Legendarni Ivo Daneu in njegov predsedniški kandidat #intervju

Ivo Daneu je 6. oktobra praznoval 80. rojstni dan. Pred tem dnem o jubileju ni želel niti slišati. "Lahko me zadane infartkt, pa potem ne bi imelo smisla, kajne?" Foto: Sportida

Sobotni dopoldanski obisk ljubljanske tržnice za mnoge še zdaleč ni zgolj termin za nakup zelenjave in sadja, temveč tudi ali pa kar predvsem priložnost za srečanje z znanci in prijateljski klepet ob kavi pod znamenitimi Plečnikovimi arkadami.

Med tistimi, ki že vrsto let prisegajo na tovrsten ritual in se ob tem navdušujejo nad sobotnim utripom tržnice, ki ga tudi naraščajoči turistični vrvež ni izkoreninil, je legendarni košarkar Ivo Daneu.

Vseeno je pred tednom z veseljem ustregel naši želji, prekinil pogovor z dolgoletnimi prijatelji ter si z zanj značilno zbranostjo ter lucidnimi in pronicljivimi izjavami vzel čas za sobotni intervju. Priložnost? V petek, 6. oktobra, je namreč član hiše slavnih Mednarodne košarkarske zveze, eden od prvih "stanovalcev" slovenskega hrama športnih junakov ter nekdanji svetovni prvak in olimpijski podprvak dopolnil 80 let.

Daneu o eni od anekdot na beograjski Skadarliji:

Brez sobotnega dopoldneva na tržnici ne gre …
Če sem v Ljubljani in nimam drugih obveznosti, me vedno lahko najdete na tržnici. Na ta način se družimo že deset let.

Kakšen pa je sicer vaš vsakdan?
Oh, vsakdan je kar naporen. Najraje imam svoje rituale. Obvezni del jutra sta zajtrk s soprogo in branje časopisov. Nato se rad družim s prijatelji. Rad sem v družbi. Z veseljem se odpravim tudi na kakšno pot, si vzamem čas za vnuke … Prav danes jih peljem na pico.

Verjetno v teh prijateljskih krogih beseda ne teče zgolj ob košarki?
Košarke je bolj malo. Politika? Tega pa sploh ne maramo. No, čeprav je med nami vedno kakšen politik (pogleda proti Milanu Kučanu, sicer stalnemu članu njegovega omizja; op. a.). Kar pa se košarke in politike tiče, poudarjam, da bi moral Igor Kokoškov postati predsednik vlade ali države. Dandanes lahko, kot kaže, kandidira vsakdo. A Kokoškov je znal združiti Slovenijo. Sprva je igralce združil v kompakten kolektiv. Vseskozi so poudarjali, da so bratje. To se je videlo tudi v njihovem vedenju in igri. Pri tem je pomembno vlogo odigral Goran Dragić, ki je predlagal, da vse delajo z nasmeškom. Ste opazili, da so ga upoštevali? Tudi ob kakšnih napakah Kokoškov in Dragić nista oštevala soigralcev, temveč sta jih spodbujala. To je zelo pomembno.

Ko govorite o bratstvu … Je bilo podobno tudi v vaših zlatih reprezentančnih časih, za katere je bila značilna tudi večnacionalno obarvana ekipa?
Podobno. Če govorim o obdobju po letu 1956 … To je bila ekipa študentov. No, mene so vrgli s fakultete za šport, saj bi bil prepogosto odsoten s predavanj. Moral sem se odločiti med košarko in študijem. Izbral sem prvo, a se ob tem tudi hitro zaposlil. S soigralci smo skupaj hodili v kino, preganjali dekleta … Lepo smo se imeli. To so lepi spomini. Prava nostalgija za tistimi časi. Danes, več kot 50 let pozneje, je vse drugače. Vse je modernizirano. Zdaj imajo pametne telefone, tablice in druge stvari, ki obnorijo otroke. Mi tega nismo imeli, zato smo bili cele dneve na športnih igriščih.

Pa ste ob tem sanjali o profesionalizmu?
Ne, ne … Res pa je, da sem imel že leta 1956 ponudbo iz Nemčije. A Nemce sem sovražil, saj je bila moja družina izseljena v Srbijo. Mama mi ni znala razložiti, da je nemščina, ki smo jo v šolo dobili po ruščini, pač tuji jezik. Zaradi sovraštva do Nemcev se tudi njihovega jezika nisem učil. Na srečo mi je pri maturi pomagala razredničarka, tako da sem jo naredil.

Kaj pa zgodba o znameniti pogodbi madridskega Reala, na kateri naj bi manjkala zgolj znesek in vaš podpis?
Ah, to je bilo nerealno. Nič konkretnega nisem imel v rokah. Res pa se je govorilo o 25 tisoč ameriških dolarjih. A v Španiji je tedaj vladal general Franco, kar pomeni, da bi moral emigrirati. Tedaj sem bil že poročen. Žene pa nikakor ne bi želel spravljati v neugoden položaj. Tudi zaradi tega, ker smo se imeli v Ljubljani zelo lepo. Hodil sem v službo in imel dovolj denarja, da sem lahko hodil na smučarski in morski dopust. To me je zadovoljevalo.

Najboljši košarkar, ki pa vseeno hodi v službo …
Po služenju vojaškega roka leta 1963 mi je predsednik kluba Ivan Heler zagotovil službo pri zagrebškem velesejmu. Kar sedem let sem bil njihov predstavnik za Slovenijo. Zaradi tega sem treniral le na večernih treningih, dopoldan pa sem potoval po Sloveniji. Pozneje je v Zagrebu prišlo do vodstvene menjave. Direktorja Bačuna je zamenjal direktor Borčilo, ki ni maral športa. Tako mi recimo leta 1968 ni dovolil na priprave za olimpijske igre. Reprezentanca je zaradi mene prestavila odhod v Mehiko.

Pred slovesom od jugoslovanske reprezentance. Foto: FIBA

Takrat je imela zdravstvene težave tudi vaša soproga, mar ne?
Da, po rojstvu sina je doživela napad žolčnih kamnov. Pospremil sem jo v bolnišnico, kjer pa kljub poznanstvom zanjo ni bilo sobe. Ležala je kar na hodniku. Otroka sem dal v košaro za perilo in ga peljal v Maribor. Sam pa sem se dva dni zatem odpravil na olimpijske igre.

Kaj pa drugačna poznanstva ali pa zvezdniški status? Ste morda pri mesarju dobili boljši kos mesa?
Ah, prav nasprotno. Mesar je bil košarkar Dolinšek, ki je vrgel meso na tehnico in mi ga zaračunal, še preden se je tehnica umirila. A imel sem dovolj denarja, da nisem potreboval privilegijev.

Toda evforija je bila. Recimo leta 1970?
Tedaj so vsi navijali za nas. Država je živela z nami. Ni bilo političnih ali medrepubliških trenj. Bilo je lepo. No, navijači so malce zbadali Američane, ki so domovali v hotelu Lev. "Luna vaša, zlata naša," so jim sporočali. Američani so odgovarjali z vodo v polivinilastih vrečkah. A nikogar niso poškodovali.

Ste tisto domače svetovno prvenstvo doživljali kot svoj umik?
Že dve leti pred tem sem vedel, da se bom leta 1970 poslovil. Vmes je prišla še poškodba stegenske mišice. To je bilo februarja. Če prvenstvo ne bi bilo v Ljubljani, niti ne bi igral. Skakal sem po eni nogi in, še danes ne vem, kako, dosegel dva koša.

… in dvignili pokal.
Da. Bil sem kapetan. Spominjam se tistega pokala. Bil je sestavljen iz dveh delov. Zgornji in spodnji nista bila pričvrščena skupaj. Skoraj mi je padel iz rok in se razbil.

Pogosto se govori o tem domačem prvenstvu v Ljubljani. A vaš igralski vrhunec je bil vendarle krepko pred tem.
Moja najboljša leta so bila med 1957 in 1969, torej vse do poškodbe. A na žalost tedaj še ni bilo televizije, da bi obstajali posnetki. Predvsem tisti iz Južne Amerike, kjer smo se počutili zelo domače. Dobri ljudje, krasna klima, odlična hrana … Uživali smo.

Pravijo, da je bil tudi sprejem ob vrnitvi v domovino veličasten.
Pristali smo v Zagrebu in se peljali do Ljubljane. Na Rudniku smo presedli v avtomobil Karmann Ghia z odprto streho. Z Borutom Bassinom sva v Tivoliju vstala in navijačem mahala kot Tito in Jovanka.

Ko vas poslušamo, dobimo občutek, da prav nič ne obžalujete …
Imel sem lepo mladost. Nikoli nisem bil nevoščljiv, če je imel kdo jahto ali luksuzna vozila. Vozim Volkswagna od leta 1965 do danes. Najprej hrošča, nato golfa, passata …

Tudi nogometne žoge, ki vas je sklatila z ograje Ljudskega vrta v Mariboru, in vas potisnila v košarkarski svet, verjetno ne obžalujete?
Ne. Tako je pač bilo. Tedaj sem res iz nogometa presedlal v košarko. A najraje bi igral tenis. A ko mi je umrl oče, sem ostal sam z mamo in sestrama. Nismo bili premožni. Tudi lačni nismo bili. Jedli smo mineštre, carski praženec in občasno kakšen kos konjskega mesa.

Oče je bil sicer doktor ekonomije in diplomirani pravnik. Tudi mama je končala študij ekonomije. A ko je oče umrl, je opustila službo. Postala je šivilja in kmetica. Živeli smo v središču Maribora, na Smetanovi 20. Danes je tam študentski dom.

Leta 2012 je bil sprejet v Hram športnih junakov. Foto: Sportida

Manj znano dejstvo je, da ste slepi na eno oko.
Res je. Od rojstva. Pri košarki se mi to ni poznalo. Prilagodil sem se. Veste, ljudje smo najbolj prilagodljive živali na svetu. To pa se mi je poznalo predvsem pri okulističnem pregledu za podaljšanje vozniškega izpita. Včasih sem malce goljufal. Zdaj imajo aparature in je težje. No, vseeno imam veljavno vozniško dovoljenje.

Kaj pa vaša glasbena pot?
Oče je igral violino, mama pa klavir. Tudi sam sem se lotil igranja klavirja. A zdržal sem le eno učno uro. Ko me je nuna udarila po prstih, sem obupal. 

Družinsko košarkarsko tradicijo je nadaljeval predvsem Jaka. Vas je motilo stalno poudarjanje, da gre za vašega sina?
Ne. Hodil je po svoji poti. Nanjo sem vplival le tako, da sem mu, ko je sprva želel postati zgolj obrambni igralec, dejal: "Če boš želel živeti od košarke, moraš vsaj pogledati proti obroču." Pozneje je metal tudi za tri točke.

Boli pa me, da zanj ni prostora v slovenski košarki. Je trener, a je že dve leti brez službe. Pri Olimpiji je bil od pionirjev do članske ekipe. Del kariere je prebil na Poljskem. Morda zaradi tega, ker ni želel dajati provizij trenerjem.

Dotaknili smo se odnosa do nekdanjih športnikov. Vas ustrezno obravnavamo?
Da, a še bolj me cenijo v republikah nekdanje Jugoslavije. Tam imam odprta vsa vrata. Spominjam se, ko sem bil z ženo na Skadarliji v Beogradu. Zasedene so bile prav vse mize. Natakar me je objel, prestavil neko družbo in mi zagotovil mizo.

Daneu o filmu, ki obuja spomin na zmago na SP v Ljubljani leta 1970:

Kaj pa film Postali bomo prvaki sveta? Ste bili zadovoljni z igralcem (Jure Henigman), ki vas je upodobil, in filmom?
Da, a to je igrani film. Izmišljena zgodba. Veliko stvari je neverodostojnih. Pomembno pa je, da imajo ljudje radi film. Predvsem mladi, ki nimajo pojma o tej športni zgodovini. Res pa je, da je bil film malce pisan na kožo Srbom. Bolj jezni so Hrvati.

Ali ob pripravah niso stopili v stik z vami?
Govoril sem z režiserjem, a je premalo upošteval moje nasvete. V preskromni meri je v film vključil Borisa Kristančiča, ki je bil vodilni funkcionar. V šahu je "držal" vse. Popovića, Nikolića in Stankovića. Na žalost ga ni več med nami. Leta tečejo. Veliko prijateljev nimam več. No, vseeno pa jih imam še nekaj.