Ko osvajajo lovorike, ne pogrešajo Olimpije

Vladimir Anzulović, ki je na mestu glavnega trenerja Krke 18. januarja nasledil Ivana Velića, je v Novem mestu pečat pred dobrim desetletjem pustil že kot košarkar. Takrat pa je na dolenjskih tleh pognal tudi globlje korenine. Mlajši brat bolj znanega hrvaškega košarkarskega stratega Dražena Anzulovića je pri Krki sprva deloval kot pomočnik trenerja, vodja mladinskega pogona in trener podružničnega kluba KK Kolpa. Vmes je sicer "skočil" v domovino in vodil reški Kvarner, v novi sezoni pa je bil sprva znova pomočnik glavnega trenerja, dokler ga ni na pragu dopolnjenega 38. leta dočakala inavguracija za prvega moža stroke. Zdaj se že lahko pohvali s prvo lovoriko. V ljubljanskem Tivoliju je Krko popeljal do naslova slovenskega pokalnega prvaka.

Potem ko je Krka v finalu slovenskega pokala gladko ugnala Lastovko (66:33), ste prišli do prve lovorike v vlogi glavnega trenerja. Bo imela zatorej kolajna posebno mesto v osebni vitrini? O tem nisem prav veliko razmišljal. Sebe ne vidim v vlogi novinca v klubu. Že pred imenovanjem sem bil del te ekipe, del tega štaba. Sem pa naslova slovenskega pokalnega prvaka seveda vesel. Veseli me tudi odnos naših fantov na igrišču. Dobro delajo in se primerno obnašajo. Prva nagrada je v obliki pokala že njihova. Krka je klub, ki mora stremeti k lovorikam, a le te ne smejo spremeniti delovnega ritma.

Za končno zmago ni bilo treba ugnati državnih prvakov, košarkarjev Tajfuna, ali pa ljubljanske Olimpije. Ugnali ste Lastovko, torej klub iz spodnjega dela slovenske prvenstvene lestvice. Na takšnih tekmah je verjetno ključnega pomena, na kakšen način trener motivira ekipo … Vem, kam meri to vprašanje. Res je, ni se lahko zbrati in se nabrušeno lotiti ekipe, ki je na papirju občutno šibkejša. A ko je v igri pokal, je vse skupaj veliko lažje. Gibanje rezultata in končna razlika dokazujeta, da so fantje tekmo vzelo zelo resno. Jaz pa bil ob tej priložnosti iskreno čestital Košarkarskemu klubu Lastovka za preboj v veliki finale. Njihov uspeh je lepa zgodba slovenske klubske košarke.

Kakšno ogledalo pa ponuja finale slovenskega pokala, v katerem se Krka poigra s klubom, ki je še pred petimi leti igral v tretji ligi? Pokalna tekmovanja pogosto postrežejo s presenečenji. Lastovka vsekakor spada v to kategorijo. Morda je lahko zgodba tega kluba navdih za marsikoga. Verjamem pa, da bi gledalci verjetno raje videli bolj napeto finalno tekmo. Toda pri Krki nasprotnikov ne izbiramo. S temi vprašanji se niti ne želimo ukvarjati.

Se strinjate s tezo, da Krka pogreša močnejšo Olimpijo? Ko osvajaš lovorike, močne Olimpije ne pogrešaš. Priznam pa, da je novomeško-ljubljansko rivalstvo eden od zaščitnih znakov in stebrov slovenske košarke. Še več, trdim, da slovenska košarka preprosto potrebuje močno Olimpijo, ki bo igrala tudi v Evropi.

Prvi pokal je v novomeški vitrini, a sezona še ni končana … Res je. Čaka nas še zelo veliko dela. Čakajo nas odločilne tekme v ligi ABA, kjer moramo dokazati, da ne sodimo povsem na dno. Sledi državno prvenstvo. A o tem bomo razmišljali prihodnji mesec.

A vseeno … Je cilj Krke osmi naslov državnega prvaka? Biti pri vrhu je večni cilj našega kluba.

Postali ste že pravi Novomeščan. Kaj bi dejali za dolenjsko prestolnico? Je to košarkarsko mesto? Da. Še vedno. Rad živim in delam v okolju, v katerem ima košarka prednost pred nogometom. Priznam, deloma smo izgubili stik z našo zvesto publiko. Zaradi tega sem kar malce razočaran. Toda upam in verjamem, da lahko navijače z zmagami vrnemo v dvorano.

So gledalci začutili, da se v Novem mestu igra nekoliko slabša košarka? Dejstvo je, da se je v Novem mestu dolga leta igrala zelo kakovostna košarka. Zmage so postale samoumevne. Tudi lovorike so bile pogosto kar pričakovane. A ne želim prav na dolgo in široko razpravljati o tem, kaj je bilo. Slab mesec sem glavni trener. V tej vlogi želim vnovič vzpostaviti stik s publiko. Želim, da novomeški ljubitelji košarke vidijo naš trud.

Z velikimi uspehi je Krka v evropsko košarko vselej potisnila tudi kakšnega kakovostnega košarkarja. Nazadnje Zorana Dragića in Eda Murića. Na koga stavite letos? Na Luko Lapornika in Matica Rebca? Prav gotovo. Lapornik je že izoblikovan igralec. Rebec pa je izjemen potencial, ki se mora še priučiti igranja resne košarke. Gre za izjemnega fanta. Naloga košarkarske stroke v celotni državi je, da tega fanta dvigne na visoko evropsko raven. Je nadarjen, a še daleč od končnega cilja.