesec
Druga kariera (8.): Marko Milić
Marka Milića hčerki nemudoma potegnili v povsem novo okolje, zato je bil prehod lažji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5
1
"Na začetku je bil manjši šok. Navajen sem bil, da se je vse vrtelo okoli mene, mojega počutja, treninga, zahtev. Imel sem srečo, da sem hitro postal polno zaposlen," je nekdaj odlični košarkar Marko Milić razkril, kako se je počutil, ko je končal kariero. Zdaj je spet povsem vpet v košarkarski svet (postal je tudi ambasador lige NBA), ob tem pa še v teniškega, za kar sta poskrbeli hčerki.
Marko Milić je bil v času igralske kariere eden najbolj priljubljenih slovenskih košarkarjev. Danes ne razmišlja vsak dan o tem, kaj vse je počel v karieri. Obrnil je nov list in začel drugo poglavje svojega življenja. Pravi, da je vesel, da je bil prehod hiter, čeprav ni bil lahek.
Sprva ni vedel, kako se bo odzvalo telo, ki je padlo iz profesionalnega ritma. Ko je zazvonil alarm, je vedel, kaj mora narediti: "En mesec sem imel težave, ker sem se zapustil. Na morju se nisem gibal, saj sem mislil, da se bom regeneriral, a bilo je ravno obratno. Ko se je telo sprostilo, je udarilo ven. Zelo slabo sem se počutil. Boleli so me hrbet in kolena. V enem mesecu sem pridobil pet kilogramov, nato sem vse spremenil. Zdaj se vsak dan gibljem. Enkrat tečem, drugič igram badminton … Normalno pa je, da zdaj nisem tako discipliniran pri hrani, saj sem velik gurman (smeh, op. a.)."
Vse se je vrtelo okoli njega, zdaj se je to obrnilo
Stvari so se po karieri spremenile, a je bil vesel, da je bilo prehodno obdobje kratko. Hčerki, ki sta zagrizeni teniški igralki, sta ga nemudoma vpeljali v povsem nov šport.
"Navajen sem bil, da se je vse vrtilo okoli mene, mojega počutja, treninga, zahtev. Imel sem srečo, da se hčerki zelo resno ukvarjata s tenisom, tako da sem bil nemudoma usmerjen v drugo vlogo. Postal sem taksist, navijač, oče, trener … Potem sem se znašel v drugih projektih kot nadzornik mlajših reprezentanc na Košarkarski zvezi Slovenije, kar mi je v veliko veselje. Fantje srkajo znanje kot gobe. Lepo mi je, da sodelujem z NBA. V NBA so v meni prepoznali potencial za delo z mladimi in me razglasili za evropskega ambasadorja za širjenje otroške NBA-lige. Polno sem zaseden. Pol meseca po koncu kariere sem se iskal, zdaj pa sem v ritmu. Če bi bila luknja med koncem kariere in novim delovnim okoljem večja, pa bi imel težave," je pojasnil Milko.
Marko Milić o tem, kako sta hčeri vstopili v teniške, ne košarkarske vode
Elan in Tara sta predani tenisu.
"Zlasti v današnjih časih, ko otroci praktični nimajo ulice – gumitvista, hokeja s krompirjevimi gajbicami, košarke, nogometa –, zagovarjam to, da se morajo gibati. S tem se daje ravnotežje računalniško-šolskemu načinu življenja. V tenis sta vstopili, ker je bil blizu šole teniški klub. Začeli sta pri Olimpiji, navdušil pa ju je trener Fonzi. Vesel sem bil, da sta takrat našli svoj šport in se trikrat na teden družili. Po vseh teh letih imata tenis vse bolj radi. Včasih se zbudita že ob šestih zjutraj in me priganjata: 'Gremo, ati, gremo.' Z ženo Vesno greva raje sedet na teniške turnirje, kot da bi šli v počitniške hišice ali posedali ob kavici. Ritem je res nor in ga komaj zdržim, a je lepo," je povedal Marko. Oba z ženo sta bila odlična košarkarja, a ni nobena od treh hčerk odšla po njunih stopinjah.
V čast mu je, da je postal ambasador lige NBA
Počaščen je, da je lahko ambasador lige NBA.
Marko je kot prvi Slovenec leta 1997 zaigral v ligi NBA in oral ledino. Zdaj mu je v veliko čast, da so ga čez lužo spet angažirali pri promociji košarke in prenašanju znanje na mlajše rodove.
"Hvaležen sem, da so se spomnili name. Liga NBA dela veliko reklamo za svoje tekmovanje in razvoj košarke. Prispevajo lastno znanje, program, opremo, pokale, mladi na turnirjih prejmejo celo šampionske prstane kot v resnični ligi NBA. Med tekmami imamo ambasadorji kliniko in mladim košarkarjem smona razpolago dva dni. Z eno skupino mladih fantov in deklet, ki vodijo v Madridu, sem se dobro povezal in vesel sem, da sem zraven. S tem sem ohranil stik z mednarodno košarko," je spregovoril o širšjenju košarkarskega znanja.
Sergio Scariolo o Marku Miliću: Združil je stvari, za kateri mnogi mislijo, da nista združljivi
"Rad ga imam. Iz njega prihaja ogromno pozitivnih stvari, hkrati pa je bil velik garač in tekmovalen košarkar. Zelo prijetna oseba je, povrhu vsega pa je bil še odličen košarkar. Užival sem v tistem letu, ko sva bila skupaj v Madridu.
Marko je bil fant, ki je znal trdo delati, ob tem pa je v moštvo vnesel lep ekipni duh. Kar nekaj ljudi misli, da ti dve stvari nista združljivi, vendar ni tako. Marko je bil največji garač v ekipi, znal pa se je tudi nasmehniti in pozabavati, ko se je bilo treba. V veliko zadovoljstvo mi je bilo delati z njim."
Ko se sreča z nekdanjimi soigralci, se mu oči zaiskrijo
Smiljan Pavič, Marko Milić in Boštjan Nachbar.
Dve leti sta minili od takrat, ko je košarkarske superge postavil v kot in končal skoraj 25-letno profesionalno kariero. V tem času se je nabralo ogromno dogodivščin in izkušenj, a se ne ozira preveč nazaj: "Ne razmišljam vsak dan o tem. Za vse svoje športne stvari sem naredil spominsko sobo globoko v kleti (smeh, op. a.). Se mi pa zaiskrijo oči, ko se srečamo z nekdanjimi soigralci in obujamo spomine. Hitro beseda nanese na kakšne dvoboje in dogodivščine."
Kot pravi, vsakega športnika izkušnje utrdijo, da lahko čustva postavi na stranski tir, ko je to potrebno. Z največjim veseljem se spominja časov, ko je igral za Triglav, Olimpijo in reprezentanco. Takrat so čustva večkrat priplavala na površje: "Za nas glavni uspeh ni bila medalja, ki je sicer nismo dobili, ampak to, da smo iz predkvalifikacij prišli do resne ekipe na evropskem prvenstvu. To, da smo se vsi odzvali na povabilo reprezentance. Ko sem bil pri Triglavu in Olimpiji, je bila evforija velika, saj je hkrati nastala nova država. Z velikim navdušenjem smo pospremili uspehe Primoža Peterke, Jureta Koširja …"
"Ko je čas kislih kumaric, se razplamti domišljija"
Na Olimpijo bo imel vedno lepe spomine.
Ob pogovoru z Markom se je skoraj nemogoče izogniti Olimpiji. Z vsem srcem je igral zanjo in se z njo veselil številnih lepih trenutkov. Najslajši sega v sezono 1996/97, ko se je skupaj s soigralci zavihtel na zaključni turnir elitne četverice in na koncu osvojil tretje mesto.
Zeleno-beli so letos pod taktirko Gašperja Okorna po dolgih sušnih osmih letih spet osvojili naslov najboljšega v državi, kar je sprožilo pozitiven val.
"Bomo videli, koliko časa bo to trajalo. Ko je čas kislih kumaric, se razplamti domišljija. Hitro se najdejo kandidati za trenerje, športne direktorje … V Ljubljani se lahko hitro vname iskrica, ko se sestavi dobra ekipa. V zadnji sezoni smo lepo videli, kako se je po osemletni sramoti hitro vse obrnilo. Navijači so prišli v Tivoli. Kljub poškodbam in z veliko srčnosti ter dobrim vodenjem se je Olimpija povzpela na vrh. Čeprav to ni bila evropska Olimpija, se je dalo doseči rezultat," je dejal Milić.
Olimpija potrebuje insajderje, evroliga pa je dosegljiva
Pogled je nato usmeril proti prihodnosti, ki bi bila za slovenskega predstavnika lahko svetlejša: "Vsi govorijo, da se ne da vrniti v evroligo. Liga ABA ni tako močna, da se prek nje ne bi dalo priti v to tekmovanje. Z dobrim delom se lahko hitro vmešaš med najboljše, saj imajo tudi drugi v naši regiji finančne težave. Nismo oddaljeni svetlobna leta. Če bo prišlo do očiščenja in okrepitve zlasti v pisarniško-sponzorskih strukturah, bi se lahko zgodil zasuk. Olimpija potrebuje insajderje. Njih potrebuješ, če si finančno podhranjen. Proti gigantom se moraš boriti partizansko, pokazati moraš več znanja."
1