Daneu: Kristančič je bil siva eminenca

Boris Kristančič je bil eden od začetnikov košarke v Sloveniji, prvi profesionalni košarkar, ki se je preizkusil v tujini (zaigral je za italijansko Stello Azzuro) in eden najbolj zaslužnih, da je bil zaključni del svetovnega košarkarskega prvenstva leta 1970 v Ljubljani.

"Miloš Kosec je pripeljal košarko v Slovenijo, nato pa je Boris Kristančič nadaljeval in pripeljal AŠK Olimpijo do šestih naslovov prvakov Jugoslavije. Bil je izjemen vodja tekem. Znal se je odzivati bliskovito, ko je bilo treba. Bil je velik intelektualec, govoril je ogromno jezikov," se Kristančiča spominja v tedanjem času igralec Olimpije Ivo Daneu, ki je bil "zlatega" leta 1970 tudi član jugoslovanske reprezentance.

"On je prvenstvo pripeljal v Slovenijo. V šahu je držal Nebojšo Popovića, Raša Šaperja in celotno košarkarsko zvezo Jugoslavije. Bil je siva eminenca, nikoli se ni želel izpostavljati v prvih vrstah," o dogajanjih izpred 45 let, ko je reprezentanca Jugoslavije osvojila tako želeno zlato medaljo, razlaga Daneu.

Za Žorgo je bil Kristančič eden od očetov

Ob Daneuu je bil od Slovencev član takratne reprezentance tudi Aljoša Žorga. "Boris je nesporni oče slovenske košarke. Izredno inteligenten, izvrsten igralec in trener. Nedvomno je zaslužen za vsa državna prvenstva, ki jih je osvojila Olimpija – kot igralec, trener ali svetovalec. Brez njega ne bi bilo svetovnega prvenstva v Ljubljani, saj je bil avtor zamisli, ki jo je uresničil s Stanetom Dolancem," je na družabnem omrežju zapisal Žorga, za katerega je bil Kristančič eden od očetov na njegovi poti odraščanja.

"Kot predsednik strokovnega sveta jugoslovanske košarke je imel odločilen vpliv pri postavljanju trenerjev in igralcev državne reprezentance (Žeravica, Novosel, Tanjević itd.). Zelo mi je pomagal izboljšati igro ter mi z očetovskimi nasveti pomagal prebroditi občutljiva najstniška leta," se spominja Žorga.

Žeravica Daneua prepričal v nastop

Vrh je tedanja reprezentanca doživela ravno v Tivoliju, praktično vse mesto pa je tisti teden živelo le za košarko. Selektor Jugoslavije je bil Ranko Žeravica, ki se je učil od Aca Nikolića.

"To je bilo že rutinsko, nekako pričakovano. Ta zlata medalja je bila programirana. Malo smo imeli tudi srečo, saj je bil sistem tekmovanja takšen, da je bilo predtekmovanje v treh republikah, nato pa se je sedem reprezentanc, vsaka z vsako, pomerilo v Ljubljani. Takšen sistem nam je šel na roko," se prvega zlata, pred tem so imeli v zbirki že kar nekaj srebrnih medalj, spominja danes 78-letni Daneu, ki ga je prav Žeravica prepričal v nastop.

"Takrat sem igral poškodovan. Žeravica je imel toliko hrabrosti, da me je vseeno prepričal v nastop. Vse skupaj je znal odlično sestaviti," je dejal Daneu, ki je imel takrat natrgano zadnjo ložo.

"Žeravica je svojo trenersko pot začel tako, da je nosil in pobiral žoge Acu Nikoliću in bil vedno zraven ter se tako izobraževal. Ni se učil na fakultetah, ampak se je življenjsko izpopolnjeval. Bil je izjemen trener, ki je zelo dobro selekcioniral moštvo, imel je odličen pregled nad vsemi igralci v Jugoslaviji. Za razliko od Nikolića je bil velik hazarder. Na EP 1969 v Italiji smo v predtekmovanju premagali Sovjetsko zvezo, nato pa smo se v finalu znova srečali z njimi. Takrat je na igrišče poslal drugo postavo. Sovjeti so takrat povedli in jih nismo več mogli ujeti," se še enega velikega imena jugoslovanske košarke spominja Daneu in dodaja: "Z njim sem ostal v stikih tudi po karieri. Vedno, ko sem bil v Beogradu, sva se slišala."