Juš Markač: Tekmece poskušam spraviti ob živce s hladnim pristopom

Med 35 osvojenimi odličji, ki jih je iz Turčije prinesla številčna slovenska odprava, je tudi bronasta medalja komaj 19-letnega slovenskega karateista Juša Markača, ki je letos poskrbel za nekakšen preporod športnega dela te veščine v Sloveniji. Odličja osvaja praktično na vsakem tekmovanju, ki se ga udeleži – letos je bil že bronast na tekmi svetovnega pokala v Laškem, pa prav tako bronast v ekipnih borbah na evropskem prvenstvu v Budimpešti in še enkrat bronast na sredozemskih igrah v Mersinu. Postaja nekakšen obraz slovenskega športnega karateja, a je le eden od mladega vala, ki bo v prihodnjih letih z malo sreče krojil tudi vrh svetovnega športnega karateja.

Sredozemske igre so bile za vas pomembno tekmovanje … Zelo pomembno, sploh zato ker karate ni olimpijski šport. Pri karateju zato sredozemske igre predstavljajo eno veliko tekmovanje, pravzaprav kar nekakšne mini olimpijske igre. Zato tja pridejo sami mojstri. Iz drugih športov so tja pošiljali tudi B-ekipe, pri nas pa so prišli res najboljši. Konkurenca je bila izjemno močna …

Jih lahko primerjate s tekmovanjem svetovnega pokala, recimo s tistim v Laškem? Sredozemske igre so bile vsekakor močnejše od evropskega in svetovnega pokala. Zame je bilo to sploh najmočnejše tekmovanje, ki sem se ga kdajkoli udeležil. Prvič sem bil na sredozemskih igrah, ki so na sporedu vsaka štiri leta, zato jih je bilo res treba izkoristiti.

Opišite nam turnir na sredozemskih igrah podrobneje. Boji so bili težki. Žreb mi je že v prvem krogu naklonil nekdanjega svetovnega prvaka Bitevića iz Srbije (Slobodana, op. p.). Zanimivo je bilo pričakovati ta dvoboj, bil sem nervozen. Tudi dvoboj je bil nervozen, a sem zasluženo zmagal. Bil sem boljši, bolje sem delal. Po prvi zmagi je bilo vse lažje. Sledil je obračun z Maročanom (Soufianejem Boudabbouzom, op. p.), ki sem ga dobil po sodniški odločitvi. V polfinalu sem z 2 : 4 izgubil proti Egipčanu (Hanyju Keshti, op. p.). Bilo je napeto, hitro sem povedel, a nekako nisem mogel držati rezultata. Na koncu je uspel obdržati prednost. V boju za tretje mesto sem se pomeril s Črnogorcem (Danilom Lučićem, op. p.), ki je izgubil zaradi kazni.

Kako vam je to uspelo? V naših borbah se dobi kazen, če se te nasprotnik drži, ko ga ti 'čistiš'. Dvakrat sem ga vrgel na tla, pa se me je oprijel in nisem mogel vzeti točke. Dobil je kazen. Enkrat je bil kaznovan za neaktivno borbo, se pravi, da je premalo delal, manjkala mu je torej še četrta. Zvabil sem ga v kot, počakal, da me je napadel, nato pa sva padla tako, da je on prestopil črto. To je bilo to, bil je diskvalificiran, bronasta medalja pa moja.

To je strategija, ki je človek ne bi pričakoval od nekoga vaših let … Morda res, pač, nekako sem dobil idejo. Borbo bi zagotovo brez težav zdržal tudi do konca, ampak če se da tako, zakaj ne. Pol minute prej sem končal borbo, dosegel sem zanesljivo zmago. Medaljo smo seveda tudi primerno proslavili, bila je sploh prva slovenska na sredozemskih igrah v moški konkurenci. Do zdaj so jih namreč osvajala le dekleta.

Nasploh se zdi, da vi in vaši mladi kolegi v reprezentanci postavljate nove standarde. Praktično z vsakega tekmovanja se vračate z odličji. Kako naprej, kam segajo vaše ambicije? Čim višje, se ne ustavljam. Ves čas hočem napredovati, ciljev mi ne manjka. Zdaj se bom popolnoma posvetil svetovnemu prvenstvu za mlajše člane, se pravi od 18 do 21 let, ki bo novembra v Španiji, v Guadalahari. Konkurenca tam sicer ne bo tako huda, ampak bo veliko mladih, ambicioznih tekmovalcev z močno željo po uspehu, ki utegnejo predstavljati resen izziv. A vse se da. Zdaj me čaka krajši počitek, že avgusta pa se začnem na sezono pripravljati "na polno". V prvem tednu so na sporedu reprezentančne priprave, nato trening v klubu. Najprej se bom pripravljal fizično, nato se bom posvetil tehniki, sledijo še ene reprezentančne priprave, septembra pa se že začne ciklus tekem, s katerimi pridobivaš tako formo kot pravi občutek v borbah z resničnimi nasprotniki.

Kateri slog karateja pa gojite v klubu? Shotokan.

Kako to vpliva na športno borbo? Pri športnih borbah tega vpliva stilov praktično ni. Borba je borba. V katah (stilizirana borba z navideznim sovražnikom ali sovražniki, op. p.) je slog seveda bolj viden, v kumiteju (športnih borbah, op. p.) pač ne. Udarec je udarec, vsak karateist mora znati udariti.

Tekmovanj v karateju je sicer kar nekaj, ampak se najbrž številnih niti ne morete udeleževati – recimo v daljni Aziji. Finančnih sredstev v slovenskem karateju za takšne poti verjetno ni. Kako je s tem? Moram reči, da se stvari spreminjajo na bolje. Bilo pa je katastrofalno. Mogoče zdaj tudi mi z dobrimi rezultati spreminjamo stvari. Resnično grizemo samo zase in ne pričakujemo nič, že od majhnega se zavedamo, da se od karateja ne da živeti. V primerjavi z drugimi športi s sredozemskih iger je karate podhranjen, slovenski pa sploh. Pogovarjali smo se s Turki, ki so glede na naše razmere hudo preplačani. Nekaj se spreminja, a prepočasi. Prej so vsi stroški padli na tekmovalce. Plačevali so klubi in starši.

Kako kaj starejši reprezentančni kolegi gledajo na novi rod in vstajenje karateja? Starejših v tekmovanjih niti ni ostalo veliko, so pa seveda tudi "upokojenci" veseli naših uspehov. Mi vendarle nadgrajujemo njihovo delo. Se pa najde tudi kakšen tak, ki ni navajen tako resne konkurence. V članski vrsti je bilo do zdaj pač tako, da je bil v Sloveniji dober eden, morda dva, zdaj pa smo že samo v moji kategoriji trije, ki treniramo "na polno" in lahko vsak vsakega kadarkoli premaga. Treba se je ves čas truditi. Tudi državna prvenstva bodo v bližnji prihodnosti postala pomembnejša, močna domača konkurenca pa je vsekakor temelj za napredek tekmovalcev.

Kot vsak vrhunski šport je tudi športni karate zelo naporen. Kako skrbite za kondicijo? Pri karateju sta pomembni tako eksplozivnost kot vzdržljivost, še posebej pa zbranost. Koncentracija je ključna. Za to skrbimo na treningih, s treningi karateja. Ko smo čisto izmučeni na treningih, ko telo čisto utrudiš s sklecami, trebušnjaki, potem gremo delat še borbe. Čim več. To nam daje tisto čvrstost. Na treningih se resnično "ubijamo", da nam je potem na tekmah lažje.

Zbranost pri tako hitrem in dinamičnem športu je ključna, pravite … Seveda, zbranost mora biti 120-odstotna. Prti karateju je že ena napaka lahko usodna, ni tako kot pri boksu, ko mahaš ves čas in nabiraš točke, pri nas že ena sama izgubljena točka lahko pomeni poraz. Ves čas se moraš paziti, časa za popravljanje vtisa ni. Koncentracija je eden najpomembnejših dejavnikov. Psihično moraš biti resnično dobro pripravljen, a kakšnih posebnih metod sam nimam. S tem nimam težav, zato ne zapletam stvari po nepotrebnem. Marsikdo se ukvarja s posebnimi dihalnimi vajami, pa z meditacijo, a kot rečeno, sam tega za zdaj ne potrebujem.

Borbe karateja se odvijajo hitro, predvidevanje napadov nasprotnika je toliko težje. Kako se sami znajdete na tatamiju, kako zaznavate nakane nasprotnika? Pomaga, če tekmeca poznaš, če si prej ogledaš kakšen njegov boj. Mi iz balkanske konkurence se vsi zelo dobro poznamo, a moraš vseeno natančno spremljati vsak gib, prežati na napake, mogoče že v začetku borbe preizkusiti, česa vsega je zmožen …

So vmes tudi kakšne provokacije, bijete tudi psihološko vojno? Seveda, z vsemi sredstvi. Karate je že tako razvit, da odločajo malenkosti, in seveda se dogaja vse mogoče. Jaz tekmece poskušam spraviti ob živce s hladnim pristopom, ob tem pa jim ne pokažem vsega, česar sem sposoben. Malo lažje mi je, ker sem mlad in me še ne poznajo dobro, a se to zelo hitro spreminja. Zdaj so me nekateri že precej bolje spoznali. Kakšni poskusi provokacij z njihove strani pa name k sreči nimajo nekega vpliva. Med borbami upoštevam tudi nasvete trenerja, če ima kaj pametnega povedati, sicer pač ignoriram in poskušam izpeljati svojo taktiko.

Najljubša zmaga do zdaj? Letos jih je bilo res veliko, ampak najljubše mi še vedno ostaja evropsko mladinsko prvenstvo, ko sem bil prvak (leta 2011 v Novem Sadu, op. p.). Ta letošnja tretja mesta so bila vrhunska, a vem, da sem lahko boljši. Moram še več trenirati, sposoben sem več. Prepričan sem, da najljubša šele prihaja.

Kje vidite prostor za napredek? V kondiciji zagotovo. Letos sem šele prestopil iz mladinske vrste, lansko poletje sem imel operacijo kolena in sem med člane prestopil šele letos, ko sem spet lahko začel dobro brcati. Zadovoljen sem lahko s sezono, a s seboj še ne čisto. Sem tudi tak tip, da s seboj nisem nikoli zares zadovoljen. Tudi v moji kategoriji do 84 kilogramov mi morda manjka nekaj teže. Nekaj kilogramov mišične mase moram še pridobiti. Dobre tri kilograme imam še prostora, seveda za mišice, ki jih potrebujem. Sicer v teži ne niham, ko sem bil mlajši, sem moral nekajkrat hujšati, da sem ulovil omejitve svoje kategorije, pa je bilo izjemno težko, saj sem še rasel in se redil in so bili ves čas zapleti, zdaj se s tem ne obremenjujem več, tudi kakšne posebne diete nimam, s prehranskimi dopolnili se ne ukvarjam, izogibam se le t. i. junk foodu, jem zdravo.

Kakšen pa je ta prestop v člansko konkurenco? To je pravi bum, šok. Nekaj povsem drugega, zame je bilo še posebej zahtevno, saj sem bil poškodovan, moja prva tekma v članski konkurenci pa je bila svetovno člansko prvenstvo, in to ekipna tekma, v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Žreb je bil neusmiljen, ves čas sem dobival nekakšne "težkaše", ki so močni kot biki, jaz pa ravno po poškodbi … Bilo je kar pestro, res sem moral trdo garati, da sem vse zdržal, bil je res pravi ognjeni krst. Tudi dobra šola.

Gre namreč za to, da se ves čas učite tudi udarcev, ki potem v samih športnih borbah niso dovoljeni. Vam mogoče to kdaj ponagaja in refleksno sprožite prepovedan udarec? Ne, jaz zlahka preklapljam med tradicionalnim karatejem in športnim, kakšne velike razlike niti ne zaznam. Malo si vezan že z opremo, sicer pa si v športnem karateju čisto osredotočen na borbo. Morda imajo večje težave tisti, ki pridejo le na eno ali dve tekmi v letu, te lahko malo zmede, uporabljajo pa tudi stare tehnike, ki dandanes ne vžgejo več, in že zaradi tega niso prav nevarni.

Ste nagnjeni k poškodbam? Koleno je bilo zame res mučno, pol leta sem moral mirovati. Staknil sem pravo smučarsko poškodbo, na tekmi sem si pri brci strgal kolenske vezi, nato pa še nadaljeval boje in zgodilo se je najslabše, kar se je lahko. Imamo pa karateisti ves čas težave s prsti in nartom. A to imamo učvrščeno, večji problem so sklepi in vezi, ki se jih pač ne da okrepiti. Utrjevanje poteka na treningih, na vrečah, makivarah (lesena deska ali steber za udarjanje, op. p.), ampak še najbolj na samih tekmah, ko pride tudi do situacij, ki se jih na treningih ne da simulirati.

Imate kakšne izkušnje z Japonci, ki nad športnim karatejem niso najbolj navdušeni? Niti ne, držijo se zase, karate je pri njih tradicija, čeprav so se na svetovnem prvenstvu v Parizu resnično izkazali, bili so izjemno pripravljeni. Ampak to je tista njihova športna garda, športna enota.

Kako pa doživljate ta razdor med tradicionalisti in športniki? Na to niti ne gledam tako. Tudi sam v klubu treniram tradicionalni karate. To je pač treba in ključnega pomena je, da se to ohranja. A šport je šport, nekaj povsem drugega. Mnogi ljudje še vedno ne razumejo, da gre tukaj za vrhunski šport, prepričani so, da smo to sami pretepači.

Obstajajo predsodki do borilnih športov? Seveda, ves čas se srečujemo z očitki, da je karate zgolj neko mahanje v prazno, ali pa da smo pretepači. Na sredozemskih igrah smo nekaj športnikov iz drugih disciplin povabili na naše borbe in vsi so bili navdušeni. Morda je športni karate v javnosti premalo poznan, ljudem, ki ga ne poznajo, pač niti ne moreš očitati, da imajo napačne predstave. Upam, da bo tudi nam z uspehi uspelo malo dvigniti prepoznavnost tega čudovitega športa.

Športni karate že ne spominja več na tradicionalni karate, ki se mu recimo očita, da je za borbe v ringu neprimeren zaradi premajhne dinamike gibanja, da je preveč statičen. Kaj v športnih borbah sploh še ostane od tradicionalnega karateja? Tehnika in imena udarcev, drugega pa skorajda res ni več. Športni karate se ves čas posodablja, tendenca je, da se razvija kar najboljši udarec, najhitrejši in najbolj učinkovit, ampak brez prave osnove se tega ne da doseči.

Imate kakšne ambicije, da bi se pozneje pomerili tudi v ringu, v borbah mešanih borilnih veščin ali po pravilih K1? To me vsekakor zanima, spremljam profesionalce, še posebej ameriško ligo UFC. Je zelo zanimivo, a moji cilji so trenutno povsem v karateju. Fantje se včasih dobimo, pa treniramo in poskušamo te zadev, dobivamo se tudi z mojstri iz drugih borilnih veščin, ampak karate je super osnova za tovrstne borbe. Če se bom kdaj poizkusil v tem, se bom vsekakor v stand up borbah, torej po pravilih K1, ki so bolj dinamične.

Zakaj naj bi se mladi odločali za trening karateja? Karate je izjemen šport, veščina, ki človeka zgradi v celovito osebo. Poleg same fizične plati je tukaj še vzgoja. Uči spoštovanja, skromnosti in še marsičesa, kar človeku koristi v vsakdanjem življenju. Spoštujem seveda vse borilne veščine, ampak se mi zdi, da se tisti, ki bi se radi na hitro naučili nekaj trikov in se s tem znanjem potem pretepali, prej odločijo za kaj drugega kot karate. Pri karateju se začne z osnovami, katami, in to marsikoga hitro odvrne. Če se hočejo samo tepsti, karate ni zanje. Škoda, veliko je teh brezglavih prenapetežev in prav njim bi dobra šola karateja še posebej koristila.