Odkritje sezone s črnim pasom v karateju do prve medalje za BiH

Kdo bi si mislil, da bo atlet, ki je na letošnjem dvoranskem evropskem prvenstvu zasedel 21. mesto, šest mesecev pozneje tekel v finalu svetovnega prvenstva in v teku na 800 metrov osvojil bronasto medaljo. To je uspelo bosanskemu tekaču Amelu Tuki, ki se je v letošnji sezoni prebil v sam svetovni vrh in je nedvomno največje odkritje sezone.

Pazite se ga, ima tudi črn pas v karateju

Tuka je atletiko začel trenirati pred šestimi leti. Pred tem se je ukvarjal s karatejem in ima tudi črni pas. Po zmagi na manjšem tekmovanju na 400 metrov v Zenici ga je v svoje vrste zvabil lokalni klub. Atletiki se je posvetil z vsem srcem, čeprav ga mnogi niso razumeli. "Kaj ti bo atletika? Kaj imaš od tega? Posveti se fakulteti in nehaj tekmovati s Kenijci," je moral poslušati od ljudi, ki niso verjeli vanj.

"Te govorice so me še bolj hrabrile, dajale so mi dodaten motiv in željo. Čakal sem na ta trenutek in zdaj z nasmehom stopam pred te ljudi. Še zahvalim se jim, saj so tudi oni zaslužni za moj uspeh," je po zgodovinskem trenutku, ko je osvojil prvo medaljo za BiH na svetovnih prvenstvih, dejal 24-letni Tuka.

Na treninge je potoval z vlakom

Ker prihaja iz manjšega mesta Kaknja, se je vsak dan moral z vlakom voziti v Zenico na trening, saj v njegovem rojstnem kraju ni bilo nikakršnih pogojev za trening atletike. Kljub izkazovanju talenta za tek na srednje proge je šola ostala na prvem mestu. Danes je absolvent strojništva.

Nase je prvič resneje opozoril leta 2013 s tretjim mestom na evropskem prvenstvu do 23 let. Tudi s časom 1:46,29 se je približal najboljšim, a za svetovni vrh je treba teči še precej hitreje. Na evropskem prvenstvu v Zürichu je svoj osebni rekord popravil za 17 stotink sekunde in osvojil šesto mesto, pravi preboj pa mu je uspel v letošnji sezoni.

Neverjeten napredek v enem letu

Leta 2013 se je Tuka iz Bosne preselil v Verono in začel trenirati pod taktirko Giannija Ghidinija, nekdanjega trenerja olimpijskega prvaka iz Pekinga, Kenijca Wilfreda Bungeija. Poteza se je letos izkazala za ključno.

Njegov vzpon se je začel na mitingu v Velenju, kjer je zmagal z odličnim časom 1:44,19 in presenetil tudi samega sebe. A s tem se ni končalo, na mitingu v Madridu je zmagal s časom 1:43,84, le šest dni pozneje pa je na mitingu diamantne lige v Monaku presenetil vso konkurenco na čelu s svetovnim prvakom Mohammedom Amanom in olimpijskim podprvakomNijelom Amosom ter zmagal z najboljšim izidom sezone na svetu 1:42,51 in čez noč je postal eden glavnih favoritov za zmago na svetovnem prvenstvu.

Taktika v finalu ni bila najboljša

V kvalifikacijah in polfinalu je bil med najbolj suverenimi, nato pa je prišel dan resnice, veliki finale. Čeprav je marsikdo pričakoval senzacijo, je bil po izjemno počasnem prvem krogu vendarle v zaključku najhitrejši svetovni rekorder David Rudisha. Kenijec si je pred vstopom v ciljno ravnino priboril najboljši položaj in prepričljivo slavil s časom 1:45,84.

Tuka taktično ni najbolje odtekel, kar je po tekmi tudi sam priznal, saj se je v počasnem teku postavil na začelje, nato pa kar nekaj moči porabil, da se je prebil v ospredje pred samim zaključkom. V ciljni ravnini je po zunanji progi le prišel do tretjega mesta in brona, kar je za bosanskega tekača izjemen uspeh.

Kljub uspehu ostaja skromen

"Zgodi se, da iz žepa potegnem zadnji kovanec in ga dam tistemu, ki je tega potreben. Tako bom živel tudi v prihodnje. Kar mi bo ostajalo, bom dajal drugim. Vem, kakšno veselje je, če ti nekdo podari opremo ali ti pomaga na kakšen drug način," pravi bosanski dobrosrčnež, ki ga ob vrnitvi v Bosni zagotovo čaka lep sprejem.

O sodelovanju s Tuko in njegovim trenerjem se dogovarja tudi slovenski rekorder Žan Rudolf. Tekača sta dobra prijatelja, skupaj sta se ogrevala tudi pred velikim finalom, v katerem je Ljubljančan zanj stiskal pesti. Če bo do sodelovanja res prišlo, bo to zagotovo velik motiv za slovenskega tekača in morda že prihodnje leto podoben preblisk pričakujemo tudi z njegove strani.