Monako ni le davčni raj, so tudi nebesa za dirkače formule 1

Tako kot v številnih evropskih državah so tudi v Monaku dirke začeli organizirati veliko prej, kot je bilo ustanovljeno svetovno prvenstvo formule 1 (1950). Ob Sredozemskem morju so svojo zgodbo v dir pognali leta 1929, ko je Anthony Noghes, glavni odgovorni za proizvodnjo tobaka v kneževini, prepričal kneza Louisa II. in monaški avtomobilski klub, da znotraj meja kneževine naredijo ulično dirkališče in tako še na poseben način poudarijo pomen kneževine. Tega s slovitim relijem za svetovno prvenstvo niso mogli povsem uresničiti, saj je moral zaradi pomanjkanja prostora potekati tudi zunaj meja kneževine.

Ulična steza si je svoj poseben status pridobila že s prvo dirko, saj njena edinstvena konfiguracija ni imela para na svetovni dirkaški sceni. Ob tem je veljala za eno najnevarnejših – ob stezi so bili parkirani avtomobili navijačev, če so dirkači zgrešili ovinek, so se lahko zaleteli v stavbo, drevo, ulično svetilko, v železniško postajo ali pa z dirkalnikom vred zgrmeli v Sredozemsko morje, ker so zid med kopnim in morjem predstavljale bale sena. Za najodmevnejši padec v morje je leta 1955 poskrbel Italijan Alberto Ascari, ki je sam priplaval iz morja. Imel je le zlomljen nos.

Kot da bi se vozil po dnevni sobi s kolesom!

Čeprav je v moderni dobi formule 1 tudi v Monaku optimalno poskrbljeno za varnost, pa steza še zmeraj riše ločnico med možmi in fanti (tistimi, ki si upajo med kovinskimi ograjami dirkati do skrajnosti, in tistimi, ki skušajo preživeti sredozemski pekel). Trikratni svetovni prvak formule 1 Nelson Piquet je dirkanje v Monte Carlu primerjal z vožnjo s kolesom po dnevni sobi. Edinstven izziv za dirkače je predor. Vanj vstopijo s hitrostjo malo več kot sto kilometrov na uro, nato v njem dosežejo hitrost okoli 270 kilometrov na uro, sledi pa brutalno zaviranje, ker je na vrsti šikana v levo. V nekaj sekundah se tudi ekspresno zamenjata dnevna svetloba in svetloba umetnih luči v predoru.

Če steza v Monte Carlu ne bi bila sestavni del koledarja formule 1, je danes ne bi uvrstili vanj, ker ne ustreza varnostnim standardom, ki veljajo za vsa preostala dirkališča. Je občutno preozka, nima izletnih con, ne izpolnjuje zahtevane 305-kilometrske minimalne razdalje dirke (dirkači odpeljejo 78 krogov, kar skupno znaša nekaj več kot 260 kilometrov). Kljub temu si izvršni direktor formule 1 sploh ne more predstavljati, da je ne bi bilo v koledarju. Še več, je dragulj formule 1. Britanec je nekoč izjavil, da bi se v koledarju zlahka odpovedal vsem preostalim dirkam, le Monaku ne.

Ulična steza v Monaku je v nasprotju s preostalimi dirkališči v več kot 66 letih doživela minimalne spremembe. Je ena izmed četverčka klasičnih dirk (Monako, Silverstone, Monza, Spa), ki je bila sestavni del koledarja formule 1 v njeni krstni sezoni leta 1950 in je v njem še danes. Ecclestone je z Monakom leta 2010 podpisal novo desetletno pogodbo, zato dirka ostaja v koledarju formule 1 vsaj še do leta 2020.

Ni petkovih treningov, ni zmagovalnega odra, ni škropljenja hostes

Tudi protokol dirkaškega konca tedna je tudi nekaj edinstvenega. Prva dva prosta treninga sta na sporedu že v četrtek (na preostalih velikih nagradah v petek), v petek imajo dirkači prost dan, v soboto so kvalifikacije, v nedeljo pa dirka. Zmagovalnih stopničk ni. Najboljši trije se monaškemu knezu Albertu II. pridružijo v njegovi loži, kjer prejmejo pokale. Škropljenje s šampanjcem se preseli na samo stezo, saj se ne spodobi, da bi kdo s penino zalil monaškega kneza in pomembne ljudi, ki ga obkrožajo. Albertov oče Rainier III. je vsakega zmagovalca nagovoril z legendarnim stavkom: "Veseli me, da ste to ravno vi." Morda Albert II. to počne še naprej, saj ima tradicija v Monaku domovinsko pravico.

V dirkaškem svetu Monako skupaj s 500 miljami Indianapolisa in 24 urami Le Mansa tvori trojno krono motošporta. To je v vsej zgodovini uspelo osvojiti samo enemu dirkaču, Grahamu Hillu. Britanca sta se po petih zmagah v kneževini v 60. letih prijela vzdevka kralj Monaka in gospod Monako. V sodobni formuli 1 je Hilla po številu zmag ujel Michael Schumacher, presegel pa Ayrton Senna, ki se je ustavil pri številki šest.

Monaška dirka in filmski festival v Cannesu z roko v roki

V dirkaškemu koncu tedna Monaka se sklenejo številne donosne pogodbe in stke kopica poslovnih partnerstev. Najprestižnejšo dirko v sezoni si namreč pridejo ogledat najvplivnejši ljudi iz sveta posla, zabave in športa. Mnogi od njih imajo v Monte Carlu zaradi ugodne davčne zakonodaje svojo stalno prebivališče (tudi aktualni svetovni prvak formule 1 Lewis Hamilton), v zalivu pa parkirane svoje jahte (tudi izvršni direktor formule 1 Bernie Ecclestone), s katerih si lahko v živo ogledajo akcijo na edinstveni stezi na svetu. Kdor kaj pomeni v svetu glamurju, pač mora biti zraven. Monaški konec tedna časovno sovpada s prav tako slovitim filmskim festivalom v Cannesu, kar vsekakor ni naključje. Filmski zvezdniki in zvezdnice so torej redni gostje dirkaškega spektakla v Monte Carlu, kar koristi obema stranema. Ko ni dirkanja, pa si krajšajo čas v igralnicah in na zasebnih zabavah na jahtah.

Ker Monako ni stalno dirkališče, za vsako dirko postavijo začasne tribune, ki sprejmejo okoli sto tisoč obiskovalcev. Veliko ljudi si dirko ogleda z balkonov stolpnic, v katerih živijo, in teras prestižnih hotelov, za katere pa je treba globoko seči v žep (do 3.000 evrov). In ker je formula 1 pravi magnet za bogataše, je večina vstopnic že razprodanih. Najdražja vstopnica za letošnjo VN Monaka v paketu za soboto in nedeljo (t. i. Paddock Club), ki omogoča popoln vpogled v cirkus formule 1 in najelitnejši prostor za ogled dirke, stane okoli 5.000 evrov.