Z dirke Po Sloveniji se je odpeljal z novo škodo #video

Foto: Sportida Valter Bonča se je kot otrok najprej ukvarjal s smučarskim tekom, nato pa se je pri 12 letih preusmeril v kolesarstvo.

Že pri 20 letih je prvič nastopil na olimpijskih igrah (Seul 1988), kjer je pod zastavo tedanje Jugoslavije na cestni dirki zasedel 78. mesto, v moštvenem kronometru na 100 kilometrov pa petnajsto.

Leto pozneje je dosegel enega svojih največjih uspehov, zmagal je na Dirki po Avstriji (drugič se je to zgodilo leta 1992) in kot prvi kolesar iz nekdanje skupne države prejel povabilo iz avstrijske kolesarske srenje. Podpisal je za avstrijsko ekipo Bosch KTM.

Leta 1992 je v Barceloni nastopil še na svojih drugih olimpijskih igrah (63. mesto na cestni dirki) in se po tem odločil za profesionalno kolesarstvo. Leta 1993 je oblekel dres moštva Joly, leto pozneje se je pridružil italijanski ekipi Amore&Vita (1994), nato moštvu ZG Mobili-Selle (1995–98), leta 1999 se je preselil v poljski Mroz, leta 2000 pa se je vrnil v Avstrijo v ekipo Bosch.

Bonča je dvakrat nastopil na Giru, v letih 1993 in 1994, ko je bil del trase speljan čez Slovenijo. Prvič je dirko končal na 35. mestu, na svoji drugi rožnati pentlji pa je tik pred koncem dirke odstopil, saj v skupnem seštevku ne bi prišel do vidnejšega uspeha, pred Dirko po Švici pa si je želel še malo počitka.

Bonča je kariero sklenil 25. junija 2006, po državnem prvenstvu v Gabrju. Danes je star 51 let in vodi svojo kolesarsko trgovino.

Valter Bonča o svoji najljubši dirki in nagradi, ki jo je prejel za svoja prizadevanja:

Leta 2006 ste odpeljali svojo zadnjo uradno dirko. Ste takrat že imeli načrt, s čim se boste ukvarjali v drugi karieri?

Pravzaprav ne. Sem pa že dve leti prej razmišljal o koncu kariere, pa so me ekipe vedno znova prepričale, da sem kariero podaljšal še za eno leto.

S čim?

Da sem še vedno dober, šlo je bolj za motivacijsko spodbudo. Prav motivacija je bila v zadnjih letih moje kariere največja težava. Še vedno sem rad kolesaril, no, še posebej v lepem vremenu (smeh, op. a.), sam pa sem se vseskozi zavedal, da se bo moja kolesarska zgodba slej ko prej končala. 

Ko sem že mislil, da je to moja zadnja sezona – takrat sem dirkal za kranjsko Savo –, sem se z Martinom Hvasitjo dogovoril, da bom vztrajal še do dirke v Kranju in da bom, tako sem upal, kariero končal z zmago. Res sem zmagal, nato pa me je Hvastija prepričal za še eno sezono (smeh, op. a.).

Po tistem sem leto dni delal kot trener, a sem se zaradi določenih finančnih težav v klubu dokaj hitro poslovil in se preselil v klub Hit Gorica, kjer sem delal kot trener mlajših selekcij.

Ker sem hitro ugotovil, da se pri trenerskem delu kar naprej pojavljajo neki finančni zapleti, sem se odločil, da se raje podam na samostojno pot. Ker se je takrat v moji domači Idriji kolesarska trgovina ravno zapirala, njen lastnik je bil moj nekdanji trener Stane Velikonja, sem leta 2008, pri 40 letih, sam začel s prodajo in servisom koles.

Koliko vam je pri pridobivanju strank pomagalo vaše ime?

Ne kaj dosti. Vsi so rekli, da to, da si dober kolesar, še ni zagotovilo za to, da boš tudi dober serviser. To kar drži. Običajno so namreč drugi postavili kolo pod mene, jaz pa sem le gonil (smeh, op. a.). Res pa je, da sem izkušnje po malem nabiral že prej, ko sem sam "šraufal" kolo – v času dirkanja za avstrijski klub sem namreč ob ponedeljkih obiskoval neko kolesarsko trgovino. Po eni strani zato, da sem se malo zamotil in malo pomagal, po drugi pa zato, ker sem se pri tem veliko naučil.

Nisem pa nikoli bil mehanik v pravem pomenu besede. Poznal sem cestno kolo, ostalega pa ne kaj dosti, kaj šele, da bi obvladal podjetništvo. Vsega tega sem se priučil sčasoma in moja majhna trgovina je počasi prerasla v veliko.

Začel sem "iz nule", kar je mogoče še najbolje, saj sem se vsega naučil počasi in postopoma.

Foto: Sportida

Kako hitro ste postali suvereni v svoji drugi karieri?

Recimo, da sem potreboval približno pet let.

Koliko ste uspeli prihraniti iz kolesarskih let?

Nekaj že, niso pa se v kolesarstvu takrat vrtele take številke kot se danes.

Ste v vašem obdobju dirkanja dobivali denarne ali praktične nagrade?

Denarne. Tako veleva pravilo Mednarodne kolesarske zveze, sem pa dobival tudi praktične nagrade. Prav za zmago na dirki Po Sloveniji leta 1995 sem dobil avto znamke škoda, za zmago na dirki po Avstriji pa peugeota. Tisto leto so tudi na Touru za etapno zmago podeljevali peugeote.

Dvakrat ste vozili na Giru, na Touru žal ne. Je bila francoska pentlja že takrat "alfa in omega" tekmovalnega kolesarstva, najvišji cilj profesionalnih kolesarjev? Ste bili blizu nastopu?

Da, nastop na Touru je bil že takrat vreden več kot vse ostalo. Povsem blizu sem mu bil leta 1995, potem pa so mi tri dni pred začetkom dirke sporočili, da nisem v ekipi. Šlo je namreč za to, da se je izkazalo, da so organizatorji povabili preveč ekip, zato so iz dveh morali sestaviti eno. Žal sem bil tudi jaz tisti, ki sem iz združene ekipe Deutche Telekom in Glacial - Selle Italia izpadel, saj si je eden od italijanskih zvezdnikov zaželel nastopa. Bil sem precej razočaran.

Na Giru ste nastopili leta leta 1994, ko sta bila cilj in štart etape v Kranju. Spomini?

Spomnim se, da so že leto prej napovedovali, da bo Giro speljan čez Slovenijo, pa nisem verjel. Etapa je potekala tudi čez Col, po isti cesti, na kateri sem vsakodnevno treniral, in na to imam res super spomine.

Foto: Sportida

Menda vas je prišlo pozdravit cel kup ljudi.

Ja, ogromno navijačev je prišlo. Na Col sem prišel prvi ... Če si domačin, se običajno znotraj karavane lahko dogovoriš, da boš peljal na čelu kolone, seveda če ni ravno tam leteči cilj.

Koliko danes še spremljate kolesarstvo?

Precej. Na nek način sem še vedno povezan s tekmovalnim kolesarstvom, in sicer sodelujem s švicarsko gorskokolesarsko ekipo, kot spremljevalec, svetovalec in serviser, kar pomeni, da sem še vedno precej odsoten od doma.

Se je kolesarstvo v teh letih, odkar v njem niste več prisotni v vlogi tekmovalca, zelo spremenilo?

Spremenila se je že sama miselnost. Ko sem šel leta 1993 dirkat v Avstrijo, so se mi vsi smejali, češ kaj se grem. Prvo leto ni šlo za velik finančni preskok in vsi so si mislili, da je nekaj narobe z mano. To so bili časi, ko se je večina kolesarjev bala tujine, dejstvo je, da je bila konkurenca tam precej večja kot doma. Vedel sem, da bom, če bom priložnost zamudil, to obžaloval. Danes je precej drugače, vsak mlad kolesar sanja o tujini.

Kdo je bil vaš vzornik? V katero ekipo ste želeli?

V Banesto, v ekipo, za katero je dirkal tudi Miguel Indurain, ki je bil vrhunski kolesar in vrhunski človek. Prav nič vzvišen, bil je zelo priljubljen.

Kdo je bil v vaših časih glavni "šovman"? Mario Cipollini?

Da, nedvomno. Cipollini se je znal prodati. Če bi bil jaz sponzor in bogataš, ki bi želel podpreti enega od kolesarjev, bi se brez dvoma odločil za Cippolinija. On je ustvaril zgodbo, tudi če je ni bilo.

Kot danes Peter Sagan?

Točno tako.

Foto: Anže Malovrh/STA

Kako gledate na slovenski kolesarski potencial?

Vedno sem trdil, da se v slovenskem kolesarstvu dela dobro. Poglejte samo, iz kako majhne baze moramo črpati. Nikjer se ne dela tako kot pri nas. V tujini iščejo talente in delajo samo z najbolj nadarjenimi, pri nas pa talente vzgajamo.

Kdo vas trenutno najbolj navdušuje? Roglič? Pogačar?

Roglič. On je fenomen, ne samo v kolesarstvu, ampak tudi širše. Tudi sicer mi je všeč. Preprost fant je. Prvič sva se povsem po naključju srečala na letališču in se zaklepetala. Od takrat mu za vsak uspeh pošljem SMS-sporočilo in vedno mi odgovori.

Zanimivo je, da Roglič ni bil vzgojen v slovenski šoli kolesarstva.

Ne, on je šel kar direktno na fakulteto. Tudi Pogačar je res izjemen kolesar, že zdaj so na precej višji ravni, kot smo bili mi. Mi smo bili res pionirji. Ukvarjati smo se morali s stvarmi, ki se danes fantom morda zdijo smešne.

Na primer?

Na primer to, da smo morali šivati tubularje (plašč za kolo brez zračnice, op. a.). Podirali smo jih, krpali in šivali nazaj. Spomnim se, da smo za olimpijske igre po celi Jugoslaviji iskali, kdo od rekreativnih kolesarjev jih ima.

Foto: Sportida

Ste dolgo pogrešali kolesarstvo?

Še danes bi dirkal, če ne bi bilo treba trenirati (smeh, op.a.) In če bi vedno dirkal v lepem vremenu. Še vedno uživam na kolesu, udeležujem pa se samo ene dirke, in sicer vzpona Kobarid–Drežniške ravne ob koncu sezone.

Zares? Na polno?

Da, zares, a moja resnica je danes precej drugačna kot nekoč in s tem sem se sprijaznil.