Jorge Lorenzo si je zaslužil naslov svetovnega prvaka MotoGP

Španec Jorge Lorenzo si je optimalen temelj za zmago na zadnji dirki letošnjega prvenstva, na domačem dirkališču v Valencii, zgradil že na kvalifikacijah, ko je zrušil rekord steze in si zagotovil najboljši štartni položaj. Na dan dirke ni popuščal v svojem lovljenju petega naslova svetovnega prvaka, tretjega v kraljevski konkurenci. Takoj po štartu je prevzel pobudo in jo obdržal do prečkanja ciljne črte. Pričakovano sta mu sledila Hondina tovarniška dirkača, zdaj že lanski svetovni prvak Marc Marquez in njegov moštveni kolega Dani Pedrosa.

Večino dirke je bil Lorenzo pod izjemnim pritiskom Marqueza, ki se mu je prilepil na zadek in ga preganjal do skrajnosti. V zaključku dirke se je dirkaški veselici pridružil še Pedrosa, ki je dva kroga pred koncem prehitel Marqueza, a je Marc vrnil udarec in si drugo mesto pridobil nazaj. Prav to je bil verjetno ključen trenutek dirke, saj se je Lorenzo rahlo otresel tekmecev in lažje prišel do cilja kot prvi. Marquez in Pedrosa sta med prerivanjem izgubila dragocen čas, ki se je izkazala za odločilnega v boju z Lorenzom.

Rossi izgubil drugič v karieri MotoGP na finalu sezone

Kako tesna je bila borba, nazorno pove podatek, da je Lorenzo zmagal po 46 minutah dirke in 120 odpeljanih kilometrih zmagal s prednostjo dveh desetink pred Marquezom in šest pred Pedroso.

To je bila Lorenzova letošnja sedma zmaga, s čimer je samo potrdil status dirkača z največ zmagami v sezoni – Marquez jih je zbral 5, Rossi 4, Pedrosa pa 2. Lorenzo je na finalu v Valencii uspel nadoknaditi 7 točk zaostanka za vodilnim dirkačem prvenstva Rossijem in mu speljal naslov svetovnega prvaka.

Veliko vojno je dobil s prednostjo 5 točk. Podobno bolečo izkušnjo je Rossi doživel eta 2006, ko je prišel v Valencio s prednostjo (takrat 8 točk) pred Nickyjem Haydnom, nato pa Valencio zapustil kot poraženec z zaostankom 5 točk. Lorenzo si je zaslužil naslov svetovnega prvaka, ker je osvojil več točk kot Rossi. Takšna so pač pravila igre.

Valentino je dirko za VN Valencie štartal z zadnjega, 26. mesta in do polovice dirke priplezal do četrtega mesta. A takrat se je vse ustavilo, saj je bil vodilni trojček Lorenzo-Marquez-Pedrosa predaleč (12 sekund), da bi ga lahko še ujel. Zato je Italijan zmanjšal ritem in v drugem delu dirke le še križaril po stezi kot četrti. Ciljno črto je prečkal slabih 20 sekund za zmagovalcem in svežim svetovnim prvakom Lorenzom.

Farsa z umikanjem dirkačev

Rossijev podvig – iz 26. mesta na 4. mesto –ni bil nič posebnega. Tega bi bili sposobni prav gotovo tudi Lorenzo, Marquez in Pedrosa, saj imajo vsi štirje bistveno boljše motocikle od ostalih. Tretjina dirkačev karavane MotoGP ima motorje, ki sodijo v odprti razred in so v primerjavi z vodilno četverico popolnoma nekonkurenčni. Ostali dirkači pa tekmujejo s poltovarniški motorji ali pa s tovarniškimi Suzukiji in Ducatiji, ki so v tem trenutku druga liga MotoGP. In v normalnih okoliščinah nimajo nobenih možnosti za enakovreden boj, kaj šele za zmago. Stopničke jim tu in tam ponudi splet srečnih okoliščin.

Rossi bi jih torej moral vse po vrsti zlahka prehiteti, a smo vseeno morali gledati farso, ko so se mu vsi po vrsti umikali. Edini, ki se mu je odločno uprl, je bil Suzukijev dirkač Aleix Espargaro. In imel je prav. Zakaj bi se moral umakniti nekomu, ki se bori za naslov svetovnega prvaka? Vsak dirkač v kraljevski konkurenci se namreč bori za svoj najboljši rezultat na dirki. In če nekoga spusti naprej, je njegov končni rezultat slabši kot bi lahko bil sicer.

Prvih 15 krogov smo gledali smešno sliko, ko razen prvih treh dirkačev – Lorenzo, Marquez, Pedrosa – ostali sploh niso dirkali, ampak so se ukvarjali s tem, kje je Rossi in na kateri točki ga je najbolj pametno spustiti naprej. Temu pa ne moremo več reči dirka MotoGP.