Sobota, 22. 4. 2017, 4.00
7 let, 3 mesece
20 let po Rimu 1997
Kje pa ste bili vi pred 20 leti?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,43
Mineva natančno 20 let od nastopa košarkarjev Olimpije, tedaj še s sponzorsko priponko Smelt, na zaključnem turnirju evroligaške četverice v Rimu. Obletnica sovpada s krčevitim bojem novega zeleno-belega rodu za preboj med četverico, a v tem primeru v slovenskem državnem prvenstvu, kjer so bili zmaji nazadnje prvi leta 2009.
Vstopnica za zgodovinski F4
Spominjanje na čase evroligaško konkurenčne Olimpije spada v očeh slovenskih košarkarskih sladokuscev v učbenike športne nostalgije. Če so starejše generacije rade razglabljale o epskih predstavah Olimpije pod tivolskimi kostanji, na Gospodarskem razstavišču ali o prvih uspešnih zgodbah v Tivoliju, pa je za generacijo, ki se je v košarko zaljubila ob razpadanju nekdanje skupne države ali celo še po osamosvojitvi, ideal Smelt Olimpija v 90. letih preteklega stoletja. Ta je enega od dveh velikih vrhuncev doživela prav pred dvajsetimi leti. Takrat so namreč zmaji nastopili na zaključnem turnirju evrolige v Rimu ter v konkurenci Asvela, Barcelone in Olympiacosa zasedli tretje mesto. To je ob zmagi v evropskem pokalu tri leta pred tem največji uspeh slovenske klubske košarke.
Foto: Spomin na Rim 1997
Rim, zaključni turnir evrolige
Smelt Olimpija: Roman Horvat 4, Vladimir Stepania 12, Jaka Daneu 11, Dušan Hauptman 10, Marko Tušek 7, Marko Milić 5, Radoslav Nesterović 3, Arriel McDonald 7, Darren Henrie 6; trener: Zmago Sagadin.
Olympiakos: Sigalas 7, Papanikolaou 5, Nakić 10, Fassoulas 6, Tomić 8, Tarlač 10, Rivers 28; trener: Dušan Ivkovič.
Smelt Olimpija: Horvat 5, Stepania 2, Daneu 1, Kraljević 11, Hauptman 12, Tušek 9, Milić 17, Jurković 14, McDonald 10, Henrie 5.
ASVEL: Rudd 8, Quattara 4, Bourgain 2, Pluvy 2, Nebot 10, Digbeu 22, Howard 20, Rippert 2, Adams 5, Smith 4.
"Dvignimo roke gor …"
Ariel McDonald je bil eden od ljubljencev Tivolija.
"Dvignimo roke gor, gremo na final four," je v tisti čarobni sezoni pogosto odmevalo v nabito polnem malem Tivoliju, ki je tedaj veljal za eno najbolj vročih evropskih dvoran, Ljubljana pa za tekmece eno najmanj zaželenih gostovanj. To je bila sezona, v kateri je trener Zmago Sagadin našel pravo ravnovesje med kakovostnimi tujci in domačo kombinacijo mladcev ter bolj izkušenih.
Zmaji so po uspešnem delu v skupinskem delu v dramatičnih izločilnih bojih ugnali zagrebško Cibono in Olimpio iz Milana. Na zaključnem turnirju, ko se je zgodilo eno prvih velikih slovenskih navijaških romanj, ki so nato postala stalnica tudi v drugih športih, so v polfinalu klonili pred poznejšim prvakom Olympiacosom in v tekmi za tretje mesto premagali Asvel.
20 let pozneje …
Prav na dan dvajsete obletnice polfinalnega nastopa v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju bo nova Olimpija, ki je po proračunu in igralskem kadru še manj od blede sence nekdanjega evroligaša, igrala pomembno tekmo s Heliosom v boju za polfinale državnega prvenstva. To je trenutno realnost kluba, ki se je medtem iz kultnega Tivolija preselil v sodobno, a večinoma prazno dvorano Stožice.
Union Olimpija je bil nazadnje spoštovanja vreden evroligaški tekmec v sezoni 2010/11
Zmaji, ki se nikakor ne morejo izkopati iz rdečih številk (trenutni dolg znaša 1,8 milijona evrov) in tožb nekdanjih igralcev - klub je trenutno celo blokiran in ne more registrirati novih igralcev -, so bili državni prvaki nazadnje leta 2009. Nekoliko mlajši je ljubljanski zadnji evroligaški nastop. Olimpija se je od evrolige poslovila leta 2012. Že pred tem so v zadnjih devetih evropskih sezonah Ljubljančani kar osemkrat izpadli že po prvem delu tekmovanja. Izjema je bila le sezona 2010/11, v kateri je četa Jureta Zdovca v svoja jadra ujela veter nove dvorane v Stožicah ter poskrbela, da se je o Ljubljani znova govorilo z dolžnim spoštovanje. A le za kratek čas.
Zgodb, ki spominjajo na ljubljansko, je bilo v evropskem prostoru še kar nekaj. Dovolj je, če pogledamo na območje nekdanje Jugoslavije. Nekdanji prvaki Bosna, Split, Cibona in zdaj tudi Partizan so z velikimi dolgovi oddaljeni od vrha v svojih državah. Nadalje, oba nekdanja velikana iz Bologne - Virtus in Fortitudo igrata v drugi italijanski ligi. Strmoglavil je tudi Benetton, daleč od nekdanjega sijaja pa je Varese. Tudi Limoges, s katerim je bil evropski klubski prvak Jure Zdovc, je preživljal težke trenutke in je še pred kratkim igral v drugi francoski ligi.
Anketa: Smelt Olimpija 1997 in Union Olimpija 2017
"Lepi spomini in obenem hudo obžalovanje, da danes košarka v Ljubljani ni na tej ravni. Takrat smo imeli izjemno ekipo. Tudi če bi postali evropski prvaki, to ne bi bilo nezasluženo. Moj cilj je bil sicer trajna prisotnost Olimpije v vrhunski košarki. Rim je bil eden od vrhuncev zgodbe. Obenem smo takrat postali vladarji na območju nekdanje Jugoslavije in v tej vlogi vztrajali deset let. Drugi cilj je bil, da bi se nekega dne vse izšlo in bi zavladali še Evropi. Žal ga nisem dočakal."
"V Olimpiji sem pustil 17 let, kar je krepko več od običajnih trenerskih dob v klubskih okoljih. A skrbel sem za evropski projekt. Ko sem zapuščal Olimpijo, je imela ta triletno pogodbo z evroligo. Upal sem, da bo tam tudi ostala. Ni se mi sanjalo, da bo šla krivulja tako strmo navzdol. Zame je tragedija, da se moje delo ni niti približno nadaljevala. Žal mi je. Ljubljana si zasluži evroligaša, predvsem zaradi množice ljubiteljev košarke, in dobro infrastrukturo."
"Dvajset let je veliko, a prijetni spomini vedno ostajajo. Spominjam se zadovoljstva ob tretjem mestu, ki ga naši zanamci niso ponovili. Spominjam se velikega števila slovenskih navijačev, razbite table Marka Milića, mobilnih telefonov, ki so jih tedaj kot posebno darilo prejeli od pokrovitelja … Jasno, spominjam se tudi odličnega Olympiacosa, ki nas je pokopal po zaslugi Davida Riversa. To je temna senca tiste zgodbe. Kdo ve, morda bi bila zgodba drugačna, če bi se z Grki srečali v finalu."
"V klubu sem preživel 20 let, zdaj pa sem se zavestno distanciral. Priznam, da mi ni vseeno, kaj se dogaja. Že osem let se jezim, zakaj Olimpija ni vsaj prva v državi. To je predpogoj za vse. Evropske konkurenčnosti trenutno res ne moremo zahtevati. Ekipa in vodstvo kluba pač nista konkurenčna, a glede na organizacijsko, kadrovsko in športno osnovo, ki jo je imel klub v zadnjih letih, bi moral biti vsaj slovenski prvak."
"Čeprav je final four leta 1997 velik uspeh, pa danes nanj gledam tudi kot na zamujeno priložnost. S kančkom sreče bi bili lahko v finalu in morda celo prvaki. Kaj kmalu po Rimu mi je namreč postalo jasno, da Olimpija še lep čas ne bo imela priložnosti za uvrstitev na zaključni turnir. Sezona 1996/97 je bila res odlična. Takrat je za nami stala vsa Slovenija. Čutila se je evforija."
"Olimpija danes? Ni mi vseeno. Že lep čas se čuti, da voz drvi navzdol. Vem, da je marsikaj povezano s financami, a v športu denar ni vse, zato sem razočaran, da v tem položaju ne zna nihče ukrepati. Za Olimpijo ni težava le evropska konkurenčnost. Znan je tudi njen položaj v ligi ABA in domačem prvenstvu. Vsako leto se nam zdi, da klub nižje ne more, a se nato zgodi prav to. Če tega ne bo nekdo zaustavil, se bo zgodba nadaljevala."
