Anže Kopitar: Eno je, če kritizirajo mene, drugo, če Matjaža in Gašperja

Zadnji dve leti sta bili za Anžeta Kopitarja izjemno uspešni, tako na športnem kot tudi na osebnem področju. Lani je namreč osvojil Stanleyjev pokal, letos se je poročil s svojo izvoljenko Ines. Prav družina je za 25-letnega napadalca zelo pomembna. V pogovoru nam je razkril, kako so ga prizadeli nekateri zapisi, ki so se nanašali na očeta Matjaža in brata Gašperja. Z njima želi skupaj nastopiti na olimpijskih igrah v Sočiju, na klubskem področju pa si želi z Los Angelesom, za katerega je odigral že 566 tekem in dosegel 510 točk, znova napasti hokejski sveti gral. S skromnim Hrušičanom smo se dotaknili tudi dobrodelne note, za katero posrbi prav vsako leto.

Anže, če začneva kar s pripravami. Kdaj ste se začeli pripravljati na novo sezono in kdaj sledi selitev na ledeno ploskev? Če sem povsem iskren, niti ne vem točno, kdaj sem začel suhe treninge. Mislim, da treniram že dobre tri tedne. Na ledu bom prvi trening opravil v ponedeljek. To je sicer nekoliko pozneje kot prejšnja leta, ko sem na ledu začel trenirati zadnji teden julija. Vendar pa imam, glede na to, da sem zadnji dve sezoni preživel kar nekaj časa na ledu, v nogah povsem dovolj ledu in je povsem v redu, če grem na ledeno ploskev en teden pozneje kot do zdaj in se še nekoliko spočijem.

Se vam bodo tudi letos na ledenih treningih pridružili kakšni drugi slovenski igralci? Trenutno sploh ne vem, kateri igralci so še v Sloveniji. Za nekatere vem, da so se že odpravili v svoje klube v tujini, Rok (Tičar, op. p.) in Robert (Sabolič, op. p.) sta že v Nemčiji. Tudi hokejisti, ki igrajo na Švedskem, so že v svojih klubih. Mislim, da se mi bo na treningih pridružil David Rodman. Za preostale, kot sem omenil, ne vem, ali so še v Sloveniji. Se bom pa v teh dneh malo pozanimal in poklical tiste, ki so še tu, ter jih vprašal, ali bi se mi pridružili.

Vam je kot športniku v ekipnem športu težko trenirati sam? Na suhih treningih je lažje. Kar imaš na programu treninga, narediš, kot je potrebno. Na ledu je drugačna zgodba. V redu je, če nas je vsaj pet ali šest, da lahko naredimo kakšno vajo. Da ni le drsanja "v prazno". Težko je tudi, če moraš streljati na prazna vrata. To je resnično največja muka. Upam, da se mi bo nekaj fantov priključilo. Takoj postane tudi nekoliko bolj zabavno.

Hokejisti vedno pravijo, da so suhi treningi najtežji del priprav. A hkrati brez njih ne gre. In brez njih ni uspešne sezone … Mislim, da so suhe priprave najpomembnejši del sezone. Dva meseca in pol se pripravljaš za vso sezono. Od teh dveh mesecev je odvisnih devet mesecev tekmovalnega dela sezone oziroma deset, če gre vse do konca. Kondicijske priprave je treba pravilno strniti v dva meseca in pol, da ti potem to koristi devet mesecev. To je težko, saj moraš vključiti številne vaje in prvine. Moraš biti močan, hiter, vzdržljiv in tako naprej. Seveda pa je pomembno, da to vzdržuješ tudi med sezono.

Zadrživa se še nekoliko pri pripravah. Če se ozrete od priprav na prvo sezono v ligi NHL pa do danes, kako ste prilagajali in spreminjali načrt priprav, da ste našli neko kombinacijo oziroma formulo, ki vam najbolj ustreza? Zelo pomemben del mojih priprav je bil pred štirimi leti, ko sem šel za 14 dni v Los Angeles in treniral z enim izmed kondicijskih trenerjev, ki ga ni več v klubu. Zadeve in način treningov mi je nekoliko podrobneje razložil. Za vzdržljivost sva delala skupaj tudi med sezono. Sam sem videl, kako lažje je vzdržati sezono in biti v odlični formi, če enkrat na dan, na primer po treningu, odideš na fitnes, kolo ali kaj drugega. Sploh ni potrebno, da greš za eno uro, lahko tudi za pol.

Če skočiva zdaj v Los Angeles, sodeč po trgovanju ste nekoliko izgubili. Zapustili so vas rezervni vratar Jonathan Bernier, branilec Rob Scuderi in napadalec Dustin Penner … To je del športa. Vedeli smo, da nas bo prej ali slej nekdo zapustil, hkrati pa okrepil kakšen nov igralec. Pomembno je, da jedro ostaja enako. Dustin (Brown, op. p.) je podaljšal pogodbo za osem let, Jonathan Quick je na klub vezan še za devet ali celo deset let. Tu sta še Carter in Richards, ki ima tudi podpisano dolgoročno pogodbo … Meni se bo pogodba iztekla čez tri leta, vendar si jo želim podaljšati. Ne smem pozabiti niti na branilca Drewa Doughtyja, ki ima še šestletno pogodbo. Jedro ostaja, preostale menjave pa so del posla. Brez tega ne gre. Seveda je kdaj težko kakšnemu igralcu reči adijo, vendar tako je.

Prav nova kolektivna pogodba je spremenila veliko stvari Kakorkoli obrnemo, mislim, da je naša ekipa že sestavljena. Drastičnih sprememb ne bi smelo več biti. Izgubili smo omenjene igralce, to je res, vendar smo še vedno dovolj povezani, obstaja kemija, tako da bi se morali znova najprej uvrstiti v končnico, nato pa napadati sam vrh. Ja pa pogoj za to dobra igra. Brez trdega dela in dobre igre ne prideš prav daleč.

V končnici niste prejeli veliko zadetkov, a jih tudi niste dali veliko. Bi si želeli imeti v ekipi še kakšnega izrazitega strelca, kot je na primer Jeff Carter? Nismo znani po tem, da bi dosegali veliko zadetkov. Konec koncev vsi pravijo, da zmaguje igra v obrambi in da ta prinaša lovorike. Včasih damo kakšen gol več, včasih kakšnega manj. Vsi se zavedamo, da moramo za zmago dosegati zadetke. To ni skrivnost. Jih bomo letos skušali dati nekaj več (smeh).

Trener Darryl Sutter je bil včasih odličen napadalec. Kakšen je kot oseba? Na televizijskih zaslonih deluje kar strog … Vsak trener mora biti strog. Jaz nimam nič proti, če je trener strog. Mora biti trd, imeti mora avtoriteto in Darryl jo v naši garderobi nedvomno ima. Lahko pa rečem, da je po mojih izkušnjah zelo topel človek. Zahteva veliko, vendar zna tudi prisluhniti, se pogovoriti in dati nasvet. Pri njem ni vse le črno na belem. Ni se mu težko usesti s tabo in načeti kakšne nehokejske debate. S tem zna sprostiti zadeve.

Z osvojitvijo Stanleyjevega pokala in tudi uspešno zadnjo sezono ste postali prvi športni kolektiv v Los Angelesu. Ste občutili kakšno spremembo? Ne bi se omejil le na Los Angeles, temveč na celotno Kalifornijo, kjer se je hokej na splošno kar nekoliko bolj razvil oziroma dvignil, zato se je treba ozreti nekoliko nazaj. Pred leti je namreč Anaheim osvojil Stanleyjev pokal (v sezoni 2006/07 je prišel do svojega prvega naslova v ligi NHL, op. p.) in takrat se je hokej v tisti regiji oziroma Orange Countyju nekoliko dvignil. Lani smo postali prvaki tudi mi, tako da je hokej preskočil še nekaj ovir. Ljudje nas zdaj bolj prepoznajo in se tudi zanimajo za nas.

Prejšnji teden je skupina zdravnikov objavila raziskavo o naletih in poškodbah. Ugotovila je, da zaradi strožjih kazni ni prav nič manj pretresov možganov. Tako imamo na eni strani skupino, ki pravi, da je treba kazni še zaostriti, na drugi pa skupino, ki pravi, da bi brez naletov in pretepov hokej izgubil svoj čar. Kako vi gledate na nalete in poškodbe? Težko bi preprosto odgovoril. Znanstveniki so se zelo poglobili v poškodbe in nalete. Ne le pri hokeju, tudi pri ameriškem nogometu in nekaterih drugih športih so naredili podobne študije. Te so korektne in zelo dobre, vendar obstaja tanka črta med tem, kaj je prav in kaj ne. Če bi kazni postale strožje, bi hokej brez dvoma postal mehkejši. Tega si nihče ne želi. Govorili so tudi, da pretepi ne bodo več dovoljeni. A pretepi so del športa oziroma hokeja. Ali bi morali strožje kaznovati povzročitelje? Ne vem. Mislim, da je pri teh stvareh najbolj pomembno spoštovanje igralcev oziroma nasprotnikov. Če gledaš nasprotnika v hrbet in boš naletel nanj, ni prav nič spoštovanja, če pa ga malo odrineš proti ogradi in tam pravilno naletiš, je to povsem drugačna zgodba. V tem primeru igralec lahko izkoristi ogrado, se nanjo nasloni in obrani pred naletom. Brez dvoma je tu neko pomembno dejstvo. Na ledu moraš biti pozoren, kje drsaš, kam gledaš, kje je nasprotnik. Dejansko je zelo težko odgovoriti, kaj je prav in kaj ne. Te študije preprosto ne moreš dati na stran. Profesionalna igralska kariera hokejista je dolga okoli 20 let, seveda če gre vse tako, kot mora iti. Po koncu kariere moraš še nekaj let normalno funkcionirati, ne pa da si zaradi posledic naletov povsem raztresen.

Preseliva se k olimpijskim igram. Te so sanje vsakega športnika … Kar je fantom uspelo na Danskem, bo zelo težko ponoviti. Ni me bilo zraven, a bil sem zelo vesel. Tudi novice, da so se vodilni možje IIHF-ja in NHL-a dogovorili o našem nastopu, sem bil zelo vesel. Najbolj všeč mi je, kot sem že večkrat povedal, to, da bi lahko prve olimpijske igre tudi družinsko okusili. Matjaž namreč kot igralec nikoli ni imel priložnosti oditi na olimpijske igre, prve pa bodo tudi za naju z Gašperjem. Če bi lahko vsi trije to skupaj okusili, bi bil to zares najboljši občutek. Hkrati bi bili to najlepši spomini.

Vaš odnos z družino in zanimanje za nastope slovenske izbrane vrste je omenil že vaš oče. Že med pripravam na svetovno prvenstvo v Mariboru je dejal, da ste ga vedno poklicali, saj vas je zanimalo, kako je Slovenija igrala … Velikokrat sem ga poklical, saj me je zanimalo, kako je igrala Slovenija, predvsem pa, kako je igral Gašper. On ga tako ali tako vedno preveč skritizira. Slovenske nastope sem seveda spremljal. No, le na Danskem nisem. Razlog je bil preprost. Če bi tekme spremljal, bi bil med njimi preveč živčen. Telefon sem dal stran, med tekmo sem se zamotil z drugimi zadevami. Vsem sem tudi dejal, naj mi ne pošiljajo sporočil ali pišejo prek elektronske pošte in tako dalje. Želel sem videti le končni rezultat. Še posebej sem na vse omenjeno opozoril po prvi tekmi z Belorusijo, saj sem se zavedal, da bomo, če drugi dan premagamo še Dance, na olimpijskih igrah. Ob uvrstitvi sem bil zelo vesel. Vsem igralcem sem prek Facebooka tudi čestital. Matjaža in Gašperja sem tudi poklical.

Omenili ste odnos z bratom in očetom. Vedno vam najbrž ni bilo lahko. Tu mislim na določene kritične zapise v nekaterih medijih. Kako ste takrat sprejeli zapise? Zelo težko. Bereš stvari, za katere veš, da niso resnične, a še vedno zelo bolijo. Ožji krog ve, koliko je Matjaž vložil vame in Gašperja, v samega sebe, koliko se sam žrtvuje za hokej in reprezentanco ter za to, da bi bilo vse tako, kot mora biti. Vem tudi, koliko Gašper vloži v lastno kariero in priprave, koliko je priden in profesionalen. Po vsem tem to zares boli. Eno je, če kritizirajo mene, ker ne dajem golov, drugo pa je, če pišejo takšne stvari, kot so se pisale o Gašperju in Matjažu. Ni prijetno. In morda je tudi nekoliko narobe, vendar smo se v krogu prijateljev, ki vedo, kaj delamo, tega že nekoliko navadili. To, da mediji Gašperja in Matjaža prikažejo v takšni luči, kot so ju, pa je nepošteno, saj morda milijon prebivalcev Slovenije ne ve, kakšna sta v resnici, in morda ne poznajo hokeja ter nas in si ustvarijo napačno sliko. Konec koncev mi vemo, kdo je naš prijatelj, v kakšnem krogu se lahko gibljemo. Pomembno je tudi, da nas v tem ožjem krogu dobro poznajo, nam zaupajo in nas podpirajo. Kaj si drugi mislijo – in morda je to narobe –, pa nas ne zanima več. Kot kaže, smo v času, ko je treba imeti trdo in debelo kožo, da ti takšne stvari ne pridejo več do živega. Dejstvo je, da ni vedno lahko, ko kaj takega prebereš.

V tem trenutku je zgodba na reprezentančni ravni lepa, vendar pa smo lahko, če pogledamo v prihodnost, tudi zaskrbljeni. Že zaradi tega, kar se dogaja na Jesenicah … Že v bližnji prihodnosti se utegnemo znajti v krizi. Ne vem, kaj se dogaja na Jesenicah, niti nisem obveščen. Kar se dogaja, je zelo žalostno. To, kakšne so rešitve oziroma kdo bo naredil načrt, da se bo vse skupaj saniralo, pa je veliko vprašanje. Najprej se je seveda treba vprašati, kdo bo naredil načrt za sanacijo, nato pa tudi, kje bo dobil potrebna sredstva za kaj takega. Drugo vprašanje je tudi, koliko igralcev se bo sploh želelo vrniti na Jesenice. Če bomo zamudili trenutek za nadaljnji razvoj hokeja na Jesenicah, tudi podmladek ne bo več tako napredoval, kot bi moral. Ko sem bil sam majhen, smo vsi želeli igrati za Jesenice. Zdaj fantje igrajo zato, da pridejo do mladinske selekcije, potem pa se morajo odločiti, kako naprej. Nekateri se odločijo za odhod v Ljubljano, drugi, če imajo srečo oziroma pridno trenirajo in imajo potencial, odidejo v tujino. Vendar je tudi odhodov v tujino manj. Vsak klub v tujini bo, normalno, dal prednost domačim igralcem pred kakšnim Slovencem. Pa s tem ne mislim nič zaničljivega. Tudi sam sem okusil vse pasti igranja v tujini. Če si iz Slovenije, nihče ne vidi, da smo hokejska država. Upam, da se bo ob vseh teh super nastopih na mednarodnem prizorišču tudi to spremenilo. A kaže, da to še ne bo dovolj in bo treba še nekaj narediti. A najprej bomo morali urediti razmere doma. Treba bo ustvariti razmere, da bo lahko več klubov zaigralo v ligi EBEL. In ne le Olimpija. En profesionalen klub je veliko premalo, če želimo ves čas nastopati med najboljšimi reprezentancami.

Ostaniva pri odhodih v tujino v nižjih selekcijah, ki ste jih omenili. Po mnenju HZS-ja so rešitev za kontinuiteto prav odhodi mlajših igralcev v tujino, a ob omenjeni prednosti domačih igralcev so dodatne oteževalne okoliščine povezane tudi s stroški, ki se tu pojavijo. Hokej le ni tako poceni šport … Staršem, ki morajo sami vlagati v ta šport, brez dvoma ni lahko. Hokejska oprema ne stane manj kot 2.000 evrov, kar ni malo. Še posebej v teh časih. Veliko lažje je kupiti na primer žogo za košarko in visoke teniske. Za to je treba odšteti maksimalno 200 evrov, zdaj pa primerjajte zneska. Seveda je poleg nakupa hokejske opreme treba všteti še prevoze, palice, ki so seveda kar drage, in ne čudi, da se marsikdo odloči, da bo otroka raje usmeril v košarko ali nogomet.

Sami ste znani tudi po tem, da vračate družbi z dobrodelnimi akcijami. Koliko let ste že vpleteni v dobrodelne akcije in kako ste začeli? Na idejo sem prišel v Los Angelesu. Tam sem videl, kako delujejo dobrodelne prireditve. Dejal sem si, da bi bilo dobro, če bi tudi sam v Sloveniji organiziral nekaj podobnega. V Los Angelesu smo v dobrodelne akcije pogosto vpleteni prek kluba. Velikokrat obiščemo otroke v bolnišnici. Tudi to, da otroku z obiskom polepšaš dan oziroma mu narišeš nasmeh na obraz, je dobrodelnost. To je morda vredno še več, kot če daš na primer sto dolarjev. Klub vsako leto organizira tudi akcijo, ki se imenuje Tip-A-King. Vsak podpisa igralca je vreden en dolar, prav tako tudi fotografija. S tem naberemo kar nekaj sredstev. Organiziran je tudi dobrodelni turnir golfa. In tudi tu sem sam dobil idejo, da nekaj podobnega organiziram tudi sam. Vsa sredstva, ki jih zberemo prek kluba, nato razdeli sklad, ki se imenuje Kings Care.