Druga kariera
Nedelja, 9. 7. 2017, 19.28
7 let, 2 meseca
Druga kariera (11.) - Gorazd Štangelj
Gorazd Štangelj: Brez delovnih navad ne priplezaš nikamor
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,15
1
Te dni so vse oči športne javnosti uprte v Dirko po Franciji. Leta 2005 jo je okusil tudi Gorazd Štangelj, nekdanji profesionalni kolesar in prejšnji selektor slovenske kolesarske reprezentance, danes pa športni direktor ekipe Bahrain Merida. V rubriki Druga kariera se je sprehodil skozi življenjske prelomnice in se spomnil ljudi, ki so mu pomagali, da je bil prehod iz tekmovalnih aren v civilne vode čim manj boleč. "Brez teh prelomnic in ljudi ne bi bil niti kolesar niti športni direktor," priznava 44-letni Novomeščan.
Danes 44-letni Gorazd Štangelj je že vse življenje vpet v isti šport. Že kot otrok se je kot številni novomeški fantje zapisal kolesarstvu. V njem je preživel najbolj romantično obdobje, kot se spominja mlajših selekcij, okusil napor in pritisk, ki ga prinaša tekmovalno kolesarstvo v članski konkurenci, in se po slovesu leta 2011 uspešno prelevil v športnega direktorja, na položaju, kjer vztraja še danes.
Štangelj pred kamionom ekipe Bahrain Merida pred začetkom letošnje dirke Po Sloveniji
Delo je stresno, odgovornost velika, ni pa deklica za vse
Pravi, da je delo športnega direktorja v novi ekipi Bahrain Merida, ki ima zaradi številčne slovenske zasedbe pridih domačnosti, v primerjavi z delom pri kazahstanski ekipi Astana precej bolj stresno kot prej. Da skrbi za tisoč in eno stvar, ki so ključne za delovanje celote.
"Tisoč stvari moraš imeti v glavi. Delo je stresno, odgovornost je velika, ni mi pa treba biti deklica za vse, tako kot je to na primer v manjših ekipah," pravi Štangelj, ki, ko na hitro pobrska po spominu, ugotovi, da zanj slovo od tekmovalnega športa ni bilo posebej težko, niti travmatično, kot je to za nekatere športnike, ki težko zaženejo svojo drugo kariero.
Ponudba Liquigasa je še za dve oziroma štiri leta podaljšala Štangljevo kariero.
Komaj čakal na slovo, a se ga je hkrati bal
"V bistvu sem komaj čakal slovo. Že dlje časa sem se namreč zavedal, da se približuje. Najprej sem se tega trenutka bal, še posebej zato, ker nisem vedel, kako se bom nanj odzval, niti kaj bom potem počel."
Zadnje leto v ekipi Lampre (2007) je bil prepričan, da je to njegovo zadnje leto v profesionalnem kolesarstvu.
"V ekipi nismo našli skupnega jezika. Bilo je ogromno trme na obeh straneh in tvegal sem celo, da bom moral predčasno končati kariero. K sreči sem dobil ponudbo ekipe Liquigas in kariero na koncu s ponudbo Astane podaljšal še za štiri leta. Vse se je super izšlo, še več, sanjsko."
Po koncu kolesarske kariere v ekipi Astana (2011) so mu ponudili priložnost v vlogi športnega direktorja.
"Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, da se mi je lepo izšlo. Mislim, da sem se pravilno in pravočasno odločil, je pa k temu botrovalo ogromno okoliščin."
Hvaležen vsem, ki so primaknili svoj kamenček
"Točno vem, komu se moram zahvaliti in jim to hvaležnost vedno znova izražam," pravi.
Brez Primoža Čerina ne bi bil profesionalni kolesar, brez ekipe Liquigasa, ki mi je ponudila priložnost, bi predčasno končal kariero in brez Martinellija iz ekipe Astana, ki me je iz kolesarja 'naredil' za športnega direktorja, ne vem, če bi to kdaj postal. Ogromno me je naučil v tem poslu. Skupaj sva delala pet let in se enkratno razumela. Vse naštetim sem in moram biti zelo hvaležen."
Mehanik in alternative
To, da je ostal v kolesarstvu, ga ne preseneča, bolj ga preseneča vloga, ki jo danes opravlja. "Prej bi verjel, da bom astronavt kot pa športni direktor," je bil slikovit.
"Res je, da sem sanjal o tem, da bi ostal v kolesarstvu, a prej bi si mislil, da bom delal kot mehanik ali kaj podobnega. Razmišljal sem tudi o alternativah, ki bi mi omogočile, da bom več časa doma. Poigraval sem se z idejo, da bi vodil družinski lokal in restavracijo, kar bi bila zame na nek način rešilna bilka, a se tudi te opcije ne bi ustrašil.
Skratka, ko sem razmišljal o slovesu, sem imel nekaj alternativ, a prav nobena ni bila taka, da bi jo želel zgrabiti z obema rokama. Vse dokler nisem dobil ponudbe za delo športnega direktorja," se spominja še ene odločilne prelomnice v njegovem življenju.
Po dveh letih v dresu kazahstanske Astane je v isti sredini dobil priložnost kot športni direktor.
Čutil se je dorasel nalogi
Pravi, da ga ob prevzemu tako pomembne funkcije ni bilo strah, niti se ni čutil nedorasel nalogi.
"Niti za trenutek nisem pomislil, da tega ne bi zmogel. Poznam se in vem, da sem dovolj trmast, da rinem in da imam dovolj izkušenj v kolesarstvu, da bom zmogel. Navsezadnje sem bil 15 let profesionalni kolesar, odpeljal sem deset Dirk po Italiji in se v ekipi Krke zaradi improvizacije že v mladosti ogromno naučil. Poleg tega sem vedel, da bo v ekipi vedno nekdo, ki mi bo pomagal, če mi kaj ne bo šlo."
"V kolesarstvu nam ni treba tarnati"
Opazko, da kolesarstvo ni šport, v katerem bi si tekmovalci, tudi on, lahko ustvaril močno finančno zaledje, ki bi zadostilo tudi potrebam športne upokojitve, Štangelj zavrača. Pravi, da v kolesarstvu "ni nobene potrebe po tarnanju."
"Mislim, da moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo. Samo ozrimo se na primer na atletiko, ki velja za kraljico športa, na plavanje in še kam, pa boste videli, kako nekateri športi životarijo. Seveda, lahko bi bilo bolje, več stvari bi se dalo narediti, je pa seveda pametno kdaj pa kdaj se ozreti čez planke in pogledati, kaj je na primer slovensko vodstvo naredilo iz ekipe Bahrain Merida. Da se, mogoče je, je pa treba vložiti ogromno truda in dela ter verjeti v končen uspeh," polaga na srce v kolesarstvo zaljubljeni Novomeščan.
Bil je tudi selektor slovenske kolesarske reprezentance. V tej vlogi ga je nadomestil Andrej Hauptman.
Vpitje prinaša nasprotni učinek
Na vprašanje, ali v ekipi, kjer kot sam pravi, 80 odstotkov njegovega dela predstavlja "pisarna" in logistika, le 20 odstotkov pa priprava taktike za dirko, vlada s trdo ali mehko roko, ne želi odgovoriti, pravi, da naj o tem sodijo drugi.
"Je pa dejstvo eno," opozarja, "dretje te ne bo pripeljalo nikamor, o tem ni dvoma. To prinaša nasproten učinek. Če nekdo naredi napako, mu moraš povedati, kaj je storil narobe, razložiti, zakaj misliš, da je zafrknil in kako bi po tvojem mnenju stvar lahko izpeljal bolje. Kolesar mora začutiti, da te zanima, da se trudiš zanj, le tako ti bo nekega dne prišel nasproti. Če ga zafrkavaš, je učinek kontraproduktiven."
S prijateljem iz kolesarskih krogov Milanom Erženom, ki je eden od "krivcev" za nastanek ekipe Bahrain Merida.
Slovo leta 2011, najlepši spomini ga vežejo na leta najdlje v preteklosti
Štangelj se je od profesionalnega kolesarstva poslovil leta 2011 na dirki v Novem mestu, kjer so mu prijatelji in strastni ljubitelji tega napornega športa pripravili poslovilno zabavo, ki je ne bo pozabil. "Oblekli so me v dres z izpisi iz člankov, kjer je bilo govora o meni, hostesam pa so nadeli drese ekip, v katerih sem vozil v svoji karieri, od Krke do Astane na koncu kariere."
V mlajših selekcijah je kolesaril z Bogdanom Finkom, direktorjem KK Adria Mobil in dirke Po Sloveniji.
Najlepši spomini ga vežejo na prvo kolesarsko obdobje, na Krko. "Zato, ker je bilo to obdobje polno dogodivščin. Ker je vsaka odprava na dirko predstavljala pravo ekspedicijo, na kateri nikoli nismo vedeli, ali bomo sploh prišli do cilja. To je obdobje, o katerem imamo vsi veliko povedati, poleg tega smo bili res izjemna družba.
Kolesaril sem s fanti, s katerimi smo skupaj že pionirjev. Od Milana Eržena (nekdanjega kolesarja, trenerja in menedžerja, enega ključnih oseb pri razvoju ekipe Bahrain Merida) do Bogdana Finka (direktorja KK Adria Mobil in direktorja dirke Po Sloveniji) in Boštjana Mervarja (športnega direktorja Adrie Mobil). Nekaj jih je danes maserjev, razpršili smo se vsepovsod. Igor Turk je na primer mehanik pri ekipi Sky."
Šport kot mazivo za delovno življenje
Pravi, da mu je šport vcepil delovne navade, saj se je moral krepko truditi, da se je povzpel do članske kategorije. "Brez delovnih navad ne priplezaš nikamor," poudarja.
V športu se je navadil tudi na odrekanje, na prenašanje porazov, ki te ne smejo vreči s tira, in okrepil vztrajnost. "Veliko delam z ljudmi izven kolesarstva in ugotavljam, pa nikogar ne želim žaliti, da ljudje veliko prehitro obupajo, medtem ko v kolesarstvu predaje ne poznamo," poudarja Štangelj, ki danes kolesari zgolj občasno. "Na željo partnerice," namigne.
1