Ima 16 medalj z največjih tekmovanj, a ga skoraj nihče ne pozna

Kajakaša na divjih vodah Nejca Žnidarčiča morda nekateri ne poznajo prav dobro, vendar njegovi uspehi govorijo sami zase. Samo s svetovnih prvenstev je domov prinesel 12 medalj, na evropskih prvenstvih pa se je okitil s štirimi. Letos je bil na svetovnem prvenstvu v italijanski Valetlini srebrn, na zadnji tekmi svetovnega pokala v Augsburgu pa je osvojil, ne boste verjeli, že 25. medaljo. Na olimpijskih igrah ne bo nastopil, saj spust na divjih vodah ni olimpijska disciplina, kljub temu pa v svojem športu neizmerno uživa. Njegova sezona se je že končala. Po njej se je odpravil na aktivni dopust, kjer si je poškodoval roko. Kot pravi primorski spustaš, bo do začetka prihodnje sezone nared.

Kaj se je zgodilo z vašo roko? Na dopustu v Franciji sem veliko kolesaril. Ko je bilo praktično že vsega konec, sem sto metrov od svojega apartmaja padel, še sam ne vem, kako. Kar naenkrat sem se znašel na tleh, ob padcu pa sta mi počila dva členka. Še dobro, da sem nosil čelado, saj bi se lahko stvar končala precej huje.

Koliko časa ne boste mogli trenirati? Če ne bo večjih težav pri zdravljenju, bo rehabilitacija trajala od štiri do šest tednov, tako da bi moral biti do pripravljalnega dela nove sezone nared.

Kako ste zadovoljni z letošnjo sezono? Vemo, vaši cilji so vedno zelo visoki. Z letošnjo sezono sem zadovoljen. Nekoliko sem nezadovoljen edino z vožnjo na svetovnem prvenstvu, kjer sem osvojil drugo mesto. Meril sem na zlato, vendar je drugo mesto na svetovnem prvenstvu vseeno dober rezultat. Priznam, malo je bilo grenkega priokusa, vendar smo ekipno dosegli zlato, tako da je bil to nekakšen obliž na tisto drugo mesto.

V sezoni imate zelo malo tekem, verjetno bi imeli radi kakšno več? Kaj pa vem. Seveda je lepo tekmovati, vendar je treba vedeti, da so tekme zelo stresne. Včasih je kar mučno. Na tekmi ni nič lepega, razen takrat ko prideš v cilj in dosežeš dober rezultat. Sam najraje tekmujem na divjih in zahtevnih rekah. Na primer letos na tekmi svetovnega pokala na Dunaju sem po dolgem času res užival. Proga je bila zelo zahtevna, poleg tega pa sem še zmagal. To je bila že moja 25. medalja v svetovnem pokalu. Prihodnje leto imamo tam tudi svetovno prvenstvo in veselim se že tega tekmovanja.

So bila velika tekmovanja za vas že od nekdaj stresna? Saj ni tako hudo. Ni tako, da bi me "zabilo", imam pa vedno tisto pozitivno tremo. Saj verjetno vsi vrhunski športniki vedo, kako je to. Pri našem športu je še tako, da treniraš vse leto, potem pa moraš v pol minute pokazati vse, kar znaš. Če na kakšnih manjših tekmovanjih nimam treme, takrat ponavadi ne odpeljem dobro. Pod stresom delujem najbolje, to sem opazil tudi v zasebnem življenju, ko sem imel pri študiju ogromno dela.

Že kar precej let vztrajate v kajaku na divjih vodah, kaj vas najbolj privlači pri tem športu? Kajak mi je daleč najlepši šport. Poleg kolesarjenja imam spust na divjih vodah najraje. Tudi v slalomu nisem nikoli pretirano užival, potem ko se moraš vrteti okoli tistih vrat, kaj šele v kajaku na mirnih vodah. V spustu mi je res lepo, saj veslamo po različnih rekah in je voda zmeraj drugačna. Predvsem ko so poplave, vse skupaj postane zabavno.

Je po vseh teh letih še prisoten strah pred divjimi in naraslimi rekami, po katerih veslate? Na rekah, po katerih ponavadi mi vozimo, ni prisotnega strahu. Letos na svetovnem prvenstvu v Italiji je bila zares visoka in zahtevna proga, tako da so morali štart klasičnega spusta prestaviti nekoliko nižje, ker je bilo prenevarno. Smo se pa vseeno spustili za zabavo in takrat to šele postane užitek. Meni ni všeč, da so proge na tekmovanjih zmeraj lažje. Zdi se mi, da so tekmovalci skozi vsa ta leta zmeraj manj tehnično dovršeni. Tudi ekstremna različica kajaka mi ni všeč. Nekajkrat sem preizkusil tudi to, vendar sem ugotovil, da je prenevarno. Nekateri so šli že v takšne ekstreme, da te ena napaka lahko stane življenje.

Verjetno malokdo ve, da imate samo s svetovnih prvenstev 12 medalj, z evropskih prvenstev pa ste jih prinesli štiri. Katera od teh vam je najljubša? Imam dve posamični zlati medalji s svetovnih prvenstev. Skoraj bi lahko trdil, da mi je druga ljubša. Prvo sem dosegel v Augsburgu. Tam sem slutil, da bom zmagal. Drugo sem dosegel v Franciji v Bourg St. Maruiceu. Tam je bila proga naravna in zahtevna, tako da si moral res pokazati vse svoje znanje.

Smolo imate, ker spust na divjih vodah ni olimpijska disciplina in je prepoznavnost vašega športa manjša. Kaj bi bilo treba storiti po vašem mnenju, da bi bili bolj prepoznavni? Spust na divjih vodah je bil v devetdesetih letih zelo prepoznaven. Takrat so veslali Andrej Jelenc, Srečko Masle … Andrej Jelenc je bil celo športnik Slovenije, kar se po mojem ne bo zgodilo nikoli več. Največja težava je v Kajakaški zvezi Slovenije, ki je našo disciplino porinila na stran, posledično pa o tem ne pišete tudi vi, novinarji. Če se ne piše o naših uspehih, je potem logično, da nas ljudje ne prepoznajo. Ravno ko sem bil pri zdravniku, sem mu omenil, da treniram spust na divjih vodah. Takoj je omenil Jelenca, mene, ki sem zadnjih sedem let v vrhu, pa sploh ni poznal. Res je, da je danes vse povezano s televizijskimi prenosi in olimpijskimi igrami. Prihodnje leto naj bi se zgodile določene spremembe, ko naj bi povečali število tekem v naši disciplini. Ena tekma naj bi bila organizirana tudi v Tacnu, bile pa naj bi tudi denarne nagrade, tako da bi privabili čim več gledalcev. Znani ste tudi po tem, da ste brez dlake na jeziku in poveste tisto, kar si mislite. Da, to je res. To se mi zdi najbolj pošteno. Sam imam najraje, da se mi pove naravnost v obraz. Ne maram hinavščine in da ljudje govorijo za hrbtom. Če hočeš ljudem dati neko sporočilo, potem jim to poveš v obraz. To se vidi tudi v politiki, zato se tudi vsa ta garnitura pogosto menja.

Kaj vas pri ljudeh najbolj moti? Hinavščina, to je zelo grda lastnost.

V ekipi se kar dobro razumete, torej teh težav tam nimate? Že od nekdaj. Tudi tisti, ki so prišli iz slalomske ekipe v spust, so videli, kako dobro vzdušje je pri nas. Pri slalomu se mi zdi, da tega ni. Vsi se držijo bolj zase. Nekateri mi pravijo, da sploh nimajo skupnih večerij. Pri nas ni govora, da ne bi jedli za skupno mizo. Vse delamo skupaj. In tudi rajši gremo v apartmaje, kjer si sami kuhamo in se zvečer družimo. Vzdušje pri nas je bilo zmeraj dobro.

Želeli ste se preizkusiti tud v kajaku na mirnih vodah, ki je olimpijska disciplina. Ste zdaj dokončno opustili to zgodbo? Da, ta zgodba je zame končana. Ne morem početi nečesa, kar mi ni všeč. Zmeraj, ko sem se usedel v čoln za mirne vode, sem trpel. Na koncu sem se sprijaznil, da ne bom videl olimpijskih iger, vendar pa bom v svojem športu užival.

Za seboj imate že vrsto uspehov, koliko časa boste še vztrajali v tem športu? Po vseh teh letih veslanja se že poznajo poškodbe. Vsako zimo je kaj novega, vendar dokler mi bo zdravje služilo in dokler bom imel vrhunske uspehe, bom vztrajal. Fizično sicer nimam težav, saj imam vsako leto dobre ali celo boljše rezultate na zimskih testiranjih.

Imate že kakšne načrte, kaj boste počeli po koncu kariere? Boste morda svoje bogato znanje podajali mladim kajakašem? Vidim se tudi v vlogi trenerja, a je odvisno od tega, kakšne pogoje dela bi imel. Ljubše bi mi bilo, če bi dobil delo v šoli. Zelo všeč mi je urnik v šoli, saj ti ostane dovolj prostega časa. Prosti čas mi je pomembnejši kot denar.