Maruša Tereza Šerkezi, najstnica, ki podira mejnike in se uči iz težke preizkušnje

Gosta Sobotnega intervjuju sta najboljša slovenska gorska kolesarja Maruša Tereza Šerkezi in njen oče ter trener Matjaž Šerkezi. Foto: Ana Kovač

Maruša, sezona je za vas končana, kaj počnete v tem obdobju leta?

Trenutno se najbolj posvečam šoli. Dirke sem končala konec avgusta, obdobje do konca oktobra pa bom preživela bolj ali manj brez kolesa, z občasnim tekom in pohodom.

Ali bi rekli, da je za vas na prvem mestu šola ali šport?

Rekla bi, da šport, čeprav se dobro zavedam, da moram sproti izpolnjevati tudi šolske obveznosti, saj je treba razmišljati tudi o prihodnosti in o tem, kaj boš počel, če ti v športu ne uspe. 

Kakšno povprečje ocen bi bilo za družino Šerkezi problematično in bi morda pomenilo, da bo treba kolo za nekaj časa pospraviti v garažo?

Mislim, da na to ne bi toliko vplivale ocene, temveč moj odnos. Če bi starši videli, da se trudim, tudi dvojka ne bi bila tak problem.

Foto: Ana Kovač Letošnja sezona je bila odlična, se strinjate? Prvi ste na lestvici mladink, osvojili ste naslov mladinske evropske prvakinje, v svoji kategoriji ste bili tretji na svetovnem prvenstvu …

Res je, sezona je bila odlična. Glede na to, da sem letos prvo leto v kategoriji starejših mladink, je bilo seveda tudi nekaj presenečenj, konkurenca pa je bila izjemno močna in zgoščena. Že na tekmah pred svetovnim prvenstvom je bilo zelo težko, a hkrati super, ker sem morala vse iztisniti iz sebe. Všeč mi je tudi prijateljski odnos, ki ga imamo s sotekmovalkami.

Kakšne cilje sta si z očetom zadala pred letošnjo sezono?

Na evropskem prvenstvu je bil cilj medalja, za svetovno pa so se cilji spreminjali. Najprej sva si kot cilj zadala uvrstitev med deset, potem med pet, na koncu po dobri tekmi v Novem mestu na Češkem pa je bil cilj medalja.

Maruša Tereza Šerkezi je maja letos v Chelie Gradisteinu v Romuniji postala evropska mladinska prvakinja v olimpijskem krosu. To je že njen tretji evropski naslov v mladinskih kategorijah. Foto: UEC

Kdaj ste vedeli, da ste lahko vrhunski v svojem športu? Kaj je bila za vas prelomnica?

Mislim, da so mi prvič povedali, da imam dobro genetiko, na testiranju na Fakulteti za šport. Mislim, da sem imela 15 let in da so bili vsi precej presenečeni nad rezultati testov, medtem ko se je na rezultatih to začelo odražati v kategoriji U17 (15 in 16 let). Takrat sem ugotovila, da sem lahko boljša od drugih, s tem da sploh ne grem do svojega maksimuma. Ko mi je potem kar dobro šlo tudi na evropskih prvenstvih in na tekmah v tujini, kjer sem imela lepo prednost pred ostalimi, sem se začela zavedati, da mogoče res nekoliko odstopam od ostalih.

S Slovenijo na licu Foto: Osebni arhiv Maruše Tereze Šerkezi Marsikdo je opazil, da Maruša Tereza Šerkezi med tekmami na licu nosi tatu nalepko z zastavo Slovenije, med poslušanjem himne na zmagovalnem odru pa ponosno drži na srcu roko. "Enostavno mi je všeč, da podpiram in pokažem svojo domovino. Zaradi tega je tudi, kadar smo v tujini, zraven malo domačnosti. Kar pa zadeva nalepke, take stvari so mi bile od nekdaj všeč. Imam nekaj vzornic iz različnih športov in nekatere od njih nosijo bleščice, nekatere imajo tatuje in podobno. Ko je mami nekoč iz Planice prinesla nalepke Slovenije, sem bila navdušena. Mislim, da sem jih letos v Španiji nosila prvič, bilo mi je všeč in zdaj se tega držim na vseh večjih tekmah," je pojasnila perspektivna slovenska športnica.

Zadnji dve sezoni trenirate po programu, ki ga sestavi vaš oče. Kako nova relacija med vama vpliva na odnos oče – hčerka?

Matjaž: Pri nama to kar dobro deluje, ker Maruša ni težavna, sicer pa pri drugih opažam, da je to lahko kar težava. Iskreno, tudi sam sem imel glede tega, da bi prevzel mesto Marušinega trenerja, kar nekaj pomislekov. Razlog je v tem, da je njen športni karakter precej zahteven, kar pomeni, da ko se nekaj odloči, to tudi naredi, in ko si mlajši in še nisi tako zrel, morda včasih narediš tudi kaj, kar z varnostnega vidika ni najbolje. Vseeno lahko rečem, da je Maruša zelo preudarna in športno inteligentna, tako da nimava nobenih težav.

Kdaj in zakaj ste prevzeli trenersko vlogo?

Vlogo trenerja sem prevzel maja 2022, ko so se pojavile določene težave s prejšnjimi trenerji in ni bilo prave kemije. Takrat smo doma nekaj časa razmišljali, kaj storiti, in glede na to, da v Sloveniji v gorskem kolesarstvu ni prav veliko trenerjev, sem se po tehtnem razmisleku in na prigovarjanje žene Tinkare odločil, da prevzamem trenersko vlogo.

Matjaž Šerkezi: "Vlogo trenerja sem prevzel maja 2022, ko so se pojavile določene težave s prejšnjimi trenerji in ni bilo prave kemije." Foto: Ana Kovač Ko je Maruša prestopila v kategorijo U19 (17 in 18 let), je bilo treba sprejeti odločitev, ali se bo z gorskim kolesarstvom ukvarjala rekreativno, kar pomeni, da ne potrebuje drage opreme, navsezadnje gre zdaj večina družinskega proračuna za šport, ali pa gremo v kolesarstvo "all-in", kot pravimo. No, glede tega v bistvu niti ni bilo vprašanja, v kolesarstvo smo se podali po načelu "all-in", in kadar grejo Šerkeziji v nekaj na ta način, to pomeni, da mora biti poskrbljeno in urejeno vse, in to poskušamo tudi zagotoviti.

Dejstvo je, da če želiš, da stvari delujejo, za to potrebuješ celo ekipo ljudi. Tako smo se povezali z dietetikom dr. Tomažem Poredošem, ki se nam je pridružil zaradi Marušine bolezni, ki je bila tudi eden od razlogov za trenersko menjavo, športno psihologinjo Tino Jeromen, z nami sodeluje tudi psihiater, pa fizioterapevt Primož Hostnik … Sam pišem treninge in delam ciklizacijo, hkrati pa se o vsem tem pogovorim s Samom Rauterjem s Fakultete za šport, ki je bil trener naše najuspešnejše gorske kolesarke Tanje Žakelj in mi pomaga z nasveti.

Navsezadnje sem Marušin oče in pri njenem razvoju ne bi rad naredil napake. To pomeni, da se o treningih posvetujem s Samom, ki mi pove, kaj je v redu in kaj ni. Tudi zdaj, ko sestavljamo program za naslednjo sezono, veliko razmišljamo o tem, koliko sploh dvigniti Marušine treninge v primerjavi z letošnjo sezono, saj je s 17 leti še vedno zelo mlada. Njene prave tekme se bodo začele šele v kategoriji Elite, do tja pa je še daleč in je treba vse malce zavirati.

"Navsezadnje sem Marušin oče in pri njenem razvoju ne bi rad naredil napake." Foto: Ana Kovač Kako je odnos trener – športnica vplival na vajin družinski odnos?

Matjaž: Mislim, da ni posebej vplival. Tako kot v vsaki normalni družini se tudi mi prepiramo, včasih moram preteči kakšno 120-kilometrsko razdaljo, da si ohladim glavo in sprejmem določene odločitve, kako naprej (smeh, op. p.), nimamo pa večjih težav.

Sicer pa je v Marušino zgodbo vpeta cela družina. Na svetovnem prvenstvu v Andori smo bili vsi, žena je bila denimo zadolžena za kuhinjo. Prehrana je v športu izjemno pomembna, zdi pa se mi, da v reprezentancah včasih na to pozabljajo. Za primer, švicarska reprezentanca je imela letos v Andori svojega kuharja. Zelo pomembno je, koliko mora športnik pojesti in predvsem kaj, ker se vse to odraža na tekmi. Tega se marsikdo ne zaveda.

Poleg tega menim, morda se bom s tem komu zameril, da gre po slovenskih klubih pogosto za popoldansko varstvo, kar je pri mlajših kategorijah in z vidika rekreacije čisto dobro, kasneje pa ljudje, ki tam delujejo, niti nimajo znanja, ki je potrebno za delo z bodočimi mladimi, morda vrhunskimi športniki. Znanje pa je zapisano v strokovnih publikacijah in člankih in naloga trenerjev je, da se ves čas samoizobražujejo. Dejstvo je, da je od kategorije mladincev in mladink naprej treba delati drugače. Že iz primerov Tine Maze, Janje Garnbret in še koga smo se naučili, da mora tisti, ki hoče več, delati individualno.

Matjaž Šerkezi: "Pri zlomljeni roki je vse jasno, zdravniki poškodovano roko dajo v mavec, medtem ko se psihološke bolezni žal ne vidi in je tudi okolica ne sprejema." Foto: Ana Kovač Vsak športnik je individuum, oseba s svojimi specifikami in potrebuje individualen pristop. Sam si Maruše ne predstavljam v ekipi s petimi kolesarkami, kjer bi vse delale po istem programu. Mislim, da nobena od tega ne bi kaj dosti odnesla.

Pa še nekaj bi rad izpostavil. To, da moški trenerji pozabljajo, da je delo z dekleti drugačno kot delo s fanti. Zelo pomembno je, kakšen pristop imajo do svojih varovank, to pomeni, da se obnašajo in komunicirajo spoštljivo, saj dekleta stvari dojemajo drugače kot fantje, tudi prej dozorijo in jim neokusne šale niso ravno smešne.

Druga zelo pomembna stvar, na katero trenerji pogosto pozabljajo, pa je menstrualni cikel športnic. Maruši trening prilagodim glede na njen cikel, na prvi dan menstruacije je najbolje, da ne trenira. Na to se pozablja in mislim, da bi športna stroka na to morala pogosteje opozarjati. Smo v letu 2024 in to ne bi smela biti tabu tema.

Foto: Ana Kovač

Se strinjam. Druga tabu tema, o kateri bi želela govoriti, je tudi bolezen, s katero se je Maruša začela spopadati po osvojitvi prvega naslova evropske prvakinje v olimpijskem krosu v kategoriji U15. Maruša, takrat ste zboleli za anoreksijo. Ali veste, kaj je bil razlog, in kako ste se lotili iskanja rešitev? Informacija je lahko mnogim, ki se soočajo s podobnimi težavami, v veliko pomoč.

Maruša: Morda je bil razlog ravno v tej zmagi in sezoni nasploh, morda je bilo preveč pritiskov in pričakovanj do same sebe. Pred evropskim prvenstvom sem se pol leta zelo intenzivno pripravljala samo na to dirko in po prvenstvu me je enostavno odrezalo. Počutila sem se, kot da nisem dovolj vredna, da nič ne delam, potem pa se mi je vse podrlo.

Težave so se začele pojavljati že pred prvenstvom, a sem jih reševala s treningi, češ, zdaj, ko treniram, lahko tudi jem. Ko pa treningov po evropskem prvenstvu, ki je bilo julija 2022, nisem več imela, se je vse samo še poslabšalo.

Koliko časa je trajalo, preden ste si priznali, da potrebujete pomoč?

Maruša: Sama sem že od začetka vedela, da imam težave, a se na to nisem ozirala. Bistvo anoreksije je, da sam sebe vidiš napačno, torej drugače, kot je v resnici. Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem videla kot suhe, in najprej niti nisem zaznala, da je to težava in nekaj, kar želim rešiti. Počasi pa sem zatavala precej globoko .... Nisem imela želje, da bi se rešila teh težav, so pa moji starši dokaj hitro zaznali, da težave imam.

"Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem videla kot suhe, in najprej niti nisem zaznala, da je to težava in nekaj, kar želim rešiti." Foto: Ana Kovač Matjaž: Sam sem to slutil že prej. Opazil sem, da glede na to, koliko energije porabi, ni bilo dovolj vnosa hrane. No, po evropskem prvenstvu 2022 se je krivulja povsem obrnila v drugo smer. To je bilo za vse nas zelo težko obdobje. Zdelo se nam je, da si Maruša ne prizna tega, kar se dogaja, začeli smo se prepirati … Tudi sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem vse predelal in dojel, da ni krivda na strani Maruše, ampak gre za psihološko bolezen.

In to je težko. Pri zlomljeni roki je vse jasno, zdravniki poškodovano roko dajo v mavec, medtem ko se psihološke bolezni žal ne vidi in je tudi okolica ne sprejema. Poleg tega sem v času, ko se je Maruša spopadala s težavami, ugotovil, da ko mlad športnik zboli, nanj zelo hitro vsi pozabijo. Takrat nihče ni več poklical, da bi preveril, kako je z njo.

Sam glavno težavo njene bolezni vidim v tem, da otrok pri 14, 15 letih še ni zrel, in tukaj je največja težava. Potem k temu dodamo vpliv družbenih omrežij in sodobnega načina življenja. Zato je tako pomembno, da na primer Društvo psihologov Slovenije, Sekcija za športno psihologijo zdaj poskuša uvesti določene spremembe, da bi denimo psihološko podporo mladim športnikom nudili že pri 15 letih. Včasih je lahko že en sam pogovor dovolj, da se najde rešitev.

Foto: Ana Kovač

Morda se čudno sliši, a pri nas je bila sreča to, da se je Maruša na neki točki zlomila, vendar je tako zrela, da se je zavedala, kaj s tem izgublja, in je sama pristala, da se povsem posveti zdravljenju.

Kakšne so bile takrat zdravniške napovedi?

Matjaž: Zdravniki so takrat napovedovali, da bo trajalo leta, preden se bo spet postavila na noge, mi pa smo se pogovorili, sestavili načrt, zamenjali trenerja in si zadali cilj oz. si ga je Maruša zastavila sama, in sicer da se julija 2023 udeleži Ofema (Olimpijskega festivala evropske mladine) v Mariboru. To ji je uspelo, poleg tega je tam osvojila še bronasto medaljo.

Spomnim se, da je Maruša takrat izjavila, da so občutki ob osvojeni medalji fantastični, še posebej ker je med zimo prebolevala hudo bolezen in si ni mislila, da bo prišla na štart.

Matjaž: Da, to je tema, o kateri govorimo brez zadržkov, saj se zavedamo, da z našo zgodbo lahko komu pomagamo. Danes se govori, da ima kar 80 odstotkov mladih športnikov prehranske motnje … Zanima me, kje so in zakaj nihče ne govori o tem.

Po bitki z anoreksijo je na Olimpijskem festivalu evropske mladine osvojila bron. Foto: www.alesfevzer.com

Ko smo sami prvič spregovorili o tej temi, so se mi po družbenih omrežjih začela oglašati dekleta s podobno težavo, ki tega niso upala povedati staršem, tako da sem jih potem jaz poklical in jim svetoval, kako naprej. Na ta način smo rešili še dve dekleti, ki danes spet tekmujeta.

Kako ste se takrat sami lotili iskanja rešitev?

Matjaž: Začetek je bil zelo težak. K sreči poznam kar nekaj ljudi in tako sem med prvimi za pomoč poklical psihologinjo Tino Jeromen, ki mi je svetovala, kako naj ukrepamo.

Najprej smo se k pediatru odpravili po napotnico in potem po korakih naprej. Dobili smo zelo dobro psihiatrinjo, ki je začela obravnavo, v kateri je Maruša zelo aktivno sodelovala. Res je carica! Za to, kar ji je uspelo, moraš imeti res močan karakter. To je tudi eden od razlogov, da je tako dobra v športu. Ker slabše izkušnje v življenju ne moreš več imeti.

"Maruši smo dali vedeti, da bo morala jesti, če se bo želela ukvarjati s športom." Foto: Ana Kovač

Kaj so ji takrat zdravniki predlagali?

Matjaž: Zdravniki so predlagali, da se Maruša preneha ukvarjati s športom, a se z ženo s tem nisva strinjala. Šport je bil njena motivacija, kot rečeno, smo si zadali za cilj, da se udeleži in seveda prej kvalificira na Ofem.

Maruši smo dali vedeti, da bo morala jesti, če se bo želela ukvarjati s športom.

Je pa z anoreksijo tako kot alkoholizmom. Ko si enkrat ozdravljen, si ne smeš privoščiti niti rumove kroglice, pri anoreksiji pa je prav tako stalna borba s hrano in pomembno je, da si močnejši od bolezni.

Maruša, kako vas je ta težka preizkušnja izoblikovala? Ali tudi vi nanjo gledate kot na nekaj pozitivnega?

Maruša: Da, ker sem zaradi bolezni začela poslušati sebe. Postala sem precej samozavestnejša in lažje izražam svoje mnenje, česar pred boleznijo nisem počela. Morda je bil tudi to razlog, da se je vse začelo, ker sem se zatirala.

Pozitivno je tudi to, da imam zdaj okoli sebe ljudi, ki so res v redu. Prej so me obkrožali tudi ljudje, ki mi niso odgovarjali, in mogoče je bil tudi to vzrok bolezni, medtem ko zdaj lahko mirno rečem, da imam okoli sebe okolje, ki mi daje varnost.

"Zaradi bolezni sem začela poslušati sebe. Postala sem precej samozavestnejša in lažje izražam svoje mnenje, česar pred boleznijo nisem počela." Foto: Ana Kovač

Matjaž: Res je, ta izkušnja jo je naučila, da izrazi svoje mnenje. Tudi meni hitro da vedeti, če se s čim ne strinja. Tudi kot njen trener jo poslušam in sem njen mentor. Še vedno sem namreč mnenja, da se mora učiti na svojih napakah. Če ne bo delala napak, ne bo imela znanja in ne bo napredovala.

Erazem Valjavec je pred kratkim v pogovoru za Sportal povedal, da so agenti in skavti v svetu cestnega kolesarstva zdaj na preži že nad kolesarji in kolesarkami starosti 15, 16 let, se pravi kategorijo U17. Kako je s tem v gorskem kolesarstvu? Vas kličejo iz klubov, vabijo Marušo v svoje vrste, ponujajo bajne pogodbe?

Matjaž: Da, imamo zelo veliko ponudb, ampak zdaj, ne pa pred tem. Kontaktirajo nas agenti zelo dobrih klubov, pa tudi iz manj dobrih. Vsi pa imajo opravka z mano (smeh, op. p.).

Trenutno je v igri pet klubov, vendar na koncu ne bo odločilo, koliko koles bodo na primer Maruši zagotovili, ampak bo ključno predvsem to, kakšen je njihov odnos znotraj kluba. Za nas je ključnega pomena, da ima športnik v klubu podporo tudi takrat, ko mu ne gre.

Na koncu pa bo odločitev seveda Marušina. Mi bomo že pogledali, kaj je dobro, tudi s pravniki bomo zadevo preučili, mora pa Maruša sama začutiti, kam sodi. Nič ne bo narobe, če letos še ne bomo podpisali pogodbe.

Foto: Grega Stopar

Maruša je članica kluba KD Rajd, ki je zelo dober klub, tudi direktor Tine Mahkovec je super in se nam zelo prilagaja. Mislim, da hibriden sistem, ki smo ga vzpostavili, da delujemo individualno in v klubu, zlahka zdržimo še eno leto, tudi v prihodnje pa si želimo delati s slovensko ekipo.

S Kolesarsko zvezo Slovenije smo vzpostavili pozitiven dialog, kar ni enostavno. V preteklosti smo pri marsikateri nacionalni panožni zvezi videli razprtije. A če so na zvezi, ekipe in športniki pristaši konsenza in zdravega dialoga, lahko premikamo gore. Sam sem se to naučil na matični Planinski zvezi Slovenije, kjer sem zaposlen kot strokovni sodelavec, in zavedam se, da je zveza servis športniku. Seveda mora biti tudi spoštljiv odnos tudi v obratni smeri in vse v skladu z dogovori.

Kako je s stroški? Koliko približno stane sezone uspešne mladinke v gorskem kolesarstvu?

Matjaž: Letos smo potrebovali 24 tisoč evrov, za prihodnjo sezono pa računamo, da bi potrebovali najmanj 25 tisočakov. To je seveda brez opreme, z opremo nanese okoli 45 tisoč. Zdaj je zame glavni zalogaj to, kako bomo zbrali denar.

Na Kolesarski zvezi Slovenije so Marušo Terezo Šerkezi lani izbrali za najboljšo mlado gorsko kolesarko. Foto: www.alesfevzer.com

Maruša, zanimivo je, da ste tudi aktualna državna prvakinja v cestni vožnji v kategoriji starejših mladink. Vas zanima tudi cestno kolesarstvo?

Maruša: Cestno kolesarstvo mi je zelo všeč, lani sem se udeležila treh dirk, letos pa zaradi prekrivanja terminov z gorskimi tekmami žal samo ene. Imam pa željo, da bi mogoče, ko bom starejša, to dvoje združila, s tem da bi bilo gorsko kolesarstvo še vedno prioriteta.

Kaj pa prihodnost, ali že razmišljate o OI 2028 v Los Angelesu?

Matjaž: Sestavili smo štiriletni cikel, a do tja je še daleč.