Druga kariera
Nedelja, 9. 7. 2023, 20.00
1 leto, 3 mesece
DRUGA KARIERA (317.): JERNEJ ČOPIČ
Prijatelj mu je kar sredi zabave dal upanje za novo življenje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,71
Jernej Čopič je bil nekdaj zelo zagrizen kajakaš na divji vodi. Njegova kariera se je zaradi kronične bolezni končala veliko prekmalu. Danes še vedno zelo rad sede v čoln, tokrat bo veslal tudi v dobrodelne namene.
"Bil je velik šok in zelo me je potrlo," nam je v pogovoru povedal Jernej Čopič, nekdanji zagrizen kajakaš, ki je moral zaradi kronične bolezni ledvic že v najstniških letih končati športno kariero. Čeprav so mu sprva zdravniki to odsvetovali, je vse do danes ostal povezan s športom. Zelo zanimiva je njegova zgodba, ko mu je Dejan Kralj, prijatelj iz otroštva in kajakaških vrst, nesebično podaril ledvico. In po besedah našega sogovornika je pri tem najbolj herojsko to, da si po skoraj štiriletni kalvariji Dejan tudi za trenutek ni premislil.
Pred časom smo v rubriki Druga kariera predstavili nekdanjega vrhunskega kajakaša Dejana Kralja, ki je prijatelju nesebično daroval svojo ledvico. In ta prijatelj je naš tokratni gost Jernej Čopič. Ta nam je povedal svojo plat zgodbe in razkril magične besede, ki mu jih je Dejan pred leti izrekel na zabavi Športnik leta: "Penzl, kaj se sekiraš, saj ti bom dal jaz ledvico." In tako se je začela njuna posebna zgodba, ki še zdaleč ni končana.
To je bila za Jerneja Čopiča že druga transplantacija. Obakrat so mu bili vsi ožji družinski člani nemudoma in brez premisleka pripravljeni darovati ledvico. Prvič se je tako tudi zgodilo. Prvi transplantat je trajal nekaj več kot trinajst let. Konec leta 2018 je moral spet na dializo, ko so mu ugotovili kronično zavrnitev. Drugič je v to zgodbo nesebično vstopil njegov prijatelj Laky, kot tudi kličejo Dejana Kralja.
Če je imel Dejan Kralj zelo uspešno športno kariero, je imel Jernej precej pestro akademsko pot. Po prisilno končani športni karieri se je posvetil študiju matematike in akademiji glasbe, ki jo je pozneje zaradi prenatrpanega urnika moral opustiti. Pot ga je vodila v tujino. Sprva se je izobraževal v Barceloni, kjer je študiral teoretično ekonomijo. Potem je odšel v ZDA, tam dokončal doktorat in imel eno leto prestižen položaj na univerzi Yale. Devet let je bil profesor ekonomije na univerzi UCLA v Los Angelesu, potem pa se je vrnil v Evropo, na francosko univerzo v Marseille, kjer je zaposlen še danes. Vmes je kratek čas delal še v Ljubljani in Pragi.
In kjerkoli po svetu je bil, je ostal zvest športu, ki ga spremlja že od otroštva. Torej od prvih hokejskih korakov v Tivoliju, kajakaštva na divjih vodah, kolesarjenja, plezanja … V življenju ga ne spremlja samo šport, ampak tudi igranje violončela ter njegov nalezljiv smeh. S svojo preprostostjo in energijo daje občutek, da ima še kako rad življenje. In ga na takšen način tudi živi – z nasmehom.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s kajakom in koliko časa ste se z njim ukvarjali?
S kajakom sem se začel ukvarjati, ko sem bil star 13 let, pred tem sem se v Tivoliju ukvarjal s hokejem. Zaradi moje "velike" postave verjetno nisem bil najprimernejši za hokej. Igral sem na mestu branilca (smeh, op. p.). Imeli smo se fino. Tisto poletje, ko sem bil star 13 let, pa sem se usedel v čoln. Spomnim se, da mi je bilo noro všeč. Pri tem športu sem vztrajal skoraj do 17. leta, potem pa sem dobil diagnozo moje kronične bolezni. Danes se mi zdi, da sem bil celo malo preveč zagnan. Želel sem si dobrih rezultatov. Veliko mi je pomenilo, ker smo bili res super ekipa. Lahko pa rečem, da na divji vodi za razliko od Dejana nisem bil tako neustrašen, kot je bil on.
Bi lahko iz svoje relativno kratke kariere izpostavili rezultat, ki vam največ pomeni?
Spominjam se tekmovanja med mladinci, ko sem bil drugi na državnem prvenstvu. Mislim, da je bila tekma v Solkanu. Takrat se mi je zdel ta rezultat zelo v redu. Če se prav spomnim, smo bili takrat na jugoslovanskem državnem prvenstvu v ekipnih vožnjah drugi, ali pa smo celo zmagali. Bilo je še nekaj drugih medalj z naših tekem.
Te medalje še danes hranite doma?
Da, seveda. Mislim, da jih imam zdaj celo pri sebi v Los Angelesu. Še vedno me spremljajo.
Jernej Čopič (desno zgoraj), ko je bil še kajakaš. Na fotografiji je tudi Dejan Kralj (s klobukom), njegov darovalec.
Kako težko vam je bilo še kot najstniku končati športno kariero glede na to, da ste res uživali v tem športu?
Bil je velik šok in zelo me je potrlo. Spominjam se, da smo kmalu po moji diagnozi z družino šli za eno leto v ZDA. Mislim, da sem na račun tega pozornost usmeril drugam. Sicer pa mi je vse skupaj zelo manjkalo in bil sem izjemno razočaran. Takratna navodila zdravnikov so bila, da bi moral biti več ali manj pri miru. Jaz tega absolutno nisem upošteval. Spomnim se, da sem se takrat ogromno vozil s cestnim kolesom. Delal sem zelo proti navodilom, saj sem na kolesu redno delal razdalje čez sto kilometrov. Danes je uradno zdravniško priporočilo, da se giblješ.
Ste kdaj razmišljali, da bi se vaša življenjska pot drugače razvijala, če bi ostali v športu?
Težko rečem, ali bi postal vrhunski športnik. Upal bi, da bi imel kakšne dobre rezultate. Trudil sem se v tej smeri. Takrat je kazalo, da bi se lahko uvrstil v mladinsko reprezentanco … Zdaj je vprašanje, ali bi mi uspelo. O tem v zadnjem času kar veliko razmišljam. Zdi se mi, da bi mi bilo lepše, če bi lahko še več časa preživel v naravi, bližje rekam in vodi. To me še danes zelo privlači. Ta način življenja mi je bil vedno všeč. Težko je reči, kako bi se stvari obrnile. Lahko pa povem, da sem velikokrat sanjal, da bom vodič za kajak.
Dejan Kralj in Jernej Čopič
Če se dotakneva vaše zgodbe s prijateljem in drugim darovalcem ledvice Dejanom Kraljem ... Kako ste vi doživeli njegovo gesto, ko vam je dejal, da vam bo daroval svojo ledvico?
Vedel sem, da bom vsaj nekaj časa obsojen na življenje na dializi. In to je v smislu kakovosti zelo slabo življenje. Tega sem se zavedal, ker sem pred prvo transplantacijo nekaj časa že bil na dializi. To je bilo zame zelo temačno obdobje. Zelo kmalu po diagnozi kronične zavrnitve ledvice … In ko mi ji Dejan dejal, da mi je pripravljen darovati ledvico, je bil to zame žarek upanja. To je tako, ko ti nekdo da upanje, da boš lahko še naprej živel. Dejstvo je, da je na dializi rok trajanja precej kratek in tudi kakovost življenja je zelo slaba. Pravzaprav mi je on dal upanje za novo življenje.
Z Dejanom Kraljem sta se spoznala skozi šport, on pa vam je magične besede povedal na prireditvi Športnik leta, kajne?
Takrat sem bil zelo na tleh. Laky (Dejan Kralj, op. p.) me je povabil na Športnika leta in najprej sem zavrnil njegovo povabilo. Pozneje me je vendarle prepričal in skupaj sva šla v Cankarjev dom. Po prireditvi smo šli k prijateljici. Bil sem precej nedružaben in takrat se je Dejan obrnil k meni in mi rekel: "Penzl, kaj se sekiraš, saj ti bom dal jaz ledvico."
Jernej Čopič je trenutno v Los Angelesu, kjer še okreva po operaciji.
Ko to pripovedujete, se sliši zelo nenavadno, ampak Dejan je to očitno misil zelo resno.
Sprva si nisem želel ustvarjati nekih velikih pričakovanj. Torej, da se je zgodil čudež in da bo vse v redu. Po eni strani sem zelo upal, da je to resno mislil, po drugi strani pa sem samega sebe držal nazaj. Za vsak primer nisem želel čisto verjeti, ampak Laky je bil vedno takšen. Pri njem ni bilo nikoli nobenega dvoma. Dolgo časa je trajalo, da se je ta presaditev sploh zgodila. Pravzaprav je vse skupaj trajalo skoraj štiri leta. Pri vsej stvari je še bolj herojsko to, da v vseh teh štirih letih on niti enkrat ni pomežiknil oziroma, da bi imel kakšne dvome. On takšen je in se niti za trenutek ni umaknil. V celotni kalvariji, ki smo jo imeli, je vztrajal.
Omenili ste, da so od tistih magičnih besed, ki vam jih je rekel Dejan, do presaditve minila skoraj štiri leta. Vmes je prišel koronavirus, se je tudi zaradi tega vse skupaj zavleklo?
Da tudi to je bil eden izmed vzrokov. Malo je bil splet okoliščin, veliko je bilo zaradi covida in tudi zaradi specifike francoske zdravstvene nege. Zaposlen sem v Franciji in načrt je bil, da bom operiran tam. Tam je nato vse padlo v vodo in se je zavleklo. Bili so namreč neodzivni. Potem smo želeli poskusiti s transplantacijo v Ljubljani, kjer pa se je zapletlo, ker sem tudi jaz dobil covid. Na koncu smo se odločili, da bomo to poskusili v ZDA, kar je bilo vse prej kot enostavno. Vse skupaj je bilo zelo zapleteno in zahtevno. Ko se ozrem nazaj, si ne predstavljam, kako smo to sploh izpeljali. A nam je vendarle uspelo. Še najbolj zahtevno je bilo to, da sem zavestno sprejel odločitev, da bom transplantacijo naredili v ZDA, kjer sva bila oba daleč stran od najbližjih. V tem primeru moram izpostaviti, kakšni ljudje so Američani. Ljudje, ki sem jih spoznal nekaj mesecev prej, sem jih čutil tako, kot da se poznamo vse življenje. Krasni so bili.
Že prej ste omenili, da ste zaposleni v Franciji. Kako so vaši francoski delodajalci razumeli vaš takratni položaj?
Osnovno trenje je bilo zaradi tega, ker operacija ni bila v Franciji. V mojem primeru se je pri njih nekoliko zataknilo, tako da so oni začeli sumničavo gledati na to, da grem v ZDA urejat svoje zdravje. Bilo je veliko trenja, to je še lepo povedano. Bil je velik pritisk in na moji strani tudi ogromen finančni stres. A vseeno je treba pogledati stvar iz prave perspektive. Jaz po svoje razumem, zakaj so bila trenja z njihove strani, a na koncu lahko vseeno povem, da so me francoski delodajalci in kolegi zelo podpirali. Stvari so se na koncu zelo pozitivno razpletle. Doumeli so, zakaj sem šel v ZDA na transplantacijo.
Z Dejanom se že dolgo poznata. Kako ga vidite po tej izkušnji? Je bil to prelomen trenutek v vajinem prijateljstvu?
Teh prelomnih trenutkov je bilo več. Najino prijateljstvo je bilo vedno takšno. Ta izkušnja, pot, ki sva jo skupaj prehodila, je tako globoka, da sva danes povezana še na en čisto drugačen način. Ne samo kot krvna brata, ampak tudi skozi vse, kar sva prestala. On je bil dejansko vsak trenutek z mano na tej poti. Kaj si mislim o njem? Če bi ga želel opisati z nekaj besedami: on je res kralj! Je zelo poseben človek. Izjemno senzibilen. Torej senzibilen na ravni največjih umetnikov. To se pri njem kaže v izjemnem obvladovanju reke in splošnem talentu v gibanju v športu. Skozi to gibanje on na zelo globok način čuti ljudi okrog sebe. In je res super človek. Nič čudnega ni, da je v svojem športu legenda. Po svetu celo večja kot pri nas.
Znani ste kot človek projektov. Zdaj z Dejanom načrtujeta projekt one route. Lahko kaj več poveste o tem?
Projekt se bo dogajal od začetka septembra, natančneje od 9. septembra do 8. oktobra. Veslala bova od Solkana do Komiže na Visu. Načrt je, da vse preveslava v več etapah. Vabiva vse, da se nama pridružijo na kakšni etapi. Zraven bova vlekla še moje violončelo. Najino potovanje bo na temo prijateljstva in darovanja organov. Načrt je, da bom ob vsakem postanku igral še na čelo. Zbirala bova tudi sredstva za pediatrično transplantacijo. Veliko morava še narediti, ampak mislim, da bo na koncu zelo lepo uspelo, in se že zelo veselim tega.
Nam lahko poveste, zakaj bosta veslala ravno do Komiže na Visu?
Jerneja že od mladosti spremlja tudi igranje čela.
Komiža je kraj, ki mi je res pri srcu. Veliko sem bil po svetu, ampak v Komiži sem se najbolj počutil kot doma. Tam so me lepo sprejeli in tam imam veliko prijateljev. Prvič, ko sem s svojimi prijatelji priveslali na Vis, sem se takoj zaljubil v ta otok, pravzaprav v Komižo. Tja sem prišel, malo preden sem dobil diagnozo kronične zavrnitve. Od leta 2018 do leta 2020 sem tam preživel res veliko časa. To je kraj, kjer se morava z Dejanom nujno ustaviti. Na zemljevidu sva videla, da je to daleč, ampak bo šlo.
Pred časom ste mi že omenili, da ste na Komiži najeli tudi zemljo …
Pravzaprav sem najel vinograd in smo s tamkajšnji domačini skupaj naredili vino. To vino imam tudi tukaj v Los Angelesu. Naredili smo skoraj tristo buteljk in vsakokrat, ko je kdo prišel k meni na obisk, tudi Dejan, smo spili kakšen kozarec tega vina.
Videti je, da se lotite marsičesa?
Da, res sem se že lotil že kar nekaj reči.
Ali drži, da bi radi napisali tudi knjigo?
Da, tudi to drži, ampak je še vse skupaj v povojih. Meni in Dejanu se zdi, da morava najino zgodbo spraviti na papir. To zelo podpirajo tudi zdravniki v Los Angelesu. Veliko je zanimivega materiala. To je velika ambicija in sem se je že nekako lotil.
Dejan Kralj in Jernej Čopič na kolesarskem izletu.
Pred leti ste že imeli dobrodelno akcijo, kajne?
Da, s kolesom, in bila je lepa izkušnja. Takrat je bil potres v Posočju (1998) in tudi Posočje mi je bilo vedno zelo blizu. To je bilo, tik preden sem šel študirat v Španijo. Odločil sem se, da bom šel po Sloveniji s kolesom. Prekolesaril sem 900 kilometrov in spominjam se, da mi je prijatelj zvaril poseben nosilec za na kolo, kamor sem lahko dal svoje čelo. Vsak večer sem imel na cilju koncert. Šel sem po vsej Sloveniji, tudi na Triglavu sem igral. Zbiral sem denar za žrtve potresa in pod okriljem Aids fundacije Robert smo dvigovali zavest o aidsu. Takrat je bilo to veliko bolj stigmatizirano, kot je danes. Na poti so se mi pridružili tudi nekateri prijatelji. Računam, da bomo tudi zdaj tako naredili. Bila je prekrasna izkušnja in mislim, da bo zdaj še boljše. V družbi je zmeraj lepše.
V zadnji letih ste bili zelo razpeti med Slovenijo in tujino. Kako vidite svojo bližnjo prihodnost, se boste kmalu vrnili v Slovenijo?
Nekoč mi je prijatelj dejal, da pravzaprav nikoli nisem odšel (smeh, op. p.). Težko vprašanje. V Franciji mi gredo zelo na roke in delo, ki ga imam, mi načeloma omogoča, da sem lahko kar nekaj časa v Sloveniji. Bomo videli. Imam novo življenje in to je že dober začetek.
Jernej Čopič in Dejan Kralj bosta veslala od Solkana do Komiže na Visu.
V življenju ste imeli dve težki izkušnji. Ste začeli na svoje življenje drugače gledati, imate danes druge prioritete?
Absolutno. Treba je živeti na najbolj pozitiven mogoč način. Na primer, da človek gleda na to, kako bo čim več časa preživel s svojimi najbližjimi in ljudmi, ki jih ima rad. Zavedaš se, da so stvari minljive. Torej res čim lepše preživeti življenje, ki ga imamo. Če se vrnem na najin projekt, ki ga imava z Dejanom. Meni največ pomeni prijateljstvo. Torej da smo ljudje prijazni drug do drugega in da lepo sobivamo. Da smo veseli tega, da smo različni. In tudi zaradi tega se mi zdi ta najina pot oziroma projekt dober. To so stvari, ki so nama, in verjetno še marsikomu, zares pomembne v življenju. Na svetu je toliko težav, ki jih vidimo in o katerih beremo, hkrati pa je toliko ljudi, ki živijo na pozitiven način in delajo lepe reči. Tudi meni je lepo, da lahko nekomu pomagam. Ampak kdo sem jaz, da bom govoril o dobrodelnosti, glede na to, koliko ljudi je meni pomagalo pri transplantaciji in mi stalo ob strani. Treba je dajati tudi nazaj.
Preberite še:
