Italijane reševala kovanec in sodnik (video)

Največje nogometno tekmovanje v Evropi je leta 1968 pokalo po šivih od dokazovanja, saj so nastopile domala vse velesile. Prvenstvu se je po odpovedih Malte in Islandije prvič pridružila zelo močna izbrana vrsta Zahodne Nemčije (ZRN), Anglija je želela po svetovnem (1966) v svoje vitrine pospraviti še drugo največjo lovoriko, Španija pa kot prva v zgodovini ubraniti naslov. Luč sveta je ugledalo nekaj novosti.

V kvalifikacijah je zaradi največjega števila udeleženk (31) zaživel skupinski del, tekmovalni naziv evropski pokal narodov pa je nasledilo veliko bolj preprosto in hitro udomačeno ime - evropsko prvenstvo. Na uvodnih izvedbah so vse do zaključnega (polfinalnega) turnirja potekali izločilni boji, zdaj pa se je 31 reprezentanc razvrstilo v osem kvalifikacijskih skupin. Sedem je štelo štiri, ena pa tri reprezentance. Zmagovalci skupin so se prebili v četrtfinale.

Nemci so se spotaknili v Tirani, Angleži trepetali v Glasgowu

Osma skupina je bila v celoti rezervirana za ''britanske'' sosede. Evropska nogometna zveza (UEFA) je šla na roko Otočanom in jim dovolila, da so se med seboj pomerili Anglija, Škotska, Wales in Severna Irska. Upoštevali so se tudi rezultati britanskega prvenstva v sezonah 1966/67 in 1967/68. Anglija je bila že na robu izpada. Po nepozabni zaušnici, ki ji jo je na Wembleyju prizadejala Škotska (2:3), je trepetala za prvo mesto vse do zadnjega.

Če bi izgubila še na tekmi v Glasgowu, bi se v četrtfinale prebila Škotska, a so ''trije levi'' vzdržali pritiske in pred več kot 130.000 gledalci - to je še danes rekord uradne reprezentančne tekme v Evropi - osvojili zlata vredno točko (1:1). Tako so aktualni svetovni prvaki le napredovali med najboljših osem. Bolgarija je presenetljivo izločila Portugalsko, tretjeuvrščeno reprezentanco z zadnjega SP (1966), za Češkoslovaško pa je bil usoden domač poraz z Irsko.

Vrhunci (prvega) finala med Italijo in Jugoslavijo:

V kvalifikacijah ni manjkalo zanimivih pripetljajev. Zahodna Nemčija, kapetanski trak je nosil Gerd Müller, se je znašla v skupini z Jugoslavijo. ''Modri'' so v Beogradu zmagali z zadetkom Josipa Skoblarja, Zahodni Nemci pa so s polno mero vrnili v Hamburgu in zmagali s 3:1. V skladu s tradicijo in nepopustljivim nemškim duhom so zadnja zadetka dosegli v končnici srečanja. Vseeno pa je bila v skupini prva Jugoslavija, saj se je ''elf'' nepričakovano spotaknil na gostovanju v Albaniji, kjer je remiziral brez zadetkov.

V četrtfinalu je najvišjo zmago vknjižila Jugoslavija. Po remiju v Marseillu (1:1) je na povratni tekmi dala vetra ''galskim petelinom'' in jih ponižala s 5:1. Dvakrat sta v polno zadela Ilija Petković in Vahidin Musemić, enkrat pa Dragan Džajić, kasnejši junak zaključnega turnirja. Anglija je v dvoboju velikanov, srečala sta se svetovni in evropski prvak, dvakrat tesno ugnala Španijo, Sovjetska zveza se je namučila z Madžarsko (po porazu z 0:2 je v Moskvi zmagala s 3:0), Italija pa z Bolgarijo. ''Azzurri'' so se nato razveselili novice, da bo zaključni turnir najboljše četverice potekal na njihovih tleh.

Anglija je v četrtfinalu izločila branilce evropskega naslova, Španijo.

Na Apeninskem polotoku smo spremljali nenavadno končnico. Zadetkov je bilo le za ščepec (sedem na petih tekmah), finalista je odločil met kovanca, zaradi izenačenega rezultata po podaljških v finalu pa se je vodstvo tekmovanja odločilo, da ne ponovi nespretnega epiloga s kovancem, pač pa se tekma ponovi.

Na polfinalnem srečanju med Italijo in Sovjetsko zvezo, ki se je po podaljških končal brez zadetkov, je sodnik poklical k sebi oba kapetana in jima pokazal kovanec. Prednost je dobil Sovjet Albert Šesternjov, a je zgrešil pri napovedi, saj je kovanec padel na obratno stran. Italija se je prebila v finale, razočarani Sovjeti pa so izgubili še dvoboj za tretje mesto. Nesreča vseeno ni zaobšla tudi domači tabor, saj sta zaradi poškodb s tekmovanjem končala zvezdnika Sandro Mazzola in Gianni Rivera.

Zoff priznal: Nismo si zaslužili izenačenja

V velikem finalu sta se pomerili sosedi. Italija in Jugoslavija. Pri slednji ni bilo v ekipi, ki jo je vodil Srb Rajko Mitić, nobenega Slovenca. Jugoslovani, na zaključnem turnirju niso nastopili v tradicionalni modri igralni opremi, pač pa v beli (modra je bila rezervirana za gostitelje), so se v finale prebili po odmevni zmagi nad Anglijo. Zmagoviti zadetek je prispeval Džajić, ki je strelsko formo nadaljeval tudi v finalu. Olimpijski štadion v Rimu je obnemel, ko je dolgoletni zvezdnik Crvene zvezde povedel goste v vodstvo. Italija se je znašla v silovitih težavah, saj so bili Jugoslovani bližje drugemu zadetku kot pa gostitelji izenačenju.

''V Rimu so nam Jugoslovani povzročili ogromno preglavic. Imeli so izjemno ekipo. Na prvi tekmi so bili veliko boljši, mi pa si, roko na srce, niti nismo zaslužili izenačenja. A Domenghini je lepo izkoristil prosti strel. Dva dni kasneje smo bili veliko boljši. Takrat smo si zmago več kot zaslužili,'' se je napetih dogodkov spominjal Dino Zoff, italijanski vratar, ki je 14 let kasneje z ''Azzurri'' osvojil svetovni naslov. Na zaključnem turnirju je na treh tekmah prejel le zadetek, premagal ga je le Džajić.

Vrhunci (ponovljenega) finala med Italijo in Jugoslavijo:

''Kaj smo vse takrat zapravili ... V eni izmed akcij je bila žoga za las prehitra, sam pa sem končal v mreži. Italijani so žal izenačili deset minut pred koncem. Če bi pred tem povečali vodstvo, bi osvojili prvenstvo. So pa imeli Italijani veliko pomoč švicarskega sodnika Diensta. Razlog tiči v tem, da smo igrali odlično, nismo pa imeli statusa Anglije ali katere podobne reprezentance,'' je o zapravljeni priložnosti spregovoril napadalec Musemić.

Na ''ponovljenem'' finalnem srečanjem, edinem v zgodovini največjih nogometnih tekmovanj, saj so kmalu zavladala nepredvidljiva izvajanja strelov z bele točke, so Italijani zaigrali s svežo močjo, v enajsterici je bilo kar pet novih igralcev. Italija je v Rimu zmagala z 2:0, znova pa se je med strelci znašel Luigi Riva, ki je skupaj s kvalifikacijami dosegel sedem golov. Največ izmed vseh.