Goran Dragić v družbi legendarnega Dražena Petrovića #video

Biserka Petrović, mama pokojnega košarkarskega virtuoza Dražena Petrovića, je držala obljubo. Dres kapetana slovenske reprezentance, ki ga je iz rok Gorana Dragića prejela kmalu po koncu EuroBasketa, je razstavljen na vidnem mestu ob vhodu v zagrebški muzej, posvečen pokojni košarkarski legendi. S tem je zaokrožena odmevna zgodba, ki se je ob robu slovenske košarkarske evforije septembra razvila med Ljubljano in Zagrebom, obenem pa je Gogi v Draženovem muzeju prikazan kot vzorčni primer novega košarkarskega rodu, ki navdih še vedno išče tudi v izjemnem Dalmatincu.

Foto: MaPa

Zakaj prav številka 3?

Zanimivo je, da je Dražen v vsakem klubu nosil ali izbral drugačno številko. V reprezentanci je bila zanj rezervirana štirica, s katero je navduševal tudi v Šibenki. V Ciboni ga je krasila desetica, v Realu številka pet, v Portlandu 44, v zadnjem moštvu New Jersey Nets pa tri. Prav ta ima tudi najgloblje ozadje. Ob selitvi iz Portlanda v New Jersey se je namreč leta 1991 Petrović oklenil svojih korenin. Spomnil se je prvega stika s košarko, prvega domačega koša … Zgodba se je začela v Šibeniku, streljaj od športnega parka Baldekin, med stanovanjskimi bloki, na Ulici Petra Preradovića. Stavba, v kateri je bivala družina Petrović, je nosila hišno številko 3. Prav zaradi nje je Dražen v zadnjem klubu v ZDA izbral dres s to številko.

Stavba, v kateri je živela družina Petrović. Foto: MaPa Hišna številka, ki je bila navdih za izbiro dresa s številko 3. Foto: MaPa

Mozart pod koši

A zgodba o košarkarskem Mozartu se je začela 27 let pred tem. Medtem ko je Aco Petrović že razkazoval košarkarsko nadarjenost, je mlajši brat Dražen z občudovanjem opazoval vrtenje žoge v zraku ter se navduševal nad zvokom, ki nastane ob stiku žoge in mrežice. Ta zvok je poslušal vse življenje. Od uličnega igrišča na že omenjeni Ulici Petra Preradovića v Šibeniku do največjih dvoran v Severni Ameriki.

V skorajda mitske zgodbe so prerasle pripovedi o tem, kako je še kot šolar v rodnem Šibeniku pred poukom odklepal vrata dvorane, preigraval stole in metal proti košu, vaje pa ponavljal tudi po šolskem pouku in treningih. Samoiniciativno delo, s katerim je odpravljal svoje košarkarske pomanjkljivosti in pilil met, ki je na koncu postal eden od njegovih zaščitnih znakov, mu je dalo krila, s katerimi se je dvignil visoko nad košarkarsko povprečje.

Večni Dražen Petrović Foto: Guliverimage/Getty Images

Okolja, v katerih je igral, so ga iz leta v leto vse bolj utesnjevala ter ga silila v selitve in napredovanje. Najprej mu je pretesen postal dres domače Šibenke, s katero je leta 1983 v sumljivih okoliščinah v odločilni tekmi jugoslovanskega prvenstva ugnal sarajevsko Bosno. Dan po slavju je krovna zveza izničila rezultat zadnje tekme in zahtevala nov spopad na nevtralnem terenu. Dalmatinci so pobudo zavrnili in vsaj formalno ostali brez naslova prvaka. Tega je nato Dražen po služenju vojaškega roka osvojil v Zagrebu, a s Cibono ni bil le jugoslovanski, temveč v dveh zaporednih sezonah tudi evropski klubski prvak.

Z "volkovi" iz hrvaške prestolnice je osvojil tudi evropski pokal, uspeh pa nato ponovil še v dresu madridskega Reala. Španija je bila tudi njegova prva postaja v tujini. Tudi tam je navduševal predvsem kot strelec. 30, 40, 50 ali še več točk … Če je imel Dražen svoj večer, ovir ni bilo. Imel pa je veliko svojih večerov, saj je bil rojeni zmagovalec, ki na parketu ne pozna prijateljev. Tudi brat Aco je bil le tekmec.

Dražen Petrović je navduševal tudi v reprezentanci. Foto: Getty Images Zadnja odločitev, usodna odločitev

Čeprav bi v Realu še dolgo lahko uveljavljal status zvezdnika in verjetno kmalu še tretjič stopil na evropski vrh, ga je želja po dokazovanju gnala v ZDA. Liga NBA daljnega leta 1989 za Evropejce še zdaleč ni bila tako odprta kot danes. Dražena je kot najboljšega evropskega branilca v Portlandu čakal trd kruh.

Čakala ga je predvsem dobro ogreta klop za rezervne igralce, na kateri pa je vendarle sklenil, da bo bogat repertoar pokazal tudi Američanom. Ni mu uspelo v Portlandu, kjer je sicer dobro izkoriščal igralne minute, a so bile te zelo skrbno in strogo odmerjene, zato pa je v polnem sijaju zablestel v moštvu New Jersey Nets. V dveh sezonah in pol se je uveljavil kot eden od najboljših branilcev v ligi ter strelec, ki je neumorno polnil koše tekmecev.

Posebno poglavje njegove kariere je bila reprezentančna košarka. Že kot najstnik se je prebil v člansko jugoslovansko reprezentanco, s katero je na svetovnih prvenstvih osvojil zlato in bron, enak je tudi izkupiček evropskih prvenstev, na olimpijskih igrah pa je bil tretji v Los Angelesu 1984 in drugi v Seulu 1988. Zadnjo kolajno na reprezentančni ravni je osvojil leta 1992, ko se je s Hrvaško veselil srebra na olimpijskih igrah v Barceloni.

Leto zatem je po odlični sezoni v dresu NJ Nets Hrvate popeljal še na evropsko prvenstvo. A tega ni dočakal. Še 6. junija 1993 je na zadnji tekmi kvalifikacijskega turnirja na Poljskem igral proti slovenski izbrani vrsti in kljub 30 točkam izgubil, dan zatem pa umrl v prometni nesreči pri kraju Denkendorf. Soigralci so se odločili za letalski prevoz, sam je izbral cesto. Zadnja odločitev v življenju je bila zanj usodna.

Naš mali. Tako Draženu pravijo v njegovem Šibeniku. Foto: MaPa