Španci čez politiko in vse tekmece

Sprehodili smo se po zgodovini evropskih prvenstev:
Francija 1960

Kar 44 let so morali Španci čakati, da so osvojili novo lovoriko na največjih tekmovanjih. Na veliko evropskih in svetovnih prvenstvih so spadali med glavne favorite za najvišja mesta, a jim ni uspelo vse do leta 2008, ko je Xavija Hernandeza, Andresa Iniesto, Davida Villo, Ikerja Casillasa do naslova evropskega prvaka s klopi popeljal Louis Aragones.

Dve leti za tem – takrat jih je vodil zdajšnji selektor Vicente del Bosque – so v Južni Afriki osvojili še naslov svetovnega prvaka in potem na zadnjem evropskem prvenstvu, tudi takrat z istim selektorjem, dosegli svojevrsten "hat-trick". Zmagali so namreč tudi v Ukrajini in na Poljskem pred štirimi leti.

Brez Grčije zaradi Albanije

Pred 58 leti so naslov osvojili na zaključnem turnirju pred domačimi navijači. EP se je takrat že razširilo in namesto skromnega števila 17 reprezentanc, kolikor se jih je v boj za naslov podalo pred štirimi leti, jih je tokrat sodelovalo že 30. Grčija je nastop odpovedala, potem ko ji je žreb namenil sovražno Albanijo, s katero je bila takrat v vojni. Štiri izbrane vrste, ki so se prebile čez tri kvalifikacijske kroge – reprezentance so med seboj igrale dvakrat, doma in v gosteh –, so se uvrstile na zaključni turnir.

Španija je v kvalifikacijah odpravila Romunijo, Severno Irsko in Irsko. Sovjetska zveza je morala na poti do zaključnega turnirja izločiti le Italijo in Švedsko, Madžarska Wales, Vzhodno Nemčijo in nazadnje Francijo, Danska pa Malto, Albanijo in Luksemburg, s katerim je imela na zadnji stopnici veliko težav. Premagala ga je šele po tretji, odločilni tekmi. Prvi dve sta se končali z remijem. Luksemburg je bil najbolj prijetno presenečenje kvalifikacij, saj je pred tem izločil veliko Nizozemsko.

Veliki finale je na štadionu Santiago Bernabeu v Madridu spremljalo kar 80 tisoč gledalcev.

Prvak s klubom in reprezentanco

Španija je na evropskem prvenstvu sicer nastopila prvič, leta 1960 je bila diskvalificirana, ker general Franco španskim nogometašem ni dovolil, da se v kvalifikacijah pomerijo s Sovjetsko zvezo. Tokrat so Španci premostili politične ovire in nastopili. V polfinalu so po podaljških z 2:1 odpravili Madžare. Odločilni gol je pet minut pred koncem drugega podaljška pred več kot 34 tisoč gledalci na štadionu Santiago Bernabeu zabil nogometaš madridskega Reala Amancio Amaro.

V drugem polfinalu je Sovjetska zveza, ki je branila naslov izpred štirih let, na Camp Nouu v Barceloni brez težav s 3:0 odpravila Dansko. Ta je izgubila tudi v tekmi za tretje mesto v Barceloni, ki si jo je ogledalo le slabih štiri tisoč duš. Madžari so po podaljških zmagali s 3:1, junak pa je bil z dvema zadetkoma nogometaš Ferencvaroša Dezso Novak.

Odločitev je padla šest minut pred koncem

V velikem finalu v Madridu, kjer se je zbralo skorajda 80 tisoč navijačev, sta Španija in Sovjetska zveza zadeli že v prvih desetih minutah igre. Najprej je v šesti minuti po podaji Luisa Suareza, ki je tistega leta z milanskim Interjem že osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, zadel Jesus Maria Pereda, takratni član Barcelone. Že dve minuti za tem je izid na 1:1 poravnal napadalec moskovskega Spartaka Galimzian Kusainov.

Šest minut pred koncem je padla odločitev, ko je z glavo zadel napadalec Zaragoze Marcelino Martinez. Ta je v izbrani vrsti skupaj zabil le štiri gole v skromnih 14 nastopih, a prispeval tistega, ki je Špancem prinesel zgodovinsko prvo in do pred štirimi leti tudi edino lovoriko na veliki sceni.

Zanimivosti:

Rekord jugoslovanskega napadalca Milana Galića, ki je leta 1960 zabil najhitrejši gol na EP (potreboval je enajst minut), ni trajal dolgo. Na EP 1964 ga je prehitel Španec Pereda, ki je za gol proti Sovjetski zvezi potreboval vsega šest minut.

Marcelino, ki je Španiji prinesel naslov evropskega prvaka, je le štiri dni po finalni tekmi na EP zadel tudi v finalu pokala velesejemskih mest in Zaragozi prinesel naslov na tekmi proti Valencii.

Gol Suareza, ki ga je zabil za Španijo v finalu tega EP po šestih minutah igre, še vedno velja za najhitrejši gol v finalih EP.

Vse do leta 2008 je bil naslov evropskega prvaka iz leta 1964 edini, ki so ga osvojili, če ne upoštevamo naslova olimpijskega prvaka iz leta 1992.

Finale EP 1960 je sodil Anglež Arthur Ellis. Štiri leta pozneje je pravico v finalu delil njegov rojak Arthur Holland. To je bilo edinkrat, da sta dva zaporedna finala EP sodila sodnika iz iste države.

Evropski pokal narodov 1964, zaključni turnir:

Finale, 21. junij 1964:
Santiago Bernabeu, Madrid, 79.115 gledalcev
Španija : Sovjetska zveza 2:1 (1:1)
Pereda 6., Marcelino 84.; Kusainov 8.

Za tretje mesto, 20. junij 1964:
Camp Nou, Barcelona, 3.869 gledalcev
Madžarska : Danska 3:1* (1:1, 1:0)
Bene 11., Novak 107./11m, 110.; Bertelsen 82.

Polfinale, 17. junij 1964:
Camp Nou, Barcelona, 38.556 gledalcev
Danska : Sovjetska zveza 0:3 (0:2)
Voronin 19., Ponedelnik 40., Ivanov 87.

Santiago Bernabeu, Madrid, 34.713 gledalcev
Španija : Madžarska 2:1* (1:1, 1:0)
Pereda 35., Amancio 115.; Bene 84.

*po podaljških

Pred začetkom 15. evropskega prvenstva v nogometu, ki ga bo letos gostila Francija, se na Sportalu spominjamo preteklosti in prejšnjih izvedb. Nadaljujemo z drugim EP v zgodovini, ki ga je gostila Španija. Tokrat je bila konkurenca večja kot štiri leta pred tem. V boj za lovoriko se je podalo 29 reprezentanc, na zaključnem turnirju pa so, tako kot leta 1960, nastopile štiri ekipe. Naslov je osvojila gostiteljica prvenstva. Naslednje bomo predstavili EP leta 1968 (Italija).