"Pri nas je nesprejemljivo, če poveš, da meriš na zlato"

Mitja Petkovšek ima 36 let, od tega jih 30 posveča gimnastiki. Na bradlji je dosegel skoraj vse, kar se doseči da, manjka pa mu še olimpijsko odličje. Je dvakratni svetovni in večkratni evropski prvak na bradlji. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Antwerpnu je doživel hladen tuš in izpadel v kvalifikacijah, a je prepričan, da je še vedno sposoben naskoka na sam vrh.

Mitja, stari ste 36 let. Koliko let štejejo vaši današnji konkurenti? Najboljši imajo v poprečju 20 let, kar pomeni, da je med nami 16 let razlike. Se je pa že večkrat zgodilo, da sem na odru za zmagovalce stal z dvema sedemnajstletnikoma. S 36 leti sem bil bržkone najstarejši tekmovalec na zadnjem svetovnem prvenstvu. V gimnastiki še vedno neizmerno uživam, nisem pa več v taki situaciji, da bi bil prepričan, da bom s popolno izvedbo vaje deležen najboljše ocene. Zavedam pa se, da me ob popolni izvedbi sestave, težko kdo prehiti. To se je pokazalo tudi v Antwerpnu.

Z izvedbo vaje na svetovnem prvenstvu v Antwerpnu ste bili izredno zadovoljni, prav tako tudi celoten slovenski tabor, na koncu pa ste dobili povsem nekonkurenčno oceno, 15,366 točke. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Glede na vaš renome bi si predstavljala, da so že v izhodišču višje ocene rezervirane za vas. Imel sem izredno smolo s sodniško komisijo. Naperjeni so bili proti meni, pa še komu drugemu, ki ni sodil v njihov krog. Včasih se zgodi, da komisijo sestavljajo sodniki, ki imajo na tekmovanju kandidate iz svojih držav, in to se pozna pri ocenjevanju. Se pa to redko zgodi.

Kljub izpadu v kvalifikacijah ste se s svetovnega prvenstva vrnili dobro razpoloženi. Kako to? Kljub izpadu v kvalifikacijah sem bil še vedno 4. Evropejec. Poleg tega se zavedam, da bi se v finalu z identično vajo, ki sem jo izvedel v kvalifikacijah, boril za zlato medaljo. Japonski telovadec, ki me je v kvalifikacijah premagal za nekaj stotink, je bil v finalu drugi, medtem ko sta bila prva dva iz kvalifikacij na koncu zadnja, in to z oceno 12 in 13 točk. Popolna katastrofa. Gimnastika postaja zelo nepredvidljiva. V zadnjih letih se je razvila v tako močno panogo, da se je kar 20 telovadcev sposobnih uvrstiti v finale.

Ste se na nizko oceno, ki ste jo, kot ste že večkrat izjavili, doživeli kot hladen tuš, pritožili? Na oceno komisije E, ki ocenjuje izvedbo (execution), se ne moreš pritožiti. Lahko pa se pritožiš na izhodiščno oceno, ki je tudi bolj objektivna. Poleg pritožbe plačaš 300 dolarjev kavcije in če dokažeš svoj prav, ti dvignejo oceno in vrnejo denar. Ker pa je v mojem primeru komisija E ocenila, da jim vaja ni všeč, pritožba ni bila mogoča. Čudno. Vsi smo bili šokirani, tudi trener.

Ali boste vajo ohranili v enaki sestavi ali načrtujete kakšne spremembe, težje prvine? Gre za mojo lažjo sestavo, ki ji ob dobrem počutju in težki konkurenci lahko dodam še en zahteven element. Precej je odvisno tudi od taktike. Če nastopaš na koncu kvalifikacij ali finala in vidiš, da so konkurenti delali napake, se taktično odločiš za lažjo vajo.

Gotovo se zavedate, da na bradlji niste več tako superiorni kot nekoč. Kako se s tem zavedanjem počutite na tekmovanjih? V redu. Jaz sem svoje že opravil in si nimam kaj očitati. S tem sem se sprijaznil. Imel sem božansko kariero z odličnimi rezultati. Res je, da nisem več prvi favorit na večjih tekmah, sem pa še vedno dovolj kakovosten, da lahko posežem na sam vrh. Da napadem iz ozadja. Sem povsem neobremenjen, precej bolj kot takrat, ko sem se zavedal, da me težko kdo premaga. Uživanje! Tudi do sebe nisem več tako zahteven in vem, da nihče ne pričakuje, da bom do 50. leta najboljši na svetu. Sem pa še vedno dovolj atraktiven in dober telovadec.

Na tandem, kakršnega sta sestavljala vidva z Aljažem Peganom, bomo verjetno še dolgo čakali, prihajajo pa mladi rodovi, Sašo Bertoncelj, Alen Dimic, Rok Klavora, Teja Belak. Kakšno prihodnost napovedujete slovenski gimnastiki? Želel bi si, da bi trenerji in telovadci delali bolj kakovostno. Kot kaže, je naravno, da le na vsake 20 ali 30 let pride trener, ki si resnično želi vzgojiti svetovnega prvaka in ki tudi ima material, ki ga v tej smeri lahko obdeluje. Je pa dejstvo, da se iz vsakogar to ne da. Ne moreš pa pričakovati od trenerjev in telovadcev, da bodo garali tako, kot je treba, to morajo začutiti sami.

V telefonskem pogovoru ste omenjali poškodbo, terapije. Kakšne težave vas pestijo? Poškodbe so pri nas stalnica. Od poletja naprej me pestijo težave z zapestji, komolci, kožo, imam vrtoglavice, zadnji mesec in pol pa tudi velike težave z ramo. Zadnje dni na svetovnem prvenstvu je bilo res zelo boleče. Obiskujem terapije in počasi uvajam gimnastiko, da se poškodba umiri. Verjetno gre za vnetja, kalcinacije v sklepih …

Zelo odkrito ste napovedali naskok na vaše tretje olimpijske igre, Rio 2016. Kako kaže? Zelo kakovostno.

Pravila glede kvalificiranja na OI so zelo toga. Vemo, da recimo Aljaž Pegan, svetovni prvak na drogu, kljub nesporni kakovosti in odličnim uvrstitvam ni dočakal nastopa na olimpijskih igrah. Se je pravilnik od takrat že kaj omehčal? Ker se Slovenci na OI ne moremo uvrstiti kot ekipa, imamo na voljo le pot skozi šivankina ušesa. Najlažje je skozi mnogoboj. To poskuša Alen Dimic, za zdaj mu še ne uspeva, verjamem pa, da mu čez dve leti bo. Še manjše šivankino uho je kvalificiranje prek nastopa na posameznem orodju. Pred leti je bilo to rezervirano le za svetovne prvake, po tej poti sem se uvrstil na OI v Pekingu, danes pa šteje vsaka kolajna s svetovnega prvenstva. To smo dosegli s tem, da smo bili v Aljaževem primeru – bil je 2. na svetovnem prvenstvu, pa ni bil kvalificiran za OI – zelo glasni. Danes na OI vodijo prva tri mesta, a le če dodatno dovolj dobro obvladaš še dve orodji. Za Rio so to še omilili, kar pomeni, da je glavno, da vajo napoveš, izvedeš pa morda le kolo. Skratka, smešnica. V ozadju so same neumnosti in nobenih strokovnih razprav. Moj trener Edvard Kolar je član ene od komisij, ki naj bi ta pravilnik spremenila. Ugotovil je, da nihče sploh ne ve, kdo je predlagal vaje na dodatnih dveh orodjih. Verjetno 80-letni starčki v Mednarodni gimnastični zvezi (FIGI). Gimnastika je povsem specializirana, pravila za kvalifikacijo na OI pa tega ne upoštevajo.

Na katerih dveh orodjih boste v tem primeru še nastopili? Na krogih in preskoku. Vendar vse to zame počasi postaja pretežko. Če bo treba, bom odtelovadil nekaj res lahkotnega. Večja težava bo dobiti kolajno na svetovnem prvenstvu. Je pa nedopustno, da šteje samo ena tekma. Morda si ravno takrat bolan, poškodovan ali pa ni tvoj dan.

Ne šteje niti svetovni pokal. Moj trener je v komisiji, ki si prizadeva, da bi štele vse tekme, evropska prvenstva, lestvica svetovnega pokala, sicer je sama sebi namen. Vemo, da se v smučanju prvih 20 v svetovnem pokalu uvrsti na OI.

Vedno ste bili zelo neposredni. Spomnimo se na primer napovedi pred OI v Sydneyju, ko ste povsem jasno in glasno napovedali medaljo, niste se zavijali v celofan v stilu "dal bom vse od sebe" … Ja, škoda.

Kaj je škoda? Da tega ne morem več početi, da je to nesprejemljivo. Pri 20 letih nisem vedel, da je v Sloveniji nesprejemljivo, če si iskren in poveš, da meriš na zlato medaljo. Ko mi je v Sydneyju spodletelo, so se iz tega delale prave komedije. Ljudje so se norčevali. Češ, rekel je, da je njegov cilj zlata medalja, potem pa takole.

Zdaj sem pri izjavah bolj previden. Slovenci imamo raje tiste, ki govorijo bolj megleno. Načeloma je bolje, da si skromen, da rečeš "ne vem, bom videl, kaj bo", ne moreš pa reči, da meriš na zmago in da veš, da lahko zmagaš. Čeprav uradno izjavim, da je krog za sam vrh širok, si, ko grem spat, še vedno predstavljam, da vajo opravim brezhibno. S to razliko, da zdaj tega ne povem več na glas, ker se ljudje potem norčujejo. Vem pa, da še vedno zmorem.

Kdaj ste iz te neposrednosti preklopili na previdnost? Zelo hitro. Po OI v Sydneyju. Z leti postajam vedno manj konkurenčen, zato zdaj ne morem ravno reči, da grem zmagat, čeprav sam pri sebi vem, da še lahko zmagam. Tega se zavedam, to me drži pokonci in mi daje upanje in motivacijo za naprej. Če napoveš uvrstitev na 15. mesto in si na koncu 13., te trepljajo, če pa rečeš, da meriš na zmago, izpadeš kot nadut in domišljav. Brez veze. Meni se zdi velika škoda, da se obremenjuješ s tem, kako te bodo raztrgali, v sebi pa skrivaš svoje zadovoljstvo, veselje, ambicije in sanje.

Zgodba o novi gimnastični dvorani se vleče kot jara kača. Intenzivnejši pogovori o njej so se začeli že leta 2005, ko smo v enem dnevu dobili kar dva svetovna prvaka, Aljažu Peganu je uspelo na drogu, vam na bradlji. Se danes sploh še ukvarjate s tem ali ste jo že povsem odmislili? Ne ukvarjam se več. Včasih mislim, da je ta dvorana zame že pase, potem pa mi izvedba vaje – tako kot recimo ta v Antwerpnu – spet daje upanje, da jo bom pa mogoče le doživel. Tako blizu kot smo danes, nismo bili še nikoli. Gradbeno dovoljenje imamo, potrebujemo le še denar. Gimnastična dvorana, ki bo stala v parku Svoboda na Viču, se bo imenovala Cerar, Pegan, Petkovšek in pred kratkim sem se šalil, da je fino, ker lahko sproti dodajamo imena, ker gradnja traja tako dolgo. Če nam ne bo uspelo zdaj, potem res ne vem, kdaj nam bo, še posebej če bodo rezultati ob menjavi generacije v upadu.

Lani ste se morali izseliti iz Narodnega doma, zdaj trenirate v centru GIB v Šiški. Kakšni so pogoji? Pogoji so dobri, je pa težava, ker na leto plačamo sto tisoč evrov najemnine. To se sicer razdeli med pet klubov, pa vseeno izčrpava.

Ste kdaj deležni odgovorov v stilu, češ saj ste tudi prej telovadili v klavrnih razmerah, pa kljub vsemu dosegali vrhunske rezultate? Ja, to je dostikrat argument, ki ga slišimo na nasprotni strani. Uspeh Aljaža in mene je bil bolj fenomen, če pa hočemo bolj sistematično vzgajati gimnastiko v Sloveniji, za to potrebuje dobre pogoje.

Pri tej sistematični vzgoji telovadcev menda ne boste sodelovali. Je to res? Težko, da bom. Mislim, da nimam žilice za to. V dvorani sem bil vedno tako skoncentriran na svojo vadbo, da nisem spremljal dela in prijemov drugih trenerjev. Če bi mi dali ekipo, naj jo začnem kakovostno vzgajati v svetovne prvake, ne bi vedel, kaj početi. Verjetno bi si vzel leto dni za razmislek, za pripravo načrta, da preverim, ali bi to sploh znal in čutil, da si to upam.

O življenju po gimnastiki še ne želite razmišljati? Verjamem, da sem sposoben delati. Zanima me marsikaj. Najbolj mi ležijo finance, preizkusil bi se v ekonomiji, gospodarstvu, morda bom izkoristil poslovne vezi, ki sem jih spletel v svoji karieri ali pa bom ostal v športu. O tem bom razmišljal čez tri ali pet let. Vesel sem, da je služba v javni upravi dovolj varna, da te tudi po koncu kariere ne vržejo kar iz službe. Velja pa tudi, da imajo ostareli vrhunski telovadci leto dni časa, da se prekvalificirajo za drugo dejavnost.

Je že prepozno, da bi dočakali prvino petkovšek? Imamo dva pegana, kolmana in dimica … Verjetno, nisem bil kaj dosti inovativen. Tisto, kar smo poskušali, je bilo preveč boleče. Sicer sem pa dva Petkovška vendarle naredil (se ozre proti hčerkicama Gaji in Asji, op. a.) in s tega vidika nimam nobenih težav.

Še vedno verjamete, da vam lahko uspe preboj v sam vrh? Ja, pa saj sem na vrhu oziroma pri vrhu. Če bi mislil, da tega ne zmorem, ne bi tako zagreto telovadil. Še vedno to počnem z dušo, upanjem in veseljem in še vedno lahko premagam in presenetim marsikoga.