Veljal za nadarjenega slovenskega kolesarja, a je trpljenje zamenjal za užitek

Kolesarski strokovnjaki so že v njegovi mladosti prepoznali velik talent. V mlajših kategorijah je bil zelo uspešen, leta 2016 je na primer zmagal na dirki Trofeo comune di Vertova Memorial Pietro Merelli in premagal Tadeja Pogačarja, Marca Hirschija in Mikela Bjerga. Dve leti kasneje je s svojim uspehom na Gent-Wevelgem/Kattekoers-Ieper pritegnil pozornost, za njim pa so zaostali zdajšnji zvezdniki kolesarstva, kot sta Pogačar in šprinter Jasper Philipsen.

"Ko sem bil mlad, nisem toliko treniral, ampak sem imel mašino. Morda sem zaradi tega tudi dosegel takšne uspehe. Vendar pa nisem bil navdušen nad treningom. Užival sem le, ko sem imel družbo. Rad sem tekmoval, a trening ni bil zame. Čeprav so mi vsi govorili, da sem talentiran, nihče ni razumel, da v tem nisem užival. Če bi poslušal druge, bi še kolesaril, a sem se odločil, da grem po svoji poti, in zdaj živim svoje življenje," je za Sportal pojasnil razloge, zakaj je opustil kolesarsko pot.

Foto: Ana Kovač

Čeprav se od takrat ni več vozil na cestnem kolesu, pa je še vedno tesno povezan s cestnim kolesarstvom. Že od lanskega leta je namreč član britanske ekipe WorldToura Ineos Grenadiers, kjer skrbi za masažo kolesarjev in opravlja še druge pomembne naloge.

Zakaj ste sploh nehali kolesariti? Vendarle ste bili lani stari šele 24 let.

Leta 2021 sem za dve leti podpisal pogodbo z Androni Giocattoli – Sidermec, a sem po enem letu videl, da nimam pravega veselja, kot bi ga moral imeti. Res, da sem bil lani še mlad, vendar nisem razmišljal, da bi kolesaril do 30. leta. Ko sem bil mlad, sem si rekel, da se bom do 21. leta poskušal uvrstiti v ekipo WorldTour, sicer bom nehal.

Užival je, ko je treniral s Tadejem Pogačarjem. Foto: Vid Ponikvar

Mnogi so govorili, da ste velik talent, da vam bo uspelo prej kot Tadeju Pogačarju. Zakaj se ni razvilo v pravo smer? Premagovali ste tudi kolesarje, ki so zdaj v WorldTouru.

V mlajših kategorijah je šlo, ker nisem toliko treniral in tudi drugi še niso. Ali pa sem imel takrat takšno mašino, da je šlo. Nisem veliko treniral in vedel sem, da bo šlo do določene ravni. Nisem toliko užival. Če sem imel pravo družbo, mi je bilo dobro. Dirkal sem rad, treniral ne. Ko enkrat vidiš, kaj vse morajo dati skozi kolesarji v WorldTouru, vidiš, da je ogromno.

Potemtakem vam ni bilo težko končati kariere?

Ko sem bil v Franciji pri Groupami – FDJ ni bilo tako, kot sem si mislil. Ko sem bil mlajši, sem zmagoval z lahkoto, ker mi ni bilo treba toliko trenirati. Ko sem šel iz U23, sem videl, da moram veliko trenirati, da bom dober. Ostal sem na isti ravni. Potem sem si rekel, da se preveč mučim. V glavi sem se že prej pripravljal na ta korak. Rekli so mi, da sem talent, a nihče ni razumel, da v tem nisem užival. Če bi poslušal druge, bi še kolesaril. Šel sem po svoji poti in zdaj živim svoje življenje. Ko vidim, kako so kolesarji utrujeni, kaj vse morajo narediti, da pridejo na Tour de France, lahko dam le kapo dol. Ne bi šel rad po tej poti.

Foto: Vid Ponikvar

Kdaj ste se začeli izobraževati na področju športne masaže?

Takoj po covidu. Vedel sem, da se bo moja športna pot slej ko prej končala.

Bi kako drugače zapeljali kariero, če bi imeli možnost?

Ne bi. Če bi imel veselje, bi bilo drugače. Morda bi zdaj kolesaril na Touru, ampak ničesar ne obžalujem.

Za dve leti ste bili tudi del razvojne francoske ekipe pri Groupama – FDJ. Kako je bilo v Franciji?

Če se navežem na prejšnje vprašanje, bi spremenil to, da bi ostal doma in ne bi šel v Francijo. Doma sem bolje deloval. Raje bi ostal v Rogu. Ugotovil sem, da mi domače okolje ustreza. Ko sem treniral s Pogijem (Tadej Pogačar, op. a.), sem veliko bolj užival kot potem.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako je bilo trenirati s Pogačarjem, ki je vaš vrstnik?      

Fino je bilo. Tadej je vedno treniral z vsakim, čeprav je bil poleg rekreativec. Vedno se je prilagajal drugim. Če sem na primer slabo peljal, je šel on naprej in vlekel.

Kako se je družiti z njim? Verjetno sta še vedno v stiku.

Še. Se kar slišiva. Malce manj se vidiva, ker sva vsak na svojih dirkah. Pol leta sem na primer zdoma. Po telefonu se slišiva. Se pa še vedno dobro razumemo z vsemi fanti, ki smo bili leta 2017 skupaj pri Rogu.

Ali se je kaj spremenil?

Niti za en odstotek ne. Še vedno je tamau Pogi iz Klanca pri Komendi.

Foto: Vid Ponikvar

Kako ste spremljali njegov težek dan na Col de la Loze?

Smola, da se mu je to zgodilo. Na koncu vidimo, da ni robot, ampak človek kot vsi drugi. Toliko je že zmagal letos, da ni nič narobe, če ni osvojil Toura.

Če vam kot kolesarju ni uspelo narediti preskoka v najboljšo ekipo World Tour, pa so se vam odprla vrata pri Ineos Grenadiers. Kdo vam je uredil takšen preskok v najbogatejšo kolesarsko ekipo?

Ko sem vedel, da bom nehal kolesariti, sem najprej v Rogu vprašal, ali bi lahko bil eno sezono pri njih, ampak z zavedanjem, da lahko sredi leta končam. Dejal sem jim, da bi pomagal klubu na cesti in zunaj ceste. Želja pa je bila, da bi dobil mesto v kakšni od ekip kot maser. Nato je prišla. Blaž Bogataj in David Rožman sta mi najbolj pomagala, da sem prišel v Ineos Grenadiers.

Kako ste sploh dobili priložnost, da se priključite najbogatejši ekipi WorldToura?

Ko sem kolesaril, je Blaž rekel, da iščejo fante za urejanje hotelov, pomivanje avtomobilov, premeščanje vzmetnic iz enega hotela v drugega … Potrebovali so dva fanta. In sem začel. Lani na Giru sem bil prvič del ekipe. Po dirki sem videl, da me to veseli.

Od kdaj pa tudi masirate?

Od lanske Vuelte.

Za vami je Tour de France. Kako je potekal vaš delovnik?

Na Touru nas je bilo osem maserjev in vsak je imel pod svojim okriljem kolesarja, ki smo se mu lahko stoodstotno posvetili. Zadolžen sem bil za masažo Bena Turnerja, a je na žalost med dirko zbolel in odstopil. Na koncu nisem več masiral, ampak je vseeno ogromno drugega dela. Ko je bilo treba urejati vse stvari v povezavi z nastanitvijo kolesarjev, smo zjutraj razporedil vse bidone in cool boxe po avtih. Nato smo šli po sobah in vzeli vzmetnice, kovčke, vse, kar je kolesar imel, in spakirali ter odpeljali v drug hotel.

Kakšen ustroj je sploh Ineos Grenadiers? Vendarle gre za najbogatejšo ekipo v WorldTouru.

Res je, da nimamo takšnih rezultatov, kot so jih imeli prej, a so po načinu dela eni najboljših. To je drug svet. Vse je do potankosti organizirano in urejeno. Ker sem bil pri prokontinentalni ekipi Androni Giocattoli, lahko povem, da je to kot noč in dan. Edina skrb kolesarjev pri Ineos Greandiers je, da so na kolesu. Za vse drugo so mehaniki, zdravniki, maserji … Vse se naredi, da je lahko kolesar osredotočen le na vožnjo.

Kakšni so zvezdniki Ineosa? Z nekaterimi ste celo dirkali skupaj in jih tudi premagovali v mlajši konkurenci, na primer Toma Pidcocka, ki je na letošnjem Touru.

Ta skupina, ki je tukaj, je super. Fantje se dobro razumejo. Lepo se je družiti z njimi. Včasih smo na nekaterih dirkah skupaj dirkali, od nekaterih sem bil tudi boljši. A jim ne zavidam, kaj vse morajo početi.

Foto: Ana Kovač

Za koliko časa ste pogodbeno vezani z ekipo?

Pogodba se iz leta v leto podaljšuje. Nič ni na daljši rok. Verjetno so zadovoljni, da so mi podaljšali za letos. Veliko pomaga, ker sem bil prej kolesar. Že takrat sem videl, kaj kolesarju ugaja. Izkušnje iz kolesarstva mi najbolj pomagajo, saj se lahko poistovetim z njimi. Lažje kot kdo, ki ni bil kolesar.

Na koliko dirkah ste letos bili?

Letos nisem imel veliko dirk. Dirka po Združenih arabskih emiratih, Dirka po Kataloniji, Dirka po Romandiji in na vseh treh Grand Tourih bom. Nato grem verjetno s Tadejem Pogačarjem še na svetovno prvenstvo, če bo dobro zaključil Tour.

Ali si je želel, da ga prav vi masirate na svetovnem prvenstvu?

Tadej me je vprašal, ali bi šel. Jasno, da bom šel.

Tadeju se težko reče ne.

Jasno in še prijatelja sva.