Janja Garnbret
Sreda, 15. 12. 2021, 16.23
2 leti, 10 mesecev
Intervju s športnico leta Janjo Garnbret
Vesela nagrade iz rok Tine Maze in komplimenta iz ust Tadeja Pogačarja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,24
3
"Naziv športnice leta si štejem v veliko čast," pravi Janja Garnbret, ki je sinoči s prevzemom kipca za najboljšo športnico Slovenije leta 2021 postavila še eno piko na i fenomenalni sezoni. V pogovoru za Sportal je spregovorila o teži laskavega naziva, iskanju motivacije in obuditvi lakote po garaških treningih ter srečanjih, ki ji pomenijo največ.
Janja Garnbret ima v pregovorno najbolj norem mesecu v letu kar nekaj izgovorov za to, da se iz športne opreme, posute z magnezijem, večkrat prelevi v opravo, posuto z bleščicami. Prejšnji teden je bila to predpremiera filma The Wall, v kateri spremljamo njeno pot do olimpijskega zlata, sinoči pa svečana prireditev športnik leta. Janjo Garnbret s(m)o slovenski športni novinarji po letih 2018 in 2019 (lani zaradi pomanjkanja tekem v športnem plezanju ni bila v konkurenci) še tretjič razglasili za športnico leta.
"Slovenija je mogoče res majhna, ampak vrhunskih športnikov imamo pa toliko, da kar glava boli (smeh, op. p.), zato takšno priznanje ni samoumevno."
Kakšno vrednost ima za vas naziv športnice leta? Kako visoko se uvršča priznanje slovenskih športnih novinarjev v poplavi naslovov in rekordov, ki jih že imate?
Nedvomno zelo visoko. Ne spomnim se več, kolikokrat sem to nagrado prejela …
Letos tretjič …
Tretjič? Uf, to je velikokrat, se pa vedno počutim, kot da sem nagrado prejela prvič. Naziv športnice leta si štejem v veliko čast. Saj vemo, kako je v Sloveniji. Slovenija je mogoče res majhna, ampak vrhunskih športnikov imamo pa toliko, da te kar glava boli (smeh, op. p.), zato takšno priznanje ni samoumevno. Tako kot se borim na vsaki tekmi, se borim tudi za to priznanje.
Tako da ja, naziv športnice leta se pri meni uvršča zelo visoko.
Se strinjate, da je to na neki način tudi priznanje za športno plezanje? Pred vami še nismo imeli športnice leta v plezanju ne glede na to, kakšne uspehe so dosegale.
Ja, v veliko čast mi je, da lahko nekaj naredim za svoj šport, in veseli me, da je plezanje vedno bolj prepoznavno. Ne samo jaz, ampak tudi plezanje. Vedno več ljudi se ukvarja s plezanjem …
Kako uspešno ste se soočili s poolimpijskim obdobjem? Zadnjič ste na predpremieri filma The Wall namignili, da vas nihče ni pripravil na to, kako se spopasti z obdobjem po evforiji. Vemo, da po vsakem vrhu slej ko prej pride padec krivulje. Verjetno tudi pri vas.
Natančno tako. Pred olimpijskimi igrami sem bila prepričana, da bom tekmovala še na svetovnem prvenstvu v Moskvi, in podobno razmišljala tudi še nekaj dni po igrah, v vsej tisti evforiji, potem pa me je res doletelo obdobje popolne čustvene izpraznjenosti, pomanjkanja motivacije, celo do te mere, da sem na treningu enkrat imela celo občutek, kot da ne morem več trenirati zares. Sploh si nisem več mogla predstavljati, da bi plezala. Malo sem se celo ustrašila, da bo to trajalo in da nikoli več ne bom splezala kakšne smeri. Ampak zdaj sem se naučila, da je treba samo počakati, da se motivacija vrne.
Kako dolgo je trajalo, preden ste spet začutili lakoto po pravem garaškem treningu?
Tri mesece. Trenirati sem začela šele 4. decembra, za mano je prvih devet treningov, ki so priprava na novo sezono. V začetku decembra sem se odločila, da si želim spet trenirat, treba je bilo pripraviti tudi glavo, treba se je bilo pripraviti na to, da bodo spet prišli težki trenutki, da bom utrujena, da me bo vse bolelo in peklo, sicer ne bi šlo. Brez prepričanja v glavi sploh ne moreš trenirati na taki ravni. Tako da ja, trajalo je tri mesece.
Omenili ste motivacijo. Kaj vas zdaj motivira? Da dokažete, da ste kljub navalu izjemnih mladih plezalk še vedno vi številka ena?
Kaj želim dokazati? Z zlato olimpijsko medaljo sem dosegla vse, kar sem si kadarkoli želela, in se na neki način počutim povsem svobodno. Zdaj lahko delam to, kar si res želim. To pa je, da pokažem, kdo sem, zakaj treniram in da sem še vedno najboljša na svetu. Da, tega si želim, ni pa to isto kot prej. Res ne čutim več pritiska po dokazovanju.
Fotogalerija s prireditve športnik leta (foto: Grega Valančič/Sportida)
V tem času ste imeli ogromno sprejemov, srečevali ste se s številnimi ljudmi, mnogim ste vzornica … Se vas je kakšno srečanje še posebej dotaknilo?
Najbolj se me dotakne, ko me kakšna deklica želi spoznati in se potem srečava … To so mi zdaj pripravili že dvakrat in to mi ogromno pomeni, ker vem, kakšen občutek je, ko srečaš svojega vzornika. Vem, kako je bilo, ko sem spoznala svojo vzornico Mino Markovič, zato mi zdaj ogromno pomeni, da sem zdaj jaz v tej vlogi. Ogreje mi srce, ko lahko nekaj takega naredim za druge. Za malo deklico, ki ji bo najino srečanje velika motivacija. To je to, za kar delam.
V družbi najbolj obetavnega športnika leta Roka Možiča in Raše Nesteroviča, generalnega sekretarja Košarkarske zveze Slovenije, ki je sinoči prevzel nagrado za ekipo leta.
Namignili ste, da za prihodnje leto pripravljate nekaj posebnega, pa da še ne boste izdali, točno kaj. Lahko samo odkrijete, gre za želje in ambicije v naravnih plezališčih, na tekmovanjih ali nekaj povsem tretjega?
Neke cilje in želje imam v glavi … Prihodnje leto je v narekovajih nekoliko bolj dolgočasna sezona, ni svetovnega prvenstva, no, je pa po drugi strani evropsko, tako da si bom zamislila kakšen projekt v skali, bom pa še vedno tekmovala tudi v svetovnem pokalu. Tega se ni bati (smeh, op. p.). Že letos sem nekaj pokazala v Španiji, imam pa tam še nekaj ciljev.
Vas je presenetilo, kako dobro vam je šlo v skali? Na videz precej lahkotno ste na pogled preplezali dve smeri z oceno 8c.
Da, zelo me je presenetilo. Tako dolgo sem bila osredotočena na tekmovanja, da res ni bilo časa za to, da bi se posvetila plezanju v skali. Za povrhu že tako dolgo nisem plezala v skali, da nisem vedela, kaj naj pričakujem, kako naj se obnašam v skali, saj je to vseeno precej drugače kot na tekmovanjih. Preplezani smeri 8c na pogled sta bili bolj kot ne spontani. V Španijo sem odšla z drugim namenom.
Garnbretova v družbi še ene nagrajenke, smučarske skakalke Nike Križnar, ki je na izboru športnik leta osvojila tretje mesto.
S kakšnim?
Z namenom, da poskusim preplezati smer Dura-Dura. Gre za precej težko smer z oceno 9b+, samo da vidim, kako bi mi šlo. V smeri je en res izredno dolg gib, ki je maksimum mojega razpona rok. Želela sem preveriti, ali lahko tako daleč sploh sežem. To je bil prvotni namen, drugi namen pa je bil, da z Romanom vidiva, kako daleč lahko pridem s plezanjem na pogled. No in potem mi je uspelo preplezati smer 8c. Roman ni bil presenečen, jaz pa zelo. Plezanje v skali na pogled mi namreč nikoli ni šlo tako dobro, da bi se lahko lotila take smeri, niti se česa tako težkega še nisem lotila. Zame je bila ta španska zgodba precej spontana.
Kipec za najboljšo športnico leta vam je izročila Tina Maze, ki je tako kot vi Korošica. Sta se danes prvič srečali?
Drugič. Prvič sva se srečali na dobrodelnem nogometnem turnirju v Stožicah, ampak občutek sem imela, kot da se poznava že celo večnost. Neverjetno. In zelo sem bila vesela, da mi je nagrado podelila prav Tina.
Koga bi vi izbrali za športnika leta 2021?
Hm, težko je reči. Tako izenačeno je v moški konkurenci in toliko vrhunskih športnikov je, da je res težko izbrati. Sem pa vesela za vse tri …
Vas je pa presenetilo, da je Tadej Pogačar izjavil, da mu je prav vaš olimpijski dosežek najbolj ostal v spominu v vseh 30 letih samostojne Slovenije?
Ja, neverjetno, da sploh spremlja plezanje. To me je res presenetilo. Da je Tadej to izjavil, je precej noro. Res hvala.
3