Četrtek, 23. 8. 2018, 18.05
5 let, 8 mesecev
Intervju z evropskim prvakom v paraplavanju Darkom Đurićem
Po hudem razočaranju in krizi do preobrata in novega poglavja brez pomoči bergle #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,32
Plavalec Darko Đurić se je z evropskega prvenstva v Dublinu vrnil z zlato in bronasto medaljo.
Darko Đurić, novopečeni evropski prvak na 50 metrov prosto med športniki invalidi in tretji na 200 metrov prosto, uživa v sadovih, ki jim je seme zasadil novembra lani na Nizozemskem. Pogovarjali smo se o krizi, ki jo je doživljal po zadnjih paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru, vasi, kjer je odraščal, družini, ki ga je sprejela kot sebi enakega, in bergli, ki jo je v Dublinu od jeze zlomil na pol.
Darko Đurić je borec. Zaradi redke genske napake se je rodil brez obeh spodnjih okončin in leve roke. V enem od intervjujev je svoje telo opisal kot nepopolno. S tem "nepopolnim" telesom je shodil šele pri petih letih, se umetnosti hoje zaradi menjave protez učil vsako leto znova, splaval (po naključju!) pa je pri desetih. Najprej je treniral sedečo odbojko, potem ga je zaneslo v plavanje.
Širša javnost ga je spoznala leta 2013, ko je v Montrealu osvojil dvakratni naslov svetovnega prvaka v plavanju med športniki invalidi, pet let pozneje je v Dublinu naslovu dodal še evropskega na 50 m prosto in bron na 200 m prosto.
Eno največjih prelomnic na njegovi poti predstavlja srečanje z Milanom in Veroniko Debeljak, ki sta mu, potem ko njegova biološka mati ni zmogla skrbeti zanj, ponudila dom, kjer so že odraščali štirje otroci. Darko je že večkrat govoril o tesni povezanosti, ki združuje celotno družino.
V športu se je brusil in kalil. Ni bilo vse rožnato. Eno večjih razočaranj je doživel na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru 2016, kjer je kljub višjim pričakovanjem, pristal tik pod zmagovalnim odrom. Bil je hudo razočaran. "Četrto mesto je nehvaležno, pomeni, da si najhitrejši brez medalje," se je pošalil na sprejemu, ki so mu ga v domačih Podbrezjah pripravili v sredo zvečer.
Tudi leto po Riu je bilo zanj polno preizkušenj. "Kriza. Bazena niti videti nisem mogel. Vedel sem le, da potrebujem spremembo," je priznal. In ko so ga v deželo tulipanov povabili nizozemski paraolimpijci, je ponudbo sprejel z obema rokama. "Pri odločitvi me je podprla tudi zveza in splačalo se je." Decembra lani je v 25-metrskih bazenih popravil tudi svetovni rekord v 50 m delfin (43,13).
Odločitve o prihodnosti še ni sprejel. "Počakajmo, da se glave ohladijo," pravi.
Na sprejemu v domačih Podbrezjah so ga nečakinje pozdravile s himno Darko, naš junak si.
Sprejem, ki so vam ga pripravili sovaščani v Podbrezjah, se je začel s himno, napisano prav posebej za vas. Kakšno je njeno ozadje?
Himno je že pred leti napisal moj ati in na takšnih prireditvah mi jo vedno zapojejo. Običajno je to počel zborček, zdaj pa so moje nečakinje že tako velike, da mi jo lahko zapojejo same.
Se mi samo zdi, ali so Podbrezje res posebna vas? Menda so vas že kot otroka (Milan in Veronika sta ga posvojila pri dveh letih, ko njegova biološka mati ni zmogla skrbeti zanj) sprejeli tudi drugi otroci. To ni ravno pravilo.
To, da sem prišel k družini Debeljak in v to vas, je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. V bistvu kar težko opišem.
Tukaj so res srčni ljudje in podpirajo me že od otroštva. V otroštvu so drugi otroci celo prilagajali svojo igro, tako da sem se jim lahko pridružil. Z njimi sem igral nogomet, pomagali so mi do invalidskega vozička, do avta … No, vedno. Lahko bi rekel, da je bil v mojem življenju cel kup dejavnikov, ki so se morali poklopiti, da sem danes na tem mestu.
Iz Dublina se vračate z naslovom evropskega prvaka, ki ste si ga razdelili s češkim plavalcem Arnostom Petračkom, decembra lani ste mu odvzeli svetovni rekord v 50 m delfin, in bronastim odličjem na 200 m prosto. Ste zadovoljili svoje rezultatske apetite?
Vedel sem, da vedno lahko pride do presenečenja, zato preveč glasno nisem razglašal svojih ciljev. Ne glede na to, da sem letos v Evropi postavljal najboljše rezultate. Na prvenstvu se nikoli ne ve, gre za zelo specifičen teden, in ta je bil še posebej turbulenten.
Po prvi tekmi na 100 m prosto, ko sem se v finale uvrstil s prvim časom, nato pa v finalu pristal na petem mestu, sem bil globoko razočaran. Predvsem zato, ker sem se pustil sprovocirati in sem se vrgel v tekmo s Francozom. Tega ne bi smel. Moral bi dirkati sam s sabo, tako pa se mi je vse ponesrečilo.
V družbi selektorice Jane Čander, prvega trenerja Bora Štrumblja in Grega Nahtigala, trenerja, ki ga je spremljal na EP v Dublinu.
V Dublinu vas je spremljal trener Grega Nahtigal. Kako sodelujeta med sezono, glede na to, da ste od novembra živeli na Nizozemskem in trenirali z njihovo paraolimpijsko ekipo in njihovimi trenerji?
Med letom v bistvu ne sodelujeva. Grega je trener Alena Kobilice, na prvenstvo je prišel namesto Alena Kramarja, ki je bil s svojo plavalko na drugem prizorišču, da mi je bil v oporo. Prve tri dni je opazoval, kako delujem, kaj moram popraviti, na kaj moram biti pozoren.
Z Gregom se lepo razumeva, pozna me, pri njem sem izvajal tudi fizioterapije, zraven je bil že leta 2013, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka.
Od novembra lani je treniral z nizozemsko paraolimpijsko ekipo na Nizozemskem, kjer je bilo poskrbljeno tudi za nutricionista in fizioterapijo.
Slišali smo veliko spodbudnih komentarjev v zvezi z vašo selitvijo na Nizozemsko. Kaj je ta sprememba prinesla v vaše športno življenje?
Zadnjih deset let sem v Sloveniji bolj ko ne treniral sam, na Nizozemskem pa sem bil obkrožen z vrhunsko ekipo. Največja prednost tega je medsebojna spodbuda. Ko ti pade motivacija, imaš okoli sebe ljudi, ki te zmotivirajo. Treniral sem tudi z Michaelom Schoenmakerjemm, evropskim prvakom na 200 m prosto, še posebej dolge serije, ki so za glavo ubijalske.
Prvo mesto na 50 m prosto ste si razdelili s Petračkom. Stara znanca?
Da, že leta 2011, ko je postal evropski prvak, sem sam zasedel drugo mesto, kar je bila moja prva medalja na največjih tekmovanjih. Tako da ja, imava že dolgo zgodovino. Včasih sva se "tolkla" v delfinu, zdaj se bova očitno še v kravlu.
Četrto mesto na paraolimpijskih igrah v Riu leta 2016 je bilo zanj veliko razočaranje. "Takrat sva se z bazenim sprla, nisem ga več mogel videti. Leto po igrah je bilo zame krizno."
Kako ste zadovoljni s klasifikacijo, razporeditvijo športnikov po skupinah glede na okvaro? Na olimpijskih igrah v Riu ste opozorili nanjo. Tudi Branko Mihorko, vodja paraolimpijske reprezentance v Riu, se je strinjal, da je to, "da je nekdo nepravilno klasificiran, večji doping kot neka kemija".
Stoodstotno pravilno najbrž ne bo nikoli, sem se pa prenehal obremenjevati s tem. V kategoriji je velik razpon okvar, jaz sem nekje na sredini. Če pride v isto skupino nekdo, ki ima dve funkcionalni roki, je seveda v prednosti, in to je dejstvo.
Tekmovalec, ki je bil tretji, David Smetanine, ima obe roki …
Da, on je legenda plavanja. Tudi že dobitnik paraolimpijske medalje. Če hočem zdržati do iger v Tokiu, ne smem gledati, s kom plavam, koliko okončin imajo ti tekmovalci, ampak se moram ubadati samo sam s sabo. Želim si doseči določene časovne rezultate, s samimi mesti pa se ne bom več obremenjeval.
Kakšne podpre ste deležni? Na sprejemu smo slišali tudi zagotovila Zveze športnikov invalidov, da vas bodo finančno in moralno podpirali tudi v prihodnje. Kdo vam finančno pomaga?
Veliko ljudi, velik delež pa prispeva predvsem Zveza za šport invalidov, res bi se jim rad zahvalil, pa Rotary klub, sponzorji, nekaj denarja je ostalo tudi od zbiranja za nove proteze. Z donatorji smo se dogovorili, da denar lahko porabim za svoje športne cilje. Programi so res dragi, a če želiš delati na profesionalni ravni, potrebuješ tudi denar.
Pred dnevi ste na družbenih omrežjih objavili video, v katerem se menda prvič brez pomoči bergle sprehajate po letališču. Kaj se je zgodilo z berglo?
Po prvi tekmi sem se precej razjezil in bergla je bila žrtev moje jeze (smeh). Sicer pa je v vsaki stvari nekaj dobrega. Grega je sicer predlagal, naj greva vsaj po palico, a nisem želel. Paziti moram, da se ne krivim preveč, a mi gre.
