Pri šestnajstih je z največjih tekmovanj prinesla sedem medalj #video

Že spomladi ste opozorili nase, potem ko ste se v člansko reprezentanco nekoliko presenetljivo uvrstili kot prva kanuistka. Ste pričakovali takšen preboj med najboljše?
Da bom najboljša, si nisem mislila. Vedela sem, da so v reprezentanci tri prosta mesta in da smo štiri tekmovalke. Želela sem si uvrstitve med tri … Zagotovo nisem pričakovala, da se bom v reprezentanco uvrstila prva, sem se pa zavedala, da mi lahko uspe.

Spomladi sem govoril tudi z vašim očetom, ki je dejal, da bo letos vseeno poudarek na mladinskih tekmovanjih. Med mladinkami ste "eksplodirali", ko ste v Ivrei postali mladinska svetovna prvakinja v kajaku, pred kratkim pa ste na EP v Bratislavi osvojili drugo mesto. Če sem prav seštel, ste letos na največjih tekmovanjih zbrali kar sedem medalj. Zelo lepa zbirka, ste pričakovali toliko medalj?
Seveda ne. Če bi dobila samo eno, bi bila zelo vesela. Mislila sem, da imam več možnosti v kanuju kot v kajaku. Letos sem v kajaku že pred glavnimi tekmami videla, da sem veliko bolj blizu najboljšim. Bila sem res vesela teh uspehov in tudi presenečena nad temi rezultati.

Evo Alino Hočevar trenira njen oče Simon Hočevar. Foto: Boštjan Boh In katera medalja vam je najljubša?
Tista iz Ivree, ko sem postala mladinska svetovna prvakinja. Mislim, da je bil ta naslov zaslužen. Bila je lepa in pravična tekma. Odpeljala sem veliko bolje kot preostale in ta uspeh mi bo za vedno ostal v spominu.

Omenili ste, da je bila tekma pravična. Se vam zdi, da se vam tekmovalcem na tekmah godi krivica, čeprav so na bregu tudi sodniki?
Zdi se mi, da kdaj naredijo kaj v prid kakšnemu tekmovalcu, ko ne bi smeli … Velikokrat se tudi voda dotakne količka in mislijo, da se je tekmovalec dotaknil, zato dobi dve kazenski sekundi.

S svojimi zadnjimi uspehi bi bili lahko kakšnemu mlademu tekmovalcu vzornica. Imate sami morda kakšnega vzornika ali vzornico?
Da, imam vzornico, že zelo dolgo. To je Jessica Fox. Želim si biti tako uspešna kot ona. Vedno spremljam njene vožnje. Največ mi je pomenilo, ko mi je tudi ona čestitala za uspehe. Enkrat si jo želim tudi premagati.

Mladi tekmovalci imajo ponavadi kar nekaj strahu pred divjo vodo. Danes se pogovarjava pred znamenito tacensko zapornico. Imate danes še strah pred divjo vodo oziroma kako ste ga premagali?

Konec prihodnjega tedna boste nastopili na domači tekmi svetovnega pokala v Tacnu. To bo za vas nova izkušnja. Se je že veselite?
Da, tekme se veselim, vendar moram v zadnjih dveh tednih tacensko progo še nekoliko naštudirati. Zagotovo bo prišlo veliko ljudi, ki me poznajo. Prišle bodo tudi moje prijateljice, kar pomeni, da bom morala odklopiti še več zunanjih dejavnikov. Kar bo, pač bo. Ne bom se obremenjevala z rezultatom, odpeljala bom po svojih najboljših močeh. Zagotovo bom uživala, kar je najpomembneje.

Omenili ste, da boste morali odklopiti še več dejavnikov. Se posvečate tudi psihološki pripravi?
Za zdaj ne delam nobenih vaj, to bo prišlo pozneje. Za zdaj se sama osredotočim na tekmo. Imam namreč svoj koncept priprave na tekmo. Včasih mi mami pred štartom nameni kakšno spodbudno besedo. To mi zelo pomaga. Moraš se odklopiti, biti moraš v svojem svetu in odpeljati tako kot na treningu. Ne smeš čutiti pritiska tekme.

Trenira že dvakrat na dan. Foto: Boštjan Boh V vaši družini sta kajak in kanu na divjih vodah že prava tradicija, saj sta bila tako vaš oče kot tudi dedek vrhunska tekmovalca. Je to za vas pritisk ali o tem ne razmišljate?
Pravzaprav sploh ne vem točno, kaj je moj oče dosegel. Vem, da sta bila oba dobra, in morda vsi mislijo, da moram biti zdaj tudi jaz dobra. Ponavadi nočem razmišljati o tem.

Trenira vas oče in pred časom ste mi dejali, da dobro sodelujeta, včasih pa se pojavijo nesoglasja. Ali kdaj trenersko vlogo prevzame tudi dedek ali je samo vaš zvesti navijač?
Dedek je veslal, ko je bilo vse drugače, tudi način veslanja je bil drugačen. Rad mi kaj pove in mi da kakšen nasvet. Njegove nasvete vzamem kot nekaj dobrega, zelo sem jih vesela, ampak po drugi strani jih dam včasih na stran. Vem, da mi želi le dobro.

Ste dijakinja bežigrajske gimnazije, kar pomeni, da imate veliko obveznosti. Kako potekajo vaši treningi oziroma koliko treningov imate na teden?
Imam dva treninga na dan. Takoj po pouku naredim trening na vodi, nato imam še suhi trening. Ponavadi pridem domov okrog osmih in delam za šolo. Če imam v šoli kaj težkega, včasih kakšen trening izpustim, sicer pa so učitelji v šoli zelo v redu in imajo posluh.

Kot tekmovalka ste zaradi treningov in tekmovanj pogosto od doma. Imate kdaj kaj domotožja ali radi potujete in spoznavate nove kraje ter prijatelje?
Rada spoznavam nove prijatelje, to zagotovo. Sem pa tudi rada doma. Po vseh teh tekmah, ki sem jih imela, sem zelo rada prišla domov. Rada malo poležim in si pogledam kakšen film. Vzamem si čas za sošolke in prijateljice, tako da sem šla z njimi tudi na morje. Moj svet ni samo veslanje, je pa na prvem mestu.

Eva Alina Hočevar je na največjih mladinskih tekmovanjih osvojila sedem medalj. Foto: Nina Jelenc

Kar deset let ste vztrajali v baletu. Slišal sem tudi, da se včasih počutite kot balerina na vodi. Kaj je prevladalo, da ste se odločili za kajak in kanu na divjih vodah?
Ko sem postajala starejša, sem veslanje vedno dajala na prvo mesto, zato sem ostala v tem športu. Sama sem zelo tekmovalna in v baletu ni tekmovanj. Če bi ostala v baletu, bi mi to manjkalo. Na vsaki tekmi zelo uživam in tudi samo tekmovalno vzdušje je zame nekaj najboljšega. Balet mi je bil všeč, ker je bila to zame nekakšna sprostitev. Ne nazadnje za balet nimam najboljših predispozicij.

Po svojih zadnjih uspehih ste kar precej na udaru medijev. Kako se spopadate z medijsko prepoznavnostjo?
Navajam se in me ne moti. Kdaj imam tremo, ker ne vem, kaj bom morala povedati (smeh, op. p.). Ne sme pa biti preveč tega.