Petek, 15. 11. 2013, 15.00
5 let, 2 meseca
Tomo Česen: Nobenega od konkurentov še niso izžvižgali
Tomo Česen, letošnja finalna tekma v športnem plezanju v težavnosti bo v Kranju že 18., kar pomeni, da ste nekako dosegli polnoletnost. Bo ta tekma za vas kot vodjo tekmovanja kaj posebnega? Ne, vsaka tekma je pomembna in vsaka je drugačna. Primerjava 1. in zdaj 18. tekme je skoraj nemogoča. Ko smo vse skupaj postavljali na noge, je bilo toliko dela – umskega in fizičnega –, da ne verjamem, da bi danes fizično vse to še zmogel. Po toliko letih izkušenj zdaj že vnaprej vem, kaj nas čaka in kaj lahko postorimo na zalogo. Sicer pa priznam, da ne padam na te obletnice. Priprave na tekmo so resne ne glede na številko. Ko nekaj delam, želim to opraviti odlično, ker to nikoli ni mogoče, pa vsaj dobro.
Običajno radi rečemo, da se na napakah učimo, česa ste se v teh 18 letih naučili vi in iz katerih napak ste potegnili največ? Ogromno. Iz povsem klasičnih napak. Vsako leto smo po koncu tekmovanja opravili analizo plusov in minusov ter zabeležili izsledke. Sicer pa smo zadovoljni, da plezanje ljudi zanima. Še pred izvedbo svetovnega pokala smo v Kranju gostili tekmovanja masters in tako tipali, ali je takšen tip tekmovanj za ljudi sploh zanimiv.
In kaj ste ugotovili? Da zagotovo je! Za organizacijo tekmovanja masters sem dobil zunanjo spodbudo, nekaj časa smo potrebovali, da smo se dokazali. Že ob koncu sezone 1992/93 je bilo pri nas kar nekaj vrhunskih plezalcev in to nam je prineslo potrditve tudi v mednarodnih revijah s plezalno tematiko. Sicer pa pri pripravah sodelujeva midva z ženo – no, vsa naša družina je vpeta v plezanje, starejši sin Aleš skrbi za rezultate. Kot vodja tekmovanja hočem imeti ob sebi ljudi, ki jim zaupam. Če bo šlo kaj narobe in bo kaj izpeljano slabo, bom kriv jaz. Za pohvale mi je vseeno. Okrog sebe želim imeti zanesljive ljudi, ki brez pomisleka naredijo toliko, kolikor je treba. Na sami tekmo skupaj s tehnično ekipo za izvedbo tekmovanja skrbi 30 ljudi, sicer pa sva sama z ženo. 80 odstotkov ekipe je zraven že od leta 1996. Moja filozofija je, da ne menjaš ekipe, ki dobro funkcionira, in da ima vsak človek samo eno nalogo, tako da se odgovornost ne prelaga. Po vsaki tekmi opravimo analizo in naslednjič odpravimo napake, nikoli pa ne gre brez težav.
Kako bi ocenili kranjsko občinstvo? Pritisk domačega občinstva je za tekmovalce lahko stimulativen, lahko pa tudi ravno obratno. Na plezalca, ki se skoncentrira zgolj na svoje delo, to ne bi smelo vplivati, je pa jasno, da se vpliv občinstva čuti. Ko je Martina Čufar leta 2001 zmagala v superfinalu in ko je Maja Vidmar nekaj let pozneje splezala en oprimek višje od sotekmovalke, je v dvorani nastal tak hrup, da je takoj vedela, da ima zmago v žepu. V ZDA norijo za vsako figo, v Aziji je bolj mirno, na splošno pa bi rekel, da občinstvo ve, za kaj gre. Všeč mi je, da vse tekmovalce obravnavajo enako, logično pa je, da domači doživijo večji aplavz kot drugi. Nikoli pa se še ni zgodilo, da bi katerega od naših konkurentov izžvižgali. Za plezalsko občinstvo bi bilo to nekaj nezaslišanega.
Športna dvorana na Zlatem polju v Kranju sprejme 1.500 gledalcev. Kakšno je zanimanje? Imate podatek o prodaji vstopnic? Vstopnice bo mogoče kupiti na dan tekmovanja, tako da teh podatkov nimam. Me pa ne skrbi, vendarle gre za finalno tekmo, kjer se bo odločalo o končnem zmagovalcu. Plezalsko občinstvo že vse leto ve, kje bo finale, in se že dolgo pripravlja na ogled tekmovanja. Mislim pa, da je številka 1.500 tista kritična masa ljudi, ki jo plezanje zanima in bi si tekmo ogledala v živo. Dvomim, da bi lahko napolnili tudi Stožice, čeprav imamo ogromno plezalcev rekreativcev in planincev.
Je to povezano z neposrednim prenosom na drugem programu nacionalne televizije? Televizijo lahko za prenos tekem v živo samo pohvalim. Gledanost teh tekem je vedno zelo visoka, po mojih podatkih sta bila le dva dogodka bolj gledana. Morda tudi zato, ker se to ne zgodi vsak teden. Je pa res, da me je pred leti skrbelo, kaj bo TV-prenos pomenil za obisk v dvorani. Pa ne zato, ker bi zato prodali manj vstopnic, pač pa zato, ker brez občinstva ni dobre tekme, vendar se je izkazalo, da je skrb odveč. Prek televizije vzdušja v dvorani pač ne moreš doživeti.
Je nekaj dni pred finalno tekmo v Kranju (pogovor je potekal v sredo, op. a.) že vse pripravljeno? Tekmovalna proga je bila pripravljena že na začetku novembra, zdaj pa se ukvarjamo še z nešteto malenkostmi, ki jih ne moreš načrtovati. Zdaj je čas za "telefonijado", vsi bi nekaj radi, in to ne danes, pač pa včeraj.