Jure Zdovc: ime, ki vzbuja spoštovanje

Jure Zdovc je eden od tistih športnih akterjev, ki so pravi magnet za obrabljeno fraze "ne potrebuje podrobne prestavitve". A če bi se slepo in ubogljivo držali te puhlice, bi nemara zgodovinski spomin zbledel do te mere, da ob poveličevanju novih rodov kariere nekdanjega jugoslovanskega in slovenskega reprezentanta ne bi znali primerno umestiti in ovrednotiti.

V Zdovčevem primeru seveda velja ločiti med igralsko in trenersko kariero. Skupni imenovalec je seveda nalezljiva šampionska težnja, a kot košarkar je trenutke slave že doživel, v trenerski vlogi pa ga od teh loči še nekaj korakov. Klubskih in reprezentančnih. Za zadnje bo imel zdaj novo priložnost s slovensko izbrano vrsto.

Prvi evropski prvak

Jure Zdovc, ki se je rodil 13. decembra leta 1966, se je s košarko začel ukvarjati v Cometu iz Slovenskih Konjic. Zaradi vodilne vloge v najstniških letih in preboja v kadetsko reprezentanco nekdanje Jugoslavije je kaj kmalu postal zanimiv za osrednji slovenski klub, čeprav sta se zanj zanimala tudi Celje in Cibona. A s selitvijo v ljubljansko Olimpijo je začel graditi obdobje dokazovanja v prvi zvezni ligi, ki je tedaj veljala za eno najmočnejših v Evropi.

V Tivoliju je kot kapetan ostal vse do razpada nekdanje skupne države, nato pa ga je pot vodila v Bologno, kjer je kot član Knorra oziroma Virtusa prvič služil kruh v tujini. Sledila je selitev v Limoges, s katerim je pod taktirko Božidarja Maljkovića dokaj presenetljivo kot prvi Slovenec postal evropski klubskih prvak. Nemirna popotniška žilica ga je v nadaljevanju gnala v Grčijo, kjer je dobre tri sezone nosil dres Iraklisa, dokler se ni januarja leta 1997 preselil v Pariz in zaigral za Racing. Drugi francoski epizodi je sledila selitev v Turčijo, kjer je igral za Tofas. Tedaj so njegovo kariero deloma že začele krojiti tudi zdravstvene težave.

A ob spoznanju, da mu zdravje vseeno dopušča igranje, se je v sezoni 1998/99 vrnil pod obroče in znova oblekel zeleno-beli dres Olimpije. Pod Rožnikom je ostal dve sezoni, nato pa se je še enkrat podal v Grčijo. Odigral je sezono v dresu Panioniosa ter se še tretjič vrnil v najuspešnejši slovenski klub.

Slovo z legendami

Izkušeni 195 centimetrov visoki organizator igre je z "zmaji" ob domačem prvenstvu osvojil še krstno izvedbo lige ABA (tedaj Goodyear). Tudi sezono 2002/03 je uradno začel v Olimpiji, a se je že po prvih treningih umaknil ter po premisleku okrepil mestnega tekmeca. Tudi v Slovanu ni ostal dolgo, saj je zaradi finančnih težav še pred novim letom zapustil Kodeljevo in čez nekaj tednov sprejel vabilo Splita ter nato v navezi z Dinom Rađo prekinil vladavino Cibone in postal hrvaški prvak.

Kot igralec se je poslovil leta 2005 v Ljubljani, na njegovi poslovilni tekmi, ki se je imenovala Večer velikanov, pa so igrali številni velikani svetovne košarke, med drugim tudi Toni Kukoč, Vlade Divac, Aleksandar Đorđević, Šarunas Jasikevičius, Panagiotis Giannakis …

Član zlate reprezentance

S kakovostnimi predstavami in garanjem v obrabi si je Zdovc že zelo zgodaj odprl reprezentančna vrata. Hitro je "obdelal" vse selekcije in se prebil v člansko reprezentanco, s katero je v letih pred razpadom SFR Jugoslavije dosanjal sanje slehernega košarkarja.

"Plavi" so bili namreč tedaj razred zase. Kljub zvezdnikom, kakršni so Kukoč, Petrović, Rađa ali Divac, Jure še zdaleč ni bil statist ali navijač s klopi. Bil je član prve peterke in dirigent obrambe ene najbolj dovršenih izbranih vrst vseh časov. Z jugoslovansko reprezentanco je osvojil srebro na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu, se nato pred zagrebškim občinstvom sprehodil do naslova evropskega prvaka, trilogijo pa sklenil z zlatom na svetovnem prvenstvu v Argentini. Bil je tudi član izbrane vrste, ki je leta 1991 ubranila naslov evropskega prvaka, a je zaradi vojnega napada na Slovenijo tik pred sklepnim delom zapustil Dušana Ivkovića in izbrance.

Po osamosvojitvi je oblekel dres slovenske reprezentance, s katero se je skoraj uvrstil na olimpijske igre (odločal je prav Zdovčev met), nato pa je igral na evropskih prvenstvih 1993, 1995, 1997 in 1999.

Skok med trenerje

Po igralski upokojitvi se je hitro znašel v trenerskih vodah. Sprva kot pomočnik Petra Skansija v novomeški Krki, prvo pravo priložnost pa je ob posredovanju prijatelja in nekdanjega soigralca Dina Rađe dočakal v Splitu. Z obetavno dalmatinsko ekipo se je kljub izjemnim denarnim težavam prebil do naslova hrvaškega pokalnega prvaka, kar je bila njegova prva trenerska lovorika. Bil je tudi trener Slovana, Iraklisa in Bosne, s katero je postal prvak BiH.

Trenersko kariero na velikem odru pa je začel graditi leta 2009, ko je postal selektor slovenske reprezentance in trener Olimpije. Z zadnjo se je podpisal pod najboljše rezultate v evroligi v zadnjem desetletju in poskrbel za novo evforijo v Ljubljani. Z reprezentanco pa je v težkih okoliščinah (poškodbe nosilcev igre) prišel do četrtega mesta na evropskem prvenstvu 2009, kar je do danes največji uspeh izbrane vrste.

Nova priložnost

Številni igralci, s katerimi je sodeloval, vedo povedati, da je na treningih zelo zahteven, da si avtoriteto gradi s pristopom in delom, predvsem pa izpostavljajo visoke cilje, ki jih postavlja pred sebe in podrejene. To je dokazoval tudi kot trener Spartaka iz St. Peterburga, s katerim se je leta 2012 uvrstil na zaključni turnir evropskega pokala, sam pa postal najboljši trener tega tekmovanja.

Čeprav je bil kar nekajkrat blizu "veliki pogodbi" in med cehovskimi kolegi vzbuja precejšnje spoštovanje, pa se mu pravi preboj med evroligaško trenersko smetano še ni posrečil. Nemara je tudi zaradi tega v sezoni 2013/14 storil korak nazaj in sprejel ponudbo turškega kluba Royal Hali Gaziantep, s katerim načrtuje postopni preboj.

Pomembna odskočna deska je lahko tudi slovenska reprezentanca, s katero se je znova združil leta 2014 in jo vodil na svetovnem prvenstvu v Španiji. Goran Dragić in druščina so tekmovanje končali na 7. mestu, tako da se lahko Zdovc pohvali z najboljšim reprezentančnim dosežkom tako na svetovnem kot evropskem prvenstvu. Manjka le še olimpijski nastop …