Senna je bil v očeh Schumacherja vedno nekdo, ki mu stoji na poti do zmage

Karin Sturm je 55-letna nemška novinarka, ki že več kot 30 let spremlja svet avtomoto športa, kamor jo je zmamilo pubertetniško navdušenje nad Nikijem Laudo. Napisala je več knjig o največjih imenih formule 1, tudi o brazilskem junaku Ayrtonu Senni, mladem nemškem šampionu Sebastianu Vettlu in Michaelu Schumacherju. Njena biografija o slovitem nemškem prvaku, ki je kar sedemkrat osvojil naslov svetovnega prvaka v F1, je pri Mladinski knjigi pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu. Sturmova v 35 letih ni manjkala skoraj na nobeni dirke formule 1 in, zanimivo, v intervjuju niti enkrat ni uporabila besede Schumi.

V svetu avtomoto športa verjetno ni prav veliko žensk. Ko sem pred več kot 30 leti začela poročanje o avtomoto športu, smo bile le tri ali štiri, danes pa je precej drugače. Novinark je približno 20 odstotkov, glavnina jih dela na televiziji. (se pomenljivo nasmehne, op. a.)

Same lepotice, predvidevam. (smeh, op. a.) To ste rekli vi, ne jaz. Je pa kar očitno, za španske in italijanske medije delajo same mlade lepotice, ki pobirajo izjave dirkačev formule 1. Je pa tudi odstotek žensk novinark v pišočem novinarstvu precej višji kot nekoč. Ne počutim se več tako izolirano kot nekoč.

Kakšen odnos ste imeli z Michaelom Schumacherjem? Je bil ta na prijateljskih temeljih ali strogo profesionalen? Večinoma je šlo za strogo profesionalen odnos. Vse skupaj je bilo namreč precej zapleteno, saj sem bila del tega sveta že pred njegovim prihodom in sem spadala v krog ljudi, ki so bili blizu Ayrtonu Senni, med njima pa, kot je splošno znano, posebne ljubezni ni bilo. Vsaj na začetku ne.

Senna je bil v Schumacherjevih očeh nekdo, ki mu stoji na poti do zmage. Bil je kot letvica, ki jo mora preseči.

Glede Senne se je podobno vedlo tudi Schumacherjevo osebje. Enkrat so mi rekli, naj k njim, dokler bom blizu Senni, nikar ne hodim. Tako je bil tudi najin odnos vedno bolj profesionalen kot pa prijateljski.

Po drugi strani je tako še bolje, saj je potem delo za novinarja lažje. Do sogovornika ima tako večjo distanco in je pri svojem poročanju bolj objektiven. V novinarstvu preveč naklonjenosti in domačnosti ni preveč dobrodošlo.

Kakšen ugled je imel Schumacher v rodni Nemčiji? Znano je, da je zaradi nekaterih dvomljivih potez na stezi, poleg množice navijačev imel tudi precej nasprotnikov, ki pa so po njegovi tragični smučarski nesreči verjetno v manjšini in so pri svojih komentarjih Nemčevih potez verjetno precej bolj obzirni in zadržani kot nekoč. Seveda, tudi če nekoga ne maraš, mu ne privoščiš, da bi se mu zgodilo kaj takega, kot se je zgodilo Schumacherju. Se mi pa zdi, da teh ljudi niti ne zanima, kaj se dogaja z Michaelom. Po drugi strani ima še vedno ogromno strastnih navijačev, ki še vedno žalujejo za svojim idolom in nestrpno čakajo na pozitivne novice.

Po nesreči je v časopisih in na spletu mrgolelo novic o njem. Se je to zdaj po letu in pol umirilo? Ali mu nemški mediji še posvečajo pozornost? Vse skupaj se je precej umirilo, le rumeni tisk občasno izbrska kakšno zgodbo. A dejstvo je, da novic ni. Tiste, ki jih sporoča Michaelova menedžerka Sabine Kehm, so že približno leto dni enake. To pa je, da večjih sprememb pri njegovem okrevanju ni.

To je rahlo skrb vzbujajoče, saj vsak, ki se vsaj malo spozna na to, kako nastajajo uradne izjave predstavnikov za stike z javnostmi, ve, da to pomeni le eno: da novosti in napredka pri Michaelovem okrevanju ni. Če bi bil, bi to seveda ustrezno z velikim pompom in veseljem tudi objavili.

Se je medijska pozornost zdaj preusmerila na Schumacherjevega sina Micka, ki uspešno nastopa v formuli 4? Malo že. Največ pozornosti so mu namenili aprila letos, ko je začel dirke, a se je zanimanje že umirilo. Mislim, da se je Mick kar dobro znašel v tem okolju in da ne potrebuje več take zaščite, kot je je bil zaradi očeta deležen na začetku.

Mislim, da je bila ta prevelika zaščita napaka, saj lahko, če nekoga preveč varuješ in ga izoliraš od javnosti, s tem dosežeš ravno nasprotno. Spodbudiš še več zanimanja zanj.

Nisem še bila na dirkah formule 4, a kot mi je uspelo izvedeti po pripovedovanju novinarskih kolegov, je bila ob pojavi Micka v tem svetu res norišnica, ki je tam sicer nikoli ni, zdaj pa je vse skupaj postalo precej bolj obvladljivo.

Verjetno so si tudi novinarji, ki spremljajo to sceno, rekli: pustimo fantu leto ali dve, da odraste in pokaže, kaj zna. Večina novinarjev se namreč zaveda, da Micka nima smisla spraševati o očetovem zdravstvenem stanju, saj, prvič, o tem ne bo povedal ničesar, in drugič, s tem bi dosegli zgolj to, da bi ga spravili v neprijeten položaj. Zanj je ves položaj z očetom že tako ali tako težak, dodatna vprašanja o tem pa bi mu vse skupaj samo še otežila.

Tudi Schumacherjeva menedžerka je bila pri tem zelo odločna, češ, da ne bodo dopuščali nadlegovanja mladega Micka, zdi se mi, da je ta politika bolj ali manj tudi sprejeta. Novinarji se tako z Mickom pogovarjajo le o dirkah, ne o njegovem očetu.

Sicer pa oba Michaelova otroka, Mick v motošportu in Gina-Maria v jahanju, tekmujeta v svojih disciplinah in sta na nek način javni osebnosti. Dovolj sta stara, Mick jih ima 16, Gina-Maria pa 18, da znata poskrbeti sama zase in se odločiti, kaj bosta medijem razkrila in kaj ne.

Seveda je medijska pozornost v tem trenutku bolj usmerjena k Micku, saj jahanje ni tako priljubljeno, a pustimo času čas. V tem trenutku je nemogoče reči, koliko talenta je fant podedoval in koliko ga bo tudi uresničil. Razen uvodne zmage njegovi dosežki niso briljantni, a to je šele njegova prva sezona in na vse skupaj se mora šele privaditi. Tudi v kartingu na začetku ni blestel, zadnja leta pa mu je šlo kar dobro.

Je pa ena bistvena razlika med Michaelom in njegovim sinom. Prvi je prihajal iz slabih gmotnih razmer, ko je lahko dirkal le po zaslugi mecenov, medtem ko Micku za to ni treba posebej skrbeti. Res je. Vedno ga bodo podpirale najboljše ekipe, po drugi strani pa bo zato pritisk nanj toliko večji. Vedno se bo od njega ogromno pričakovalo. Vsi ga bodo opazovali in vsi bodo pričakovali, da bo tako dober, kot je bil njegov oče. Bomo videli.

V svoji karieri sem spremljala že kar nekaj sinov ali nečakov nekdanjih vrhunskih dirkačev in vsak se je odzval po svoje. V formuli 1 imamo trenutno kar tri, mlade Prosta, Piqueta in Senno. Vse tri precej dobro poznam in vem, kako velik je pritisk nanje. Še posebej na mlajšega Senno. Te fante bodo vedno primerjali z njihovimi slavnimi očeti in če je posredi tragična nesreča, kot je bila v primeru Senne, je to zanimanje ljudi in medijev še toliko večje. V tem pogledu je za Piqueta in Prosta lažje, saj sta njuna očeta živa in sta še vedno del karavane F1.

Mislite, da bi bil tudi Michael tako vpleten kot onadva? Težko rečem, zagotovo pa bi bil vsaj nekje v ozadju.

Michaelova žena Corinna je nekdanja evropska amaterska prvakinja v jahanju. Tudi hči, kot ste že omenili, jaha. Povsem drug svet. Da, dekleti sta očitno našli nišo zase.

Kdaj ste se odločili, da napišete biografijo o Michaelu Schumacherju? Je nastala iz zapiskov, ki ste jih beležili sproti, skozi leta, ali ste se zato posebej srečali z njegovimi najbližjimi? To ni moja prva knjiga o Michaelu. Prvo sem napisala že leta 1993, ko je dosegel prvo zmago na dirkah za veliko nagrado, a je bil takrat večji poudarek na fotografijah kot na besedilu. Sledili sta še dve, zadnja leta 2006, po njegovi prvi upokojitvi. Knjiga je postajala vedno bolj obsežna, vsak urednik jo je ukrojil nekoliko drugače. Ko se je decembra 2013 v Meribelu zgodila tragična smučarska nesreča, so mi na založbi predlagali, naj napišem še eno knjigo, kot sklep.

Vemo, kako deluje trg, in dejstvo je, da po Schumacherjevi drugi upokojitvi leta 2012 knjige o njem ni bilo. Po nesreči je bilo zanimanje za Schumacherja neizmerno in na moji založbi so me prosili, ali lahko napišem knjigo, ki bo povzela vso Schumacherjevo kariero. Seveda bi to morali storiti že leta 2012, pa nismo, zato smo to storili zdaj. Materiala je bilo ogromno. Ne samo tistega že objavljenega, temveč tudi marsikaj drugega.

Verjetno bi raje videli, če bi lahko napisali biografijo skozi njegove oči in besede. Če sem povsem iskrena, mislim, da v to ne bi privolil. Avtorizirano verzijo je leta 2007 napisala že njegova menedžerka in mislim, da tega ne bi želel ponavljati.

Kaj vas je tako pritegnilo k temu športu? Družinsko ozadje? Niti ne, razlog je bolj preprost. Kot najstnici mi je bil všeč Niki Lauda (smeh, op. a.). Bila sem strastna navijačica. Medtem ko so drugi v svojih sobi obešali posterje glasbenikov in filmskih zvezd, sem jaz obešala posterje Nikija Laude. Njegova nesreča in dogajanje okrog tega cirkusa sta me povsem posesala v ta svet.

In kako je bilo, ko sta se prvič srečala? Na začetku je res bilo precej čudno, bila sem zelo sramežljiva, sčasoma pa je najin odnos postal povsem normalen. Povsem drugače je namreč, če te ljudi spremljaš samo po televiziji. Ko jih začneš srečevati v živo, gledaš nanje bolj racionalno.

Vrniva se h glavnemu junake vaše knjige. Je Michael Schumacher znal komunicirati z javnostjo in mediji? Njegove poteze so znale biti rahlo dvoumne. Je pa večkrat dejal, da ne želi živeti kot Boris Becker, pri katerem je vse, kar je zasebno, kmalu postalo javno. Zelo dobro se je znal prodajati na televiziji. Tam je vedno kazal vesel in prijazen obraz, kar pa v praksi ni bilo ravno pogosto.

Seveda je napravil kar nekaj napak, še posebej takih, ki so bile povezane z njegovimi manevri na stezi. Svojih napak ni nikoli priznal, niti obžaloval, to je storil šele mnogo let pozneje. V teh primerih njegova komunikacija z mediji in javnostjo ni bila najboljša in mislim, da bi mu priznanje napak na stezi lahko precej pomagalo pri javni podobi. Mislim tudi, da mu je njegovo osebje v nekaterih primerih svetovalo napačno.

Kot v primeru smrti Ayrtona Senne, ko ni odšel na njegov pogreb, češ, da mora ravno tisti dan testirati dirkalnik, da mu ni treba v Brazilijo, da bi žaloval in da bi se tam bal za svojo varnost? Da, pa tudi v primeru trčenja z Damonom Hillom v Adelajdi in z Jacquesom Villeneuveom v Jerezu ter napake, ki jo je storil v Monaku in je ni nikoli priznal. Če bi te poteze priznal in obžaloval, bi nanj letelo precej manj kritik, kot jih je.

Vsak, ki spremlja F1, ve, da se v vrtincu strasti dogajajo napake, a če tega ne priznaš ali zanje celo kriviš drugo stran, to ni v redu. Nemški navijači so mu vse to seveda oprostili, drugi, bolj kritično usmerjeni, pa nikakor.

Kako priljubljen je bil med dirkači? Ko se je namreč leta 2006 prvič upokojil, je bilo precej besed o tem, kako ga bodo pogrešali. Mislim, da je bil bolj priljubljen med mlajšo generacijo, med dirkači, s katerimi je dirkal v drugem obdobju, v obdobju Mercedesa. Po svoje jim je bil vzornik, tudi on je bil v teh zadnjih letih kariere precej bolj sproščen. Zavedal se je, da se mu ni več treba dokazovati.

Ljudje, s katerimi je odraščal in dirkal na začetku kariere, so bili precej manj popustljivi do njega in njegovih dvomljivih potez. Na primer Frentzen, ki mu je Schumacher prevzel takratno dekle Corinno, pa že prej omenjeni Hill in Villeneuve. Ob vrnitvi leta 2010 ni bil več tako dominanten kot prej in stvari so bile zato za druge lažje.

Kaj je leta 2012, ko se je upokojil drugič, napovedal, da bo počel? V zvezi s tem ni bil preveč zgovoren. Rekel je le, da si bo najprej odpočil in užival življenje, potem pa bo videl, kako naprej.

Takrat je na nek način moral oditi. Da. Mercedes si je želel dobiti Lewisa Hamiltona, uradna različica pa je bila, da se je Schumacher odločil, da je čas za slovo, zato se jim bo pridružil Hamilton.

Resnica je verjetno ta, da so mu rekli: mi si želimo Hamiltona, ti pa povej javnosti, da želiš sam oditi.

Schumacher v tistem trenutku ni bil preveč zagret za slovo. Mislim, da je opazil rahel napredek pri Mercedesu, in mislim, da si je želel nadaljevati to zgodbo. No, šefi so mu zapovedali drugače, tudi Lauda si je želel Hamiltona, nov obraz v F1.

Mislite, da je Schumacher vrnitev leta 2010 kdaj obžaloval? Javno nikoli. Sicer osebno mislim, da je ni obžaloval, saj je v dirkanju iskreno užival, poleg tega takrat ni več čutil takega pritiska kot v preteklosti. Zavedal se je, da njegov avto ni konkurenčen in da je le del projekta, v okviru katerega razvijajo zmagovalni avtomobil. Pri Mercedesu takrat ni bilo pritiska, da mora zmagati na vsaki tekmi.

Mislim, da mu je bilo v letih pred tem dolgčas, saj pravzaprav ni imel kaj pametnega početi. To je težava številnih dirkačev, ki ne razmišljajo o življenju po koncu športne kariere. Z vrnitvijo pa se je lahko spet gibal v okolju, kjer je z vseh strani občutil ogromno spoštovanje.

Je njegov prihod v bokse vedno sprožil veliko prahu oziroma zanimanja? Da, še posebej na začetku njegove vrnitve. Dirkači so, kot že rečeno, nanj gledali kot na vzornika. Schumacher je bil dirkač, ki so ga občudovali kot otroci. Njihov vzornik se je vrnil in to je bila zanje velika stvar. Vzemimo na primer Sebastiana Vettla, zanj je bil Schumacher vzornik številka 1, potem pa je kar naenkrat tekmoval na isti stezi kot on.

Je svet F1 z upokojitvijo Michaela Schumacherja veliko izgubil ali je šlo zgolj za menjavo generacij? Ko se je upokojil prvič, ko je bil superzvezdnik s sedmimi naslovi svetovnega prvaka, je imelo to na svet F1 precej velik vpliv, ko je to storil drugič, pa niti ne. Tudi javnost se je v tem času že začela zanimati za druge dirkače. Mislim, da mu je bilo celo všeč, da ni bil več samo on v središču javne in medijske pozornosti. A kdo ve, če bi vztrajal še dve sezoni in vozil zmagoviti avto, potem bi morda bilo drugače.

Kaj je po vašem mnenju njegov največji prispevek k formuli 1? Mislim, da so pri njem glavno vlogo igrale številke, ki so res osupljive in jih bo težko preseči. Tako po številu naslovov svetovnega prvaka, zmag in najboljših štartnih položajev kot tudi profesionalizma, ki ga je izkazoval na vsakem koraku. Tudi glede fizične pripravljenosti, poznavanja tehničnih zadev in podobno.

Bil je eden od tistih, ki so bili vpleteni v pripravo avtomobila, prvi je bil v boksih in zadnji je odšel domov. To za vrhunske dirkače ni ravno običaj. Ne vem, morda je to res nemška lastnost (smeh, op. a.). Vettel mu je v tem podoben, tudi Nico Rosberg je priznal, da se je na tem področju od Michaela naučil marsikaj. Medtem ko na primer Hamilton in Räikkönen po tej plati nikoli nista bila preveč vpletena.

Schumacher je bil po poklicu mehanik, tako da so mu bile tehnične stvari znane in verjetno tudi v veselje. Da, v začetnem obdobju je takšno poklicno ozadje lahko koristilo, danes, ko je vse stvar elektronike, niti ne več.

Kako priljubljena je formula 1 v Nemčiji? So se stvari v zadnjih letih precej spremenile kljub temu, da imate med najboljšimi dirkači Vettla? Upad zanimanja je precejšen. Za primerjavo: ko je bil Schumacher na vrhuncu svoje kariere, si je dirko za veliko nagrado v F1 po televiziji ogledalo med osem in deset milijonov ljudi, danes le še med tri in pet milijonov. Najboljše obdobje Vettla je bilo sicer slabše gledano kot Schumacherjevo, a še vedno precej boljše, kot je danes. In tako je povsod, to je ena od glavnih težav formule 1.

Kje vidite glavne razloge za upad zanimanja? Navijačem se elektronska različica formule 1 ne zdi zanimiva. Motorji niso več tako hrupni kot nekoč, zdi se, kot da je upravljanje avtomobilov preveč preprosto, navodila šefov so bolj pomembna kot navodila mehanikov in podobno. Ljudje so dobili občutek, kot da so dirkači zgolj vodeni roboti, da ne razmišljajo s svojo glavo, vse pa je tako ali tako odvisno zgolj od elektronike. Številna pravila so svet F1 osiromašila in številni menijo, da ne spadajo vanj.

Druga stvar je popolna dominantnost Mercedesa. Vsi vemo, da lahko zmaga samo eden od njihovih dirkačev.

Nekaj podobnega se je sicer dogajalo že v obdobju Schumacherja. Sicer to Nemcev ni odvrnilo od spremljanja prenosov dirk v F1, a drugje to za ljudi ni bilo zanimivo.

Po drugi strani pa zaradi dominantnosti Hamiltona v Veliki Britaniji te krize ni mogoče opaziti, poleg tega v Silverstonu ponujajo številne ugodnosti za ogled dirke. Če pa govorimo na splošno, potem kriza nedvomno obstaja.

Ljudje si želijo gladiatorskih bojev mož na moža in jim ni všeč, da so dirkači povsem odvisni od navodil svojih inženirjev. Formula 1 je izgubila velik del svojega šarma.

Razlika je tudi v dojemanju avtomobilov nekoč in danes. Današnji generaciji več kot avto pomenijo elektronske igrače, kot so pametni telefoni in tablice. Povprečni navijač F1 je starejše generacije, mladih pa je bolj malo.

Zakaj jih ta šport ne zanima?

25-letniki športa danes ne gledajo na televiziji, raje si ga pogledajo na tablici, na kanalu YouTube. Velika napaka F1 je tudi ta, da je dolga leta zanemarjala družabna omrežja in s tem mlajše generacije. Če je kdo želel kaj postoriti na tem področju, je vedno slišal glasen ne, saj so se vodilni vedno usmerjali le na televizijo in prodajo televizijskih pravic. Bernie Ecclestone je javno priznal, da ne ve, kaj so družabna omrežja, in da ne ve, v čem je njihovo bistvo. Dolga leta je namreč mislil, da gre za hipen fenomen, ki bo prej ali slej minil, a se je krepko uštel. Zdaj se sicer na tem področju nekaj dogaja, a po desetih letih ignoriranja bo težko prodreti.

Ste sami kdaj sedli v dirkalnik formule 1? Ga peljali? Pred mnogo, mnogo leti, ko je bilo vse precej bolj preprosto, kot je danes, sem peljala BMW-jev avto. Šlo je za novinarski test v španski Valencii.

In kako hitro ste drveli po stezi? (smeh, op. a.). Ne kaj veliko hitreje, kot bi šlo z navadnim avtom. Nisem najboljša voznica na svetu in tega se zavedam, poleg tega nisem želela tvegati in rabiti avta.

Je Schumacher rad tvegal? Mislim, da je, ampak je šlo bolj za odmerjeno tveganje, za preračunano. Je pa res, da je bil precej brezkompromisen voznik.

Ste s tem mislili na znamenito trčenje s Hillom in Villeneuvom? Kar zadeva trčenje z Damonom Hillom leta 1994 v Adelajdi v Avstraliji, se je Schumacher zavedal, da bo, če oba predčasno skleneta dirko, sam postal svetovni prvak. Mislim, da se ni zaletel zanalašč, a se s trčenjem tudi ni veliko obremenjeval, saj je vedel, kakšna nagrada ga čaka.

Pri Villeneuvu tri leta pozneje v Jerezu pa je bila zgodba drugačna. Vedel je, da mora skozi cilj priti pred njim, in to za vsako ceno, sicer bo izgubil naslov svetovnega prvaka. Poskušal je na vse mogoče načine, tvegal, Villeneuvu zaprl pot in na koncu pristal v pesku. Villeneuve je dirko lahko nadaljeval in na koncu osvojil naslov svetovnega prvaka, Schumacher pa je ostal praznik rok. Zaradi odvzema točk tudi brez naslova svetovnega podprvaka.

Kako je Schumacher to upravičil na novinarski konferenci? Glede na to, da ni bil uvrščen med prve tri, tam ni bil prisoten, je pa zanimivo to, da je kar tri ure vztrajal v svoji prikolici. Ni hotel stopiti pred novinarje! In ko je končno prišel, je izjavil le, da je bila to povsem običajna dirka.

Mislim, da bi se takrat moral odzvati drugače. Moral bi reči, da se je trudil, da je tvegal, in se za to svojo potezo opravičiti. Z njo si prav zagotovo ni pridobil simpatij.

Kako mladi dirkači gledajo na pozornost medijev? Mladim dirkačem, ki se danes pritožujejo nad preveliko medijsko pozornostjo, vedno rečem, da niso plačani po 15 ali 20 milijonov evrov na sezono samo zato, da bodo vozili avto. Ne, v ta paket spada še marsikaj drugega. In če mi novinarji ne bi dobro opravljali svojega dela, tudi dirkači ne bi bili take zvezde, kot so, in jim nihče ne bi plačal toliko, kot jim. In to je nekaj, kar nekateri od teh fantov preveč radi pozabijo. Še posebej takrat, ko postanejo zvezde.

Ste lahko bolj konkretni? Vzemimo preprost primer: ko je Sebastian Vettel dobil svojega prvega otroka, je bilo v zvezi s tem ogromno medijskega zanimanja. A izvedeli nismo ničesar.

Z ženo nista želela dati izjave, niti razkriti otrokovega imena … Lepo vas prosim! Takrat sem mu lepo rekla: vse, kar morata storiti, je ena izjava, besedilo na uradni spletni strani, in potem bosta imela mir.

Kako je potem informacija privrela na plano? Na povsem neprimeren način … V pogovoru z eno od španskih novinark, ki spominjajo na supermodele (smeh, op. a.).