Jure Balažič: Za nas ni nepremagljivih ekip

Vse kaže, da bo Jure Balažič 35 let dopolnil kot aktivni košarkar na evropskem prvenstvu. V soboto, ko mu bodo lahko soigralci stisnili roko, se bo namreč v Lillu s tekmami osmine finala začel drugi del prvenstva. Slovenija je z eno nogo že v Franciji, z njo pa tudi 204 centimetre visok član turškega prvoligaša Gaziantepa. Na prvih treh tekmah je v povprečju dosegel po šest točk in ujel eno odbito žogo, predvsem pa je v ekipo vnašal prepotrebno mirnost. Po porazu s Hrvaško ter zmagah proti Gruziji in Nizozemski ga s soigralci do konca zagrebške avanture čakata še matineji z Grčijo in Makedonijo.

Drugič igrate na evropskem prvenstvu. Tokrat prvič kot kapetan. Čutite ob tem večje breme? Breme ne, odgovornost da. Na parketu ni večjih razlik. Vem pa, da je v trenutkih ekipne živčnosti moja naloga, da se izpostavim in umirim soigralce. Včasih je treba koga tudi predramiti. Občasno se s kom pomenim na kakšni kavi. Večjih posebnosti in dodatnih nalog kapetanski trak ne prinaša.

Ob žrebu s(m)o Nizozemce vsi označili za, vsaj papirnato, najlažjega tekmeca v skupinskem delu EuroBasketa. Na parketu so vas v ponedeljek pošteno namučili. Vas je nizozemska trdoživost presenetila? Morda nas je zelo dobro odprtje tekme, med katerim smo si priigrali lepo prednost, uspavalo. Poleg tega smo ob nizozemski conski obrambni postavitvi izgubili napadalni ritem. Razigrala sta se tudi Charlon Kloof in Worthy De Jong, ki sta nam povzročala nemalo težav. A na koncu je pomembno, da smo znali strniti svoje vrste. Ključnega pomena je zmaga.

A čeprav so se vas po odličnem začetku tekmeci držali kot klop, ste košarkarji delovali zelo mirno. Kot bi čutili, da so vajeti igre v vaših rokah … Morda je bila prav to naša največja težava. Vseskozi smo imeli občutek, da imamo tekmeca na kolenih. Trenutke naše sproščenosti so Nizozemci hitro kaznovali. Prav zaradi tega smo morali garati vse do konca. Tekma res ni bila lahka, a šteje predvsem zmaga.

Sledi Grčija … Kako (ne)premagljiva se vam zdi? Oh, veselim se te tekme. Menim, da lahko v imenu soigralcem zagotovim, da prav takšne tekme najraje igramo. Vrhunske reprezentance so vedno največji izziv. Za motivacijo se resnično ni treba bati.

Pred evropskimi prvenstvi se reprezentanca pogosto pripravlja predvsem na prvega in morda drugega tekmeca. Za preostale zmanjka časa. Je bilo tudi tokrat tako? Priprava na Grke se je res začela šele po tekmi z Nizozemsko. A takšna so nenapisana pravila turnirskega sistema tekmovanja. Mesec in pol smo se ukvarjali predvsem z lastno igro. V zadnjem delu priprav sledijo minimalne korekcije in nato priprava na tekmeca.

Kar tri tekme igrate že ob 15. uri. Se je težko prilagoditi na tako zgoden termin? Osebno s tem nimam večjih težav. V Turčiji, kjer si služim klubski kruh, tekme včasih igramo že ob 12.00. Verjamem tudi, da smo na tekmi z Nizozemsko ujeli pravi ritem. Proti Grkom in Makedoncem nam bo veliko lažje.

Kakšen je pravzaprav dan reprezentanta, ko ga tekma čaka že ob 15. uri? Začne se s podaljšanim spancem, lahko tudi do 10. ure. Sledi zajtrk, nato ekipni sestanek, manjše kosilo, ki ga sicer kdo zaradi obilnejšega zajtrka celo izpusti, in že je čas za odhod proti dvorani. Po tekmi nas čaka malica, nato pa se zberemo pred malimi zasloni in se začnemo pripravljati na prihodnjo tekmo. Klasičnih treningov v dvorani ni več.

Vam pogled pogosto pobegne v sosednjo skupino D (Litva, Češka, Belgija, Latvija, Ukrajina in Estonija), iz katere boste dobili tekmeca v osmini finala? Tista skupina nas bo povsem zares zanimala šele v četrtek popoldne, ko bo jasno, kdo bo naš tekmec v osmini finala v Lillu. Res pa je, da se soigralci med seboj zbadamo, da bomo tako ali tako znova naleteli na Litvo. Sicer trdim, da nepremagljivih nasprotnikov za nas ni. Predpogoj je kajpak naša dobra igra. Tudi proti Hrvatom bi lahko slavili zmago, če bi imeli v svojih vrstah kakšnega ekstremno razpoloženega strelca, na primer Klemna Prepeliča, ki je pokazal zobe proti Gruziji in Nizozemski.