Mojstri na brzicah prehiteli tanke na cestah

Vsega nekaj dni pred slovensko razglasitvijo samostojnosti ter desetdnevno vojno sta Tacen in Bovec gostila svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah. Prvenstvo se je končalo v nedeljo, 23. junija, v noči na četrtek pa je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon JLA. Že dan pred tem so proti mejnim prehodom z Italijo krenile oklepne enote reškega korpusa.

Svetovno prvenstvo je bilo nekaj posebnega, saj je bilo v Sloveniji po dolgem času organizirano tako veliko tekmovanje. Poleg tega so kajakaši in kanuisti na divjih vodah dobili lep kajakaški center, ki ga sicer danes že najeda zob časa.

Tedanji akterji 25 let pozneje v en glas zatrjujejo, da je prvenstvo uspelo v vseh pogledih. Predvsem tekmovalci se spominjajo huronskega navijanja in polnih tribun. Takrat so bila svetovna prvenstva za spust in slalom organizirana v istem času. Sprva so se na reki Soči pomerili spustaši, za tem pa je v Tacnu potekal še slalom.

Svetovno prvenstvo leta 1991 je uspelo v vseh pogledih.

Odnosi z jugoslovansko zvezo so bili korektni

Rade Kovačević je skonstruiral znamenito tacensko progo in bil eden glavnih v organizacijskem odboru za svetovno prvenstvo leta 1991. Ko smo ga vprašali, ali se je med prvenstvom čutilo, da se v ozadju nekaj kuha, nam je gospod Kovačević odgovoril: "Lahko rečem, da je v času svetovnega prvenstva vse potekalo normalno. Šele takrat, ko so začeli udeleženci in člani mednarodnih organizacij odhajati, smo začutili, da se nekaj dogaja. Če mi nismo nič vedeli, so tuji tekmovalci vedeli še manj."

V tistem času je prvenstvo potekalo pod takratno Kajakaško zvezo Jugoslavije. Kot nam je zaupal naš sogovornik, ni imel nobenih težav: "Odnosi so bili zelo korektni."

Tribune v Tacnu so bile med prvenstvom ves čas polne.

Tuji sponzorji odstopili tik pred prvenstvom. So oni vedeli kaj več?

V tistih časih je bilo znano, da so takratni državni veljaki poskrbeli, da je bila finančna konstrukcija pokrita. V Tacnu je bila zgodba drugačna. Tudi čas prvenstva ni bil najbolj posrečen. Po neuradnih informacijah so v tujini vedeli, kaj se dogaja in kaj se lahko zgodi.

"Bile so finančne težave in ostale so vse do danes. Takratna slovenska oblast je bila dokaj pasivna, saj so že takrat vedeli, da se bodo zgodile spremembe. Občine so pomagale in prispevale določena sredstva, ni pa nam uspelo dobiti največjih sponzorjev, ki smo jih pričakovali. Takrat sem celo izvedel, da so zunaj Slovenije vedeli, kaj se pri nas dogaja in kaj se bo zgodilo. Nekateri sponzorji so se ustrašili, da bi se lahko v času same prireditve kaj zgodilo, in zaradi tega odstopili. To so bile sicer neuradne informacije, ampak lahko povem, da je sponzor iz Nizozemske odstopil tik pred prvenstvom. Tako nismo dobili določenih sredstev. Sama investicija, ki je bila vložena v progo, ni bila pokrita. Sam sem si naredil velik finančni minus. Treba je bilo plačati določene izvajalce, to pa je vse padlo name oziroma na moje podjetje," z grenkim priokusom danes razlaga Kovačević, ki si želi, da bi bilo v prihodnje v Tacnu organizirano še veliko tekmovanj.

Želeli so tekmovati za Sloveniji, a jim niso pustili Andrej Jelenc (desno) je tistega leta na Soči osvojil tretje mesto.

Domači junak tega prvenstva je bil kajakaš Marjan Štrukelj, ki je v Tacnu osvojil drugo mesto. Kot pravi, s svojo vožnjo še zdaleč ni bil zadovoljen. "Po prvi vožnji sem bil zelo jezen in razočaran, saj sem naredil veliko napako. Če te napake ne bi bilo, bi verjetno zmagal. V drugo sem šel brezglavo. Stvari sem hotel narediti na silo, kar pa na tacenski progi ni mogoče," se spominja svojih voženj Štrukelj.

Šele po tekmi so neuradno izvedeli, da se nekaj dogaja, a da bo vojna, si niso mislili. "Milan Kučan bi moral v nedeljo priti na tekmo, vendar smo takrat dobili informacije, da so imeli urgentni sestanek, ker se nekaj pripravlja. Seveda sami nismo vedeli, da bo vojna, ampak očitno se je nekaj kuhalo."

Slovenski slalomisti so se takoj po prvenstvu odpravili na tekme svetovnega pokala in za vojno v Sloveniji izvedeli šele prek tujih medijev. "V četrtek smo v italijanskih časopisih brali, da je vojska prišla na ceste. Rekli smo, da če je tako, potem za Jugoslavijo ne morem več nastopiti. Poskušali smo tekmovati za Slovenijo ... Tega nam niso dovolili, zato smo se obrnili in odšli domov," nam je še povedal nekdanji vrhunski primorski kajakaš.

"Mi smo se bolj ukvarjali s tekmo"

Tistega leta je v Bovcu v kanuju enosedu tekmoval tudi današnji direktor slovenskih reprezentanc Andrej Jelenc. Dve leti pred tem je bil v ZDA svetovni prvak, v domačem Bovcu pa si je priveslal tretje mesto. "Spominjam se, da je bilo zares veliko ljudi. Moram reči, da takrat nismo nič čutili. Sami smo se bolj ukvarjali s tekmo. Mogoče je bilo čutiti napetosti v vodstvu ekipe, med samimi tekmovalci pa ni bilo nobenih težav," je razkril Jelenc.

Janez Skok je imel svetovno prvenstvo praktično na domačem pragu.

Večkrat so se pogovarjali o tem

Nekdanji kajakaš Janez Skok je bil eden tistih tekmovalcev, ki je imel svetovno prvenstvo dobesedno na domačem pragu, saj njegova hiša stoji le nekaj metrov od tacenske proge. Kako se on spominja tistega prvenstva? "Organizacijsko je bilo super in spomnim se, da je bilo ogromno ljudi. Mislim, da jih je bilo na tribunah okoli štiri ali pet tisoč. Vzdušje je bilo res prekrasno. Tacenska proga je zaradi svojih tribun posebna in takšnega vzdušja ne doživiš nikjer."

Tudi njemu se ni niti sanjalo, da se v Sloveniji nekaj kuha, so se pa pozneje večkrat pogovarjali o tem. "Med prvenstvom sem bil nekako v svojem svetu in nisem imel občutka, da se bo nekaj zgodilo. Večkrat smo se pogovarjali o tem, ali je jugoslovanska vojska čakala, da se svetovno prvenstvo konča, in nikoli nismo ničesar sklenili. Po eni strani težko verjamem, da bi zaradi tega čakali, po drugi strani pa je povsem mogoče. Vendarle je bilo na prvenstvu trideset tujih držav."

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.