20 let od sanjskega večera, ko Golica kar ni nehala doneti

Hala Tivoli bi se morala v teh dneh pripravljati na gostiteljstvo svetovnega prvenstva drugega razreda, a ga je še drugo leto zapored odnesel novi koronavirus. Slovenski oklepniki tako tudi letos ne bodo ustvarjali spominov na domačem svetovnem prvenstvu (HZS maja pripravlja turnir), smo pa oživili tiste, ki jih je slovenska izbrana vrsta v ljubljanski dvorani ustvarila na svetovnem prvenstvu divizije I med 15. in 21. aprilom 2001. Natančneje zadnji dan.

Selektor slovenske reprezentance je bil Matjaž Sekelj. Njegove varovance je med elito vodila le zmaga z vsaj 12 zadetki razlike nad Estonci, na koncu so jih premagali s 16:0. Foto: Vid Ponikvar Slovenski reprezentanci, ki se do tistega leta še ni uvrstila med elito, je kot selektor poveljeval Matjaž Sekelj. Nasprotniki so prihajali iz Kazahstana, Velike Britanije, Hrvaške, Kitajske in Estonije. Kazahstanci in Britanci so bili podčrtani kot najnevarnejši tekmec. V hokejska nebesa je vodilo le prvo mesto. Sekljevi so SP odprli z visoko zmago (15:1) nad južnimi sosedi, nadaljevali z zmago nad Kitajsko (7:1), remijem proti Veliki Britaniji (3:3) in zmago nad Kazahstanom (3:1).

Po tej je bilo jasno, da bo o prvem mestu in potniku na Švedsko (tam je bilo 2002  prvenstvo elite s 16 udeleženci) odločal zadnji, sobotni dan. Pred tem sta bili na vrhu gostiteljica in Velika Britanija, obe s po sedmimi točkami. Na papirju lažje delo je čakalo Slovence, ki so se morali za konec udariti z odpisanimi Estonci, zadnji tekmec Britancev pa je bil Kazahstan.

"Prvič in zadnjič sem videl, da je imela vsa ekipa pred seboj le en cilj"

A kaj, ko se je v soboto, 21. aprila 2001, ob 14.30 v Tivoliju začela tekma, ki je dvignila ogromno prahu. Srečanje med Veliko Britanijo in nezainteresiranim Kazahstanom se je končalo s presenetljivo visoko zmago Britancev (11:2). Številni so dvoboj, po katerem se je zdelo, da so slovenski upi pokopani, označili za veliko hokejsko farso.

Sekljeva vojska za prvo mesto ni potrebovala zgolj zmage nad Estonci, temveč zmago z vsaj 12 zadetki razlike, saj bi v primeru pričakovane slovenske zmage o prvem mestu odločala razlika v golih. Baltska reprezentanca do tekme z domačini ni izgubila za več kot pet zadetkov. Slovenci, ki jim je kot kapetan poveljeval Tomaž Vnuk, so jo pred skoraj pet tisoč huronskimi navijači premagali nenadejano visoko. Golica je zadonela kar 16-krat, končni rezultat za premierni preboj med hokejsko smetano pa je bil 0:16. Ivo Jan je z Dejanom Kontrecem in Nikom Zupančičem sestavljal udarni napad, prvenstvo je končal s 15 zadetki, a poudarja, da je prav vsak člen v mozaik uspeha vstavil svoj delež: "Šlo je za ekipni uspeh in tega sem bil najbolj vesel." Foto: Bojan Puhek

Podoživite odločilno tekmo za napredovanje med elito

"Dvajset let je že? Star sem (smeh, op. a.)," je bil ob našem klicu nad dejstvom, da je preteklo že toliko časa, kar malce presenečen nekdanji golgeter Ivo Jan. "Že noč pred tem spanec ni bil najboljši. Bili smo v težkem pričakovanju zadnjega dne. Nato nas je vznemirila tekma med Britanijo in Kazahstanom. Takrat sem prvič in zadnjič videl, da je imela vsa naša ekipa pred seboj zgolj en cilj. Seveda so občutki, ko veš, da moraš zmagati s tako razliko, mešani, a od prvega do zadnjega smo imeli v mislih samo to, da nam bo uspelo. Šli smo gol za golom," se je pomladnega dne spomnil 46-letnik.

Ciglenečki: Gol iz panike 

Član udarnega napada (z Dejanom Kontrecem in Nikom Zupančičem) je na tistem SP zbral 15 zadetkov, Estoncem je v zgolj nekaj minutah zabil več golov, a dolgo je trajalo, preden se je mreža prvič zatresla. Vratar Andrej Šestakov je uspešno zaustavljal slovenske strele vse do 17. minute in bombe z razdalje branilca Roberta Ciglenečkega, ki je dosegel prvi in edini zadetek na tistem prvenstvu.

"Zaradi nervoze, prevelike želje najprej ni šlo. Spomnim se, da smo streljali in streljali na tisti gol, pa kar nismo zadeli. Nato pa moj gol s 'plave'. To je bil bolj kot ne gol iz panike (smeh, op. a.), saj smo vsi vso tekmo le 'žgali na gol' (razmerje v strelih 87:11, op. a.). Nato se je počasi začelo odpirati. Ko smo že imeli pravi rezultat, smo si v slačilnici rekli: 'Dajmo še nekaj golov za rezervo, ker nikoli ne veš, kaj imajo v mislih. Da ne bo kdo rekel, da je premalo'," se je Ciglenečki v smehu obregnil ob razliko, ki je odpirala vrata hokejskega raja.

Britanci in Kazahstanci so vzeli voljo, nagrade pa dale motivacijo

"Ni bilo treba veliko govoriti, preprosto se je pri vsakem videlo, da bo šel na vso moč, delali smo za ekipo." Foto: STA , "Spomin na vse skupaj je zelo živ. Sploh na to, ko smo videli, kaj se je zgodilo tekmo pred našo. To nam je najprej vzelo voljo do športa, saj smo vedeli, da nekaj ni bilo v redu. A potem smo zbistrili glave, v misli smo postavili številko, ki jo moramo doseči. Ni bilo treba veliko govoriti, preprosto se je pri vsakem videlo, da bo šel na vso moč, delali smo za ekipo. Pred Tivolijem so nas čakale tudi lepe nagrade v obliki premičnin. Avtomobili, ki so jih parkirali pred dvorano kot nagrado, če nam uspe, so bili še dodatna motivacija. Tekmo smo na koncu pripeljali tja, kamor smo jo morali. Bilo je lepo. Po vseh neuspelih poskusih po razpadu nekdanje države, ko smo se iz leta v leto mučili, nam je le uspelo. Vrhunec moje reprezentančne kariere. Kar je bilo mogoče doseči, izjema so olimpijske igre, te mi niso bile usojene, sem s slovenskim hokejem doživel," se je razgovoril nekdanji visokorasli steber obrambe.

Zaslužna je vsa ekipa

Recept za uspeh je v tem, da so dihali kot eno, našel tudi Jan. "Če nisi prepričan o uspehu, če nimaš visokih ciljev, ti ne bo uspelo. Zagotovo smo pred prvenstvom malo dvomili o tem, ali nam res lahko uspe, a že po prvi tekmi, ko smo Hrvate premagali s 15:1, smo videli, da res vsi delamo za isti cilj, da smo ekipa, kot se spodobi. Ne glede na to, da je bil naš napad točkovno najbolj uspešen, brez vseh preostalih to ne bi bilo mogoče. Vsak je prispeval svoj delež v mozaik uspeha, tudi tisti, ki so na primer zdržali 'penalty-killing' in se jih nikoli ne omenja. Šlo je za ekipni uspeh in tega sem bil najbolj vesel," poudarja Jan, ki je na zadnjem obračunu resnično začel verjeti po doseženem četrtem, petem zadetku. 

"Po prvem zadetku Cigle nam je z ramen zagotovo padlo nekaj pritiska, to je bilo zelo pomembno. Zdi se mi, da smo gole med četrtim in osmim dosegli v zelo kratkem razmiku (od 5:0 do 8:0 v dobrih petih minutah, op. a.). Takrat je začelo leteti, takrat sem res verjel, da je to to, da nam bo uspelo," se spominja. Težko pričakovani 12. zadetek je padel v 45. minuti, ko je plošček v gol pospravil Kontrec, ob koncu 60 minut je na semaforju pisalo 0:16.

Slovenija in Velika Britanija, ki sta na medsebojni tekmi remizirali, sta zbrali po devet točk, zaradi boljše razlike v golih (44:6 za Slovenijo in 42:9 za Britance) so napredovali Slovenci. 

"Kaj se je dogajalo ob ledu, ne vem. Mi smo svoje naredili na igrišču."

Obe visoki zmagi zadnjega dne sta odprli marsikatero razpravo o tem, kako in kje so po tivolskih hodnikih krožile napolnjene kuverte.

Robert Ciglenečki ob Rudiju Hitiju in delu reprezentance, ki ji je leta 2001 uspelo, Niku Zupančiču, Dejanu Kontrecu in Tomažu Vnuku. Foto: Vid Ponikvar

"Rekel bom le, da je bilo verjetno narejeno tisto, kar je moralo biti, da je bilo na koncu pošteno. Če mi ne bi šli naprej, bi se počutili okradene. Kaj je bilo v ozadju, kaj se je dogajalo zunaj ledu, ne vem in me tudi ne zanima. Mi smo svoje naredili na igrišču," se je na opazko o podkupninah odzval Ciglenečki, Jan pa je dodal: "Če zdaj, ko imam za seboj tudi leta trenerskega dela, pogledam nazaj, menim, da tekma ni bila prodana. Kako so Kazahstanci odigrali tisto tekmo, bi morali povedati oni. Mi smo bili prepričani, da je bilo dogovorjeno, ne morem pa z gotovostjo trditi, kaj in kako. Na koncu smo si rekli, da če so jih Britanci dali kar 11 Kazahstanu, s katerim smo se mi res namučili (zmaga s 3:1, op. a.), potem tudi mi lahko Estoncem damo toliko golov."

Oba sogovornika bi se rade volje udeležila kakšnega dogodka ob 20. obletnici, morda revijalne tekme, a se strinjata, da trenutno časi temu niso naklonjeni. "To bi naredili za navijače, ki so nas res ponesli, da bi vse skupaj malo podoživeli, a če v dvorano ne smejo, potem nima smisla."

Sportal Olimpija po podaljšku do prve zmage v finalu Alpske lige

Leta 2002 obstali med elito, pozneje jim je uspelo le še enkrat

Leta 2002 so Slovenci pod Sekljem prvič zaigrali med elito in obstali v njej. Obstanek jim je pozneje uspel le še enkrat (leta 2005). Nova priložnost za naskok na najkakovostnejši reprezentančni razred, v katerem so zadnjič igrali leta 2017, bo prihodnje leto, upajo, da na domačem SP.