Peter Mankoč: Trenutno bi vrhunski rezultat lahko dosegel le s plavutkami

Peter Mankoč je najtrofejnejši slovenski plavalec in človek brez dlake na jeziku. 35-letni Ljubljančan, ki je zaradi od rokavčkov ožuljenih rok na hitro splaval pri štirih letih in ima v domači vitrini več kot 1500 medalj, jeseni odhaja na tuje. A desetkratni evropski prvak na 100 metrov mešano v kratkih bazenih tudi v plavanju še ni rekel zadnje besede …

Svetovno prvenstvo v vodnih športih v Barceloni je tokrat minilo brez vaše udeležbe. Kako ga je bilo spremljati od daleč? Po eni strani težko, po drugi pa povsem v redu. Mislim, da sem v svoji karieri naredil največ, kar se je teoretično dalo. Z evropskih in svetovnih prvenstev sem dolgih 14 let, in to brez premora, domov nosil kolajne za Slovenijo. Seveda se zavedam, da so na svetu plavalci, ki so boljši od mene – nikoli ne bom trdil, da sem najboljši na svetu, niti da spadam med najboljše tri –, ampak nihče izmed njih ni bil konstanten tako dolgo, kot je to uspelo meni. Še sam ne vem, kako mi je kljub poškodbam in bolezni to uspevalo. Težko pa mi je bilo spremljati zato, ker sem pogrešal nekatere stvari, kot je adrenalin na štartu, odriv, občutek, takrat ko je letelo, in prihod iz vode, ko si uspešen.

Slovenci smo imeli v Barceloni le dve plavalni žezli v ognju. Kaj naj bi bil razlog za tako maloštevilno odpravo? Mislim, da je bila odločitev pravilna. Do leta 2009 smo imeli v slovenskem plavanju dober sistem, nato pa so na Plavalni zvezi Slovenije plavalce na tekmovanja začeli voziti kot na turistična potovanja. Dejstvo je, da nekateri plavalci niso bili zreli za nastop na takšnih tekmah, poleg tega je bila udeležba samoplačniška, kar je pomenilo, da mora plavalec plačati, če želi nastopati za reprezentanco. Ali si dovolj dober ali pa pač nisi za nastop v reprezentanci. Mislim, da je bila takšna usmeritev zelo napačna, potrjevali pa so jo tudi slabi končni rezultati.

Za SP v Barceloni nas je normo izpolnjevalo šest plavalcev. Poleg Damirja Dugonjiča in Tjaše Oder še Sara Isakovič, Anja Čarman in Anja Klinar, ki sta poškodovani, in jaz. Selektorju sem sporočil, da sem na voljo za štafeto 4x100 mešano, za kaj več pa ne, saj si pri teh letih ne želim več neprestano obremenjevati telesa, ko ne vem več, ali bo sploh še zdržalo ali ne. Potreboval sem počitek.

Vabilo ste torej dobili? Normo sem izpolnil, vendar sem se tekmi odpovedal, ker sem se zavedal, da nikakor ne bom mogel doseči solidnega rezultata, niti nisem želel osramotiti svojega imena.

Kako je z vašo odločitvijo glede nadaljevanja športne poti? Ste že sprejeli dokončno odločitev? Z nastopi v posamični konkurenci sem opravil na svetovnem prvenstvu v Istanbulu decembra lani. Tam sem kot najhitrejši Evropejec v disciplini 100 metrov mešano dosegel 4. mesto in postavil osebni rekord v tekstilu. Bil sem več kot presrečen. Poleg tega so mi kolegi po tekmi dejali, da bi moral biti drugi, saj je Ryan Lochte v polfinalu pod vodo plaval več kot 15 metrov, kar ni dovoljeno, in bi moral biti diskvalificiran, Avstralec Kenneth To, ki je zasedel 2. mesto, pa je goljufal pri prsni tehniki.

Sezono sem končal z najboljšim rezultatom na 50 metrov delfin, sicer v štafetni predaji, pa vseeno. Glede tega imam vse razčiščeno. Sem pa pustil odprto možnost za sodelovanje v štafeti na decembrskem evropskem prvenstvu. V tej sezoni sem imel drugi najboljši rezultat v Sloveniji, Damir Dugonjič in Nastja Govejšek iz štafete sta še boljša, kot sta bila, tako da bi imeli možnost za dober rezultat. Upam, da se bom lahko pripravil za tak nivo. Je pa vse odvisno tudi od dogovarjanj glede službe in od tega, koliko časa mi bodo sploh omogočili za kaj drugega.

Kaj pa če bi se morali odločiti med službo in udeležbo na evropskem prvenstvu? Bi se odločil za službo. Zagotovo.

Septembra odhajate v tujino. Omenjali ste selitev v Turčijo, kjer bi vodili plavalni center, ali v Estonijo, kjer bi prevzeli skrb za njihove "ameriške" plavalce. V katero smer se bolj nagibate? Trenutno sem v končnih pogovorih s Turčijo, pričakujem, da bo pogodba pripravljena v tem tednu. Turki želijo, da bi prevzel vodenje enega od plavalnih centrov v Ankari. Moja naloga bi bila svetovanje plavalcem in drugim trenerjem, v smislu doseganja vrhunskih rezultatov. V bistvu bi bil podaljšana roka mojega trenerja Dmitrija Manceviča in Boba Bowmana, sicer trenerja Michaela Phelpsa.

Se pravi, da se bo odločitev izkristalizirala še v tem tednu? V roku enega tedna bo jasno, kako in kaj. Načeloma smo dogovorjeni, samo podpis še manjka. Delati naj bi načeloma začel septembra, vendar plavalni center za zdaj še ni dograjen. To se lahko zgodi v 14 dneh ali pa dveh mesecih.

Kako dolgoročno naj bi bilo to sodelovanje? Do decembra 2016 plus dodatna štiri leta, če se tako odločimo. Najprej me čaka poskusna doba, po kateri se lahko v primeru različnih pogledov tudi razidemo.

Estonija torej ne pride več v poštev? Trenutno ne.

Kako na to gleda vaša partnerica, tudi plavalka, Triin Aljand, ki prihaja iz Estonije? Ni ravno zadovoljna, vendar me podpira in odhaja z menoj.

Kaj bi vam morala ponuditi Plavalna zveza Slovenije, da bi ostali v domačih plavalnih vodah? Najprej naj mi vrnejo, kar mi dolgujejo. Nagrade od leta 2007 do 2009.

O kolikšnem znesku govoriva? Mislim, da okoli 36 tisoč evrov. Za izvrstne uspehe, kakršne sem dosegel, je to malo denarja, po drugi strani pa mi je pa jasno, da je takšno vsoto težko zbrati. Tega nisem dobil na lepe oči. Privabljal sem sponzorje, predstavljal sem plavalno zvezo, Slovenijo …

Kako gledate na slabšalni odnos do 25-metrskih bazenov, v katerih ste dosegli 11 naslovov evropskega prvaka, v primerjavi s 50-metrskimi? Tako razmišljajo le internetni troli in ljudje brez razumevanja plavanja.

Tudi selektor Miha Potočnik jih omenja kot tekmovanja nižjega ranga. Evropsko prvenstvo v 25-metrskih bazenih je sigurno nižjega ranga kot svetovno v 50-metrskih. 50-metrski bazeni imajo daljšo tradicijo, tudi to je res. Kakorkoli, moje telo je ustvarjeno za 25-metrske bazene. Naravne predispozicije, lega v vodi, eksplozivnost, veliko mi prinesejo obrati, poleg tega nisem imel dobrih pogojev za treninge v 50-metrskih. Če pa pogledamo širše in primerjamo svetovne lestvice in uvrstitve na SP v 25- in 50-metrskih bazenih, vidimo, da se pojavljajo ena in ista imena. Vzemimo Ryana Lochteja: bil je svetovni prvak tako v 25-metrskih kot tudi v 50-metrskih bazenih. Morda je kdo od vrhunskih plavalcev kdaj manjkal na prvenstvih v 25-metrskih bazenih, ampak to je tako, kot če bi rekli, da svetovno prvenstvo v atletiki ni vredno nič, ker je udeležbo odpovedal eden od Jamajčanov. To z realnostjo nima nobene zveze!

Sam imam smolo, da se moja disciplina 100 metrov mešano ne more izvajati v 50-metrskem bazenu in je edina možnost za uspeh v 25-metrskem. Je pa res, da imam tudi v olimpijski disciplini 100 metrov delfin sedmi rezultat v zgodovini. Če je to slabo in pomeni, da ne znam plavati, pa ne vem.

Kako sicer ocenjujete razmere v Turčiji? Glede športne infrastrukture, položaja športnikov … Vemo, da tam ogromno vlagajo v šport. V primerjavi z njimi smo Slovenci totalni klošarji. Razlika med Turčijo in Slovenijo je, glede infrastrukture, spoštovanja do športa in finančne podpore športnikov, ogromna. Pri nas pa je cela drama že zato, ker je približno 70 vrhunskih športnikov zaposlenih na MNZ in v Slovenski vojski. Zase lahko rečem, da sem vse, kar sem zaslužil na MNZ, vložil naprej v treninge. S tem denarjem si nisem privoščil ničesar.

Ali se vam s podpisom pogodbe o zaposlitvi v Turčiji avtomatično prekine pogodba o zaposlitvi z MNZ? Tega še ne vem, moram preveriti. Nekaj časa je veljalo, da imajo športniki svetovnega razreda – to pomeni, da imajo naziv evropskega prvaka ali so se na svetovnem prvenstvu uvrstili med prve tri – pravico, da so zaposleni še dve leti po koncu kariere. Vem, da zdaj to želijo skrajšati, kar razumem, po drugi strani pa razumem tudi športnike, ki si želijo več manevrskega prostora, da si uredijo življenje. Ne strinjam pa se s tem, da vrhunskih športnikov, ki že končajo kariero, ti dve leti ne izločijo iz registra zaposlenih, kar pomeni, da na njihovo mesto ne morejo zaposliti drugega.

Športnikom, ki izhajamo iz športnih panog, ki s strani države medijsko niso tako podprte – to so recimo judo, plavanje, niti nas ne podpirajo državne družbe, tako kot podpirajo recimo zimske športe –, je ta zaposlitev zelo pomembna, saj sicer ne moremo izkoristiti potenciala, ki bi ga lahko. Pri plavalcih je težava tudi v tem, da na evropskih in svetovnih prvenstvih, ki so medijsko bolj odmevna, ne smemo nositi reklam svojih sponzorjev. Naši sponzorji se lahko promovirajo le na državnem prvenstvu, ki se z evropskih in svetovnim seveda ne more primerjati.

Če ste prej omenili močno športno infrastrukturo v Turčiji, kaj bi morala imeti Slovenija? Za začetek en sodoben bazen. Leta 1988 so v Ljubljani dejali, da bodo zgradili nov bazen, pa se po 25 letih še vedno ni zgodilo nič. Še vedno se križajo različni interesi in tako naprej. V Ljubljani bi potrebovali tri 50-metrske bazene.

Ne trdim, da Ljubljana ne potrebuje stadiona. Ampak ali lahko dedek pelje vnuka v Stožice brcat žogo? Ne more. Stadion je rezerviran za tekme, treninge profesionalnih nogometašev in za koncerte. Bazen pa ne bi bil samo za profesionalne plavalce, ampak za vse. Bazen ni samo za peščico ljudi, kot je recimo Planica za 80 ljudi, bazen bi že samo v Ljubljani lahko uporabljalo 300.000 ljudi. Slovenija bi z njim ogromno pridobila.

Se kaj dogaja na tem področju? Dokler ne bo zgrajen, ne bom verjel.

Na televiziji smo večkrat videli, v kakšnih klavrnih pogojih trenira Mitja Petkovšek. Je "vaš" bazen Ilirija na podobnem nivoju? Mislim, da smo mi na slabšem. Po eni strani te to prisili, da se še bolj trudiš doseči svoj maksimum, sicer bi te hitro odžagali, po drugi strani pa se je treba zavedati, da pogoji niso enakovredni pogojem, ki jih ima nasprotnik. Moji uspehi so blagoslov in prekletstvo za plavanje v Ljubljani. Blagoslov zato, ker uspehe zagotovo imamo, prekletstvo pa zato, ker vsak reče, pa saj mu je uspelo tudi v takšnih pogojih, zakaj pa bi potreboval kaj drugega.

Od svojega 20. leta sodelujete z istim trenerjem, Dmitrijem Mancevičem. Ali si sami sebe predstavljate v vlogi trenerja? Imam dovolj znanja, primanjkuje pa mi izkušenj in potrpljenja. Ena od možnosti je bila, da bi PZS pomagal v vlogi športnega direktorja. Sam dobro vem, kaj plavalci potrebujejo, kje so težave, bil bi nek vmesni člen, ki skrbi za vse, plavalci morajo le poskrbeti za to, da pridejo na trening. Prek tega bi morda lahko tudi vodil polprofesionalno plavalno ekipo, a za kaj takšnega je predpogoj bazen.

In kaj se je zgodilo s temi predlogi? Nič, to so moja notranja razmišljanja, vendar zanje ni pogojev. V Ljubljani niti približno ne moreš sestaviti takšne ekipe, na ravni zveze pa je še toliko drugih težav.

V enem od intervjujev za Sportal ste dejali, da ste PZS nekaj predlagali, pa dobili košarico, zato zdaj ne dajete več predlogov. O katerem predlogu ste govorili? Pa to se dogaja kar naprej. Ne vem, če je sploh kateri od mojih predlogov obrodil sadove. No, v bistvu je, eden. Na lanskem plavalnem troboju Slovenija-Hrvaška-Srbija sem opazil, da večina plavalcev ne navija za svoje kolege. Raje klepetajo, se igrajo z mobiteli in tablicami. Trenerje sem zato prosil za pooblastilo, da skličem sestanek s temi otroki, po domače, da jim navijem ušesa. No, malce se je vendarle premaknilo. Na prvenstvu mlajših dečkov se navija kot na tekmi Barcelona-Real Madrid, mlajših dečkov kot na derbiju Maribor-Olimpija, ko prideš do članov, pa ploska le še malokdo. Večini klubov manjka pripadnosti.

Ena od možnosti, ki bi jo želeli preizkusiti po koncu vaše kariere, je bil tudi odhod v ZDA. Menda ste ciljali na vlogo pomočnika trenerja na eni od ameriških univerz, a ker nimate diplome, ki jo tam zahtevajo, ste idejo opustili. Kakšen je trenutno vaš študijski status? Fakultete še nisem dokončal. Ena od možnosti je študij v Turčiji. Razmišljam o treh smereh, predavanja so v angleškem jeziku, fakulteta pa je mednarodno priznana.

Koliko danes še trenirate? Zaradi poškodbe rame zelo malo. Vrhunski rezultat bi trenutno lahko dosegel le s plavutkami. Verjamem pa, da bi bil do decembrskega prvenstva lahko spet v vrhunski formi.

Ste že kaj razmišljali o organizaciji poslovilne tekme? Verjetno bi bilo kaj takšnega primerno, ne zdi pa se mi primerno, da jo organiziram sam zase (smeh). Klub bo zagotovo kaj poskusil.

Kaj boste najbolj pogrešali v "civilnem" življenju? Po eni strani bo pozitivno to, da mi ne bo treba biti vsako jutro vrhunsko pripravljen, da ne bo nič narobe, če bom kdaj ponočeval, niti če bom šel za konec tedna na izlet ali bom kaj več pojedel. To so dobre zadeve, ki bodo zdaj bolj na dosegu. Po drugi strani pa bom moral zdaj paziti, da se brez treningov ne razlezem na 400 kilogramov, predvsem pa ne bom vedel, kaj lahko pričakujem od dneva. Zdaj sva se s tem posredno ukvarjala le trener in jaz, v civilnem življenju pa je vse odvisno od številnih drugih dejavnikov. V realnem življenju ne gre vse tako, kot bi si sam zamislil. Bo pa to zame verjetno precejšen šok. Ne bo lahko.