"Naše prijateljstvo je vredno več kot vse kolajne"

Iztok Čop, sinonim za 20 let uspehov slovenskega športa, je na športni poti osvojil štiri olimpijske medalje in 12 medalj na svetovnih prvenstvih, kariero pa je končal 21. septembra 2012. Prvo člansko medaljo je v dvojcu brez krmarja osvojil skupaj z Denisom Žvegljem že v osamosvojitvenem poletju 1991, sicer še v jugoslovanskem čolnu, a na zmagovalnem odru že s trobojnico mlade slovenske države. Leto pozneje je ista kombinacija osvojila prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo, velike uspehe je v nadaljevanju dosegal v skifu, v katerem je bil leta 1995 svetovni prvak.

Posebno zgodbo je spisal v dvojnem dvojcu z Luko Špikom, s katerim sta bila med drugim trikrat svetovna prvaka v dvojnem dvojcu, svetovna rekorderja, osvojila pa sta tudi komplet olimpijskih medalj, v Sydneyju 2000 zlato. Dvanajst let pozneje si je v Londonu ob koncu kariere priveslal tretje mesto za svojo četrto olimpijsko medaljo.

Čopova pot je bila strma in uspešna, pa tudi strma in boleča Športna pot Iztoka Čopa je bila zelo uspešna in dolga, hkrati pa je mogoče v filmu spoznati, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zavesljajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zavesljaj zase je nekako sporočal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. Najboljša regeneracija po veslanju je veslanje samo, je lahko nekakšno razumevanje njegove poti.

Zmaga je postajal odsev višjih poslanstev bivanja Tako kot je skozi čas rasla in se razvijala športna plat najuspešnejšega slovenskega športnika, se je ob njej kalila tudi njegova osebnost. Če so bile sprva najpomembnejše medalje, je počasi stopalo v ospredje marsikaj drugega. Še večjega, bolj plemenitega in trajnega. Zmaga je postajala odsev višjih poslanstev bivanja.

O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka dokumentarca je Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar, montažer Milan Miloševič, avtor in izvajalec glasbe pa Boštjan Grabnar.

Film ni naštel le rezultatov, odstrl je tudi zaveso, ki je javnost ne vidi "Film mi je bil všeč, danes sem ga videl prvič. Mislim, da je zajel moje športno bistvo. Računal sem na to, da bo narejen drugače, in dejansko je bil, ni pokazal rezultatov zgolj kronološko, pristop je bil drugačen. Zame je bil tudi precej čustven, mislim, da nisem pravi kritik, a film ni naštel le rezultatov, odstrl je namreč tudi zaveso, ki je javnost ne vidi. Torej, kaj vse se dogaja v zakulisju, kako majhna je razlika med zmago in porazom, kaj vse se mora za rezultat 'poklopiti'. Film pokaže, kaj se zgodi, ko se 'poklopi', in kaj, ko se kakšne malenkosti ne," je v prvem odzivu po predpremieri povedal Čop.

V mnogo letih veslanja je Čop sklenil tudi veliko prijateljstev med zdaj že nekdanjimi soveslači, kar film nazorno prikaže. "Moram reči, da sem nekako najbolj vesel, da sem se ukvarjal s športom oziroma prav s tem športom. Ne vem, kako je pri drugih športih, ampak ta prijateljstva, te vezi, ne nazadnje tudi profesionalne skrivnosti, ki si jih zaupamo, ko skupaj treniramo … Kot so vsi fantje dejali, te vezi nas držijo še naprej. Večina od nas na filmu nas ni več aktivnih, a vezi ostajajo in prepričan sem, da bo tako ostalo še naprej, in to prijateljstvo je več vredno od vseh kolajn," je še povedal najuspešnejši slovenski športnik.