Želi si zmagati, ne samo stati na zmagovalnem odru

Šestintridesetletna Avstralka Laurelea Moss je svoj drugi obisk Slovenije združila s predavanjem na temo motivacije v športu, ki ga je na povabilo Centra športne terapije Motionfit v sklopu organizacije SSS (Sports Science Seminars), pred polno Viteško dvorano Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani izpeljala prejšnji torek, in nastopom na svetovnem prvenstvu amaterskih kolesarjev, ki bo ta konec tedna v prestolnico pripeljal smetano rekreativnih kolesarjev z vsega sveta. Energična kolesarka in terapevtka z drugega konca sveta bo nastopila na današnjem kronometru v BTC, petkovi štafeti in nedeljski cestni dirki.

Na kolo po naključju

Laurelea, sodelavci Motionfita ji pravijo tudi dr. Loli, je po kolesarski nesreči to hitro prevozno in praktično sredstvo za nekaj časa postavila v kot. Nanj se je spet spomnila čez več let in povsem po naključju.

"Ena od mojih strank (Mossova že več kot 15 let profesionalno vodi svojo zasebno kliniko in se ukvarja z motivacijskimi govori, op. a.) mi je razlagala, da se pripravlja na ironman, in meni se je to zdelo nekaj fantastičnega. Imela je 56 let in takrat sem si rekla, da bi to zmogla tudi jaz," je vsa energična in nasmejana, kljub bolečinam, ki so se čez noč nadležno razbohotile po njenem grlu, že nekaj po 7. uri zjutraj razlagala Mossova.

Ni blestela, a bila je boljša od drugih

"Čez nekaj tednov sem si kupila kolo in začela treninge. To je bilo leta 2009. Moja hči je bila takrat stara 18 mesecev in treninge sem nekako strpala v svoj urnik. Če je katera od strank odpovedala, sem skočila na kolo in se vrnila pravočasno do naslednje stranke in podobno. Ravnam se po sloganu: minimalni trening za maksimalni izplen. Medtem ko so preostali trenirali po 20 do 25 ur na teden, sem si jaz rezervirala le nekje med sedem in devet ur časa. Nisem ravno blestela, bila pa sem še vedno precej boljša od nekaterih drugih."

Že čez šest tednov je opravila polovični ironman, kar pomeni 1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21 kilometrov teka, to je bilo največ, kar je preplavala, prekolesarila in pretekla do takrat. Tri mesece pozneje je zmogla premagati še ves svoj prvi ironman. "Bila sem noro navdušena. Za ironman sem potrebovala 12 ur in 47 minut," se spominja Avstralka, ki se ji do takrat niti sanjalo ni, da je lahko tako uspešna. "Do takrat sem samo sodelovala, nikakor pa ne zmagovala." Do trenutka, ko se je zagledala v kolesarja.

Zmaga na prvi kolesarski dirki. "Kot bi uspelo igralcu na srečo"

"Moj partner je bil državni kolesarski prvak med veterani. Spomnim se, da sem ga vprašala, koliko kilometrov je največ, kar je prekolesaril do tega trenutka, in ko je odgovoril, da 140, sem mu predlagala, da se zapeljala 160 kilometrov daleč. Nekaj časa sem mu delala družbo na treningih, potem sem se, tako kot on, začela udeleževati kolesarskih kriterijev. In potem se je zgodilo. Zmagala sem že na svoji prvi dirki. Aprila 2012. Spomnim se, da sem bila na štartu neskončno živčna, sploh nisem poznala pravil in da je bila moja zmaga bolj podobna loteriji kot čemu drugemu. Bilo je, kot bi uspelo nekemu igralcu na srečo," je dejala že na prvi pogled izjemno športno grajena sogovornica, ki je sicer že v osnovni šoli zmagovala na tekaških tekmovanjih in v skoku v daljino. "Po prvi kolesarski zmagi sem postala od kolesarstva dobesedno odvisna."

Potem je šla njena kolesarska pot samo še navzgor. Vse bolj redno se je začela udeleževati kolesarskih tekmovanj in zmagovala. "Ko sem osvojila še prvenstvo Victorije in Queenslanda, sem si rekla: hočem zmagati tudi na državnem prvenstvu!"

Prijatelj ji je sestavil trimesečni program treningov. "Trdo sem garala in splačalo se je. Na državnem prvenstvu Avstralije sem bila druga na cestni dirki in na kronometru, kar je bil zame precejšen uspeh, saj nisem imela kolesa za kronometer, in prva na kriteriju," je enega od svojih največjih kolesarskih uspehov opisovala gospodična iz Brisbana, ki se pripravlja pod strokovnim vodstvom Marka Fennerja, trenerja številnih avstralskih kolesarjev.

V Ljubljano zaradi Maratona Franja

Ker je življenje pogost skupen bolj ali manj srečnih naključij, je ta povezan tudi z njeno zgodbo s Slovenijo in njeno udeležbo na letošnjem maratonu Franja. "Zgodba je pravzaprav precej zanimiva. V Evropo sem v bistvu pripotovala zaradi poroke svoje sestre, ki se je, priznam, tudi ob moji rahli spodbudi, odločila za poroko v Italiji, jaz pa sem se obisk Evrope izkoristila za ogled kolesarske trase, na kateri bo svetovno prvenstvo. Skratka, bilo je eno od tistih srečnih naključij. Poroka in dirka. Spomnim se, da je bila vse skupaj ena velika živčna vojna. Sama sem pripotovala v Evropo, pristali smo v Milanu, kjer sem si izposodila avto in se zapeljala do Ljubljane. Predstavljajte si, jet lag, vožnja po drugi strani ceste, prestavljanje prestav z drugo roko, kot si vajen … A se je dobro izšlo."

Ravno zato, morda tudi iz vraževerja, ki je skupno številnim vrhunskim športnikom, je tudi pred tokratnim tekmovanjem na najvišji ravni, vse skupaj ponovila in naredila enako. Let do Milana, jet lag, izposoja avta in hop do Ljubljane, tam pa namestitev v istem hotelu kot junija.

Prišla je po zmago in mavrično majico

"Na svetovno prvenstvo sem prišla po zmago, tega ne zanikam. Vizualizirala sem si mesto v sredini zmagovalnega odra. Želim si torej zmagati, ne samo stati na odru. Ne vem pa, kako se bo to izšlo v praksi, saj se glede na trenutno zdravstveno stanje ne počutim ravno stoodstotno pripravljena. Verjetno predavanje in tekmovanja hkrati ni ravno najboljša ideja," je razmišljala dobrih 24 ur pred prvim preizkusom, vožnjo na čas, kjer je bila pred dvema mesecema na isti trasi odlična druga.