Ponedeljek, 7. 12. 2020, 20.30
3 leta, 11 mesecev
Intervju s tretjo najhitrejšo slovensko maratonko
Hitro, hitreje, najhitreje? Neja Kršinar za kar sedem minut izboljšala svoj osebni rekord.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,66
1
29-letna atletinja Neja Kršinar je včeraj na maratonu v španski Valencii odtekla svoj najboljši maraton. Doseženi čas 2;36:27 je tretji najboljši slovenski maratonski čas v ženski konkurenci. Diplomirana kineziologinja, hči dvakratnega olimpijca v teku na smučeh Janija Kršinarja in varovanka trenerja Dejana Lenarta, je prepričana, da je kraljevsko razdaljo sposobna preteči še hitreje. Tudi do olimpijske vozovnice za Tokio?
Neja Kršinar je včeraj na maratonu v Valenciji, eni redkih maratonskih prireditev v tem letu, za kar sedem minut izboljšala svoj osebni rekord v tej disciplini. Njena nova znamka je 2;36:27.
Kako se jutro po pretečenem maratonu z osebnim rekordom pozna v nogah in v glavi?
Pozna se edino v tem, da sem za hojo po stopnicah potrebovala nekaj več časa, in pri tem, da se po letališču v Valencii raje prevažam s tekočimi trakovi kot peš, preostalih posledic pa ne opazim.
Kako je sicer v tem času na letališču? Mesto duhov?
Niti ne, glede na razmere, povezane z epidemijo, sem pričakovala manj ljudi, je pa res, da tudi bistvene gneče ni.
Včeraj ste na maratonu v Valencii za kar sedem minut izboljšali svoj najboljši maratonski čas. Nova znamka je 2;36:27, prejšnja je bila 2;43:15, tudi takrat ste tekli v Valencii. Kje vidite glavne razloge za tak rezultatski preskok?
Najbrž gre za skupek različnih dejavnikov.
Napredek se je začel kazati po lanskih višinskih pripravah v Keniji, veliko pa sta k mojemu napredku pripomogla tudi sistematično delo in prihod Laure Guzelj Blatnik v našo ekipo, saj se zelo pozna, če imaš na treningu sparing partnerja, in pa nekoliko večja finančna neodvisnost.
S svojim osebnim rekordom ste postali tretja najhitrejša slovenska maratonka vseh časov. Hitreje od vas sta maraton pretekli le državna rekorderka Helena Javornik (2;27:33) in Žana Jereb (2;35:57). Imate na zalogi še dovolj manevrskega prostora?
Seveda, mislim, da je manevrskega prostora za napredek še ogromno. Glede na to, da sem še mlada in da je to šele moj tretji maraton, in da je za menoj šele en višinski trening, mislim, da je prostora za izboljšave še ogromno.
Kršinarjeva s kolegico Lauro Guzelj Blatnik na štartu letošnjega Konjiškega maratona, kjer je postala državna prvakinja v cestnem teku na 10 kilometrov.
Kako hitro bi še šlo? Verjamete, da lahko postavite državni rekord v maratonu? Kako sicer gledate na slovenske rekorde?
Seveda se vidim tam, zakaj pa ne. Vedno moraš imeti visoke cilje in stremeti k temu, da jih dosežeš, sicer se nikamor ne premakneš.
S trenerjem Dejanom Lenartom.
Boste še vedno vztrajali tudi v krajših razdaljah?
Da, zagotovo.
V kateri se najbolje počutite?
V teku na pet kilometrov.
Čeprav vsi tarnamo nad letom 2020, pa je bilo za vas v športnem pogledu precej popolno. V Sloveniji ste pobrali vse mogoče državne naslove – od teka na 5.000 in 10.000 metrov na stezi do cestnega teka na 10 in 21 kilometrov. Epidemija očitno na vas ni imela nikakršnega negativnega učinka …
Doseženi časi sicer niso ekstremno dobri, so pa to moji osebni rekordi, med katerimi sem najbolj ponosna na rezultat v maratonu. Sicer pa epidemija name in na moje priprave niti ni imela posebnega vpliva.
Kljub karanteni smo v Sloveniji še vedno lahko trenirali, je pa res, da smo morali razredčiti skupino za trening in trenirati sami ali v dvoje in da smo tekmovali zgolj v Sloveniji.
V Novem mestu se je v družbi Primoža Kobeta veselila naslova državne prvakinje v polmaratonu.
Maraton v Valencii je bil verjetno glavni cilj letošnje sezone?
Res je, glede na to, da so bili maratoni v spomladanskem delu sezone zaradi koronavirusa odpovedani, je bil maraton v Valencii moj glavni cilj, s tem, da sama do poldrugega meseca pred tekmo sploh nisem verjela, da maraton sploh bo.
Tudi ko je kazalo, da bodo tekmo izvedli, še vedno nisem bila povsem prepričana, da bom lahko nastopila. Šele dan pred tekmo, po negativnem testu za novi koronavirus, sem se zavedla, da gre zares.
Koliko treme je bilo prisotne na štartu?
Trema je seveda bila prisotna, ampak pozitivna. Pred potovanjem v Španijo sem bila nekoliko na trnih, kako bo z vsemi protokoli, ampak res ni bilo nobenih težav. Organizatorji so lepo poskrbeli za nas, vseskozi smo bili obveščeni o poteku tekmovanja. Lahko rečem, da so naš stres res zelo zminimalizirali.
Dolgo časa je bilo mogoče pričakovati, da bo maraton v Valencii zaradi ukrepov, povezanih z zajezitvijo epidemije potekal v dvokilometrskih krogih, kar pomeni 21 krogov za 42 kilometrov, kar ni preveč zabavno. Kako je bilo nazadnje na trasi?
Nazadnje smo tekli dva kroga po 21 kilometrov. To sem izvedela približno dva tedna pred tekmo. Pred tem sem se pripravljala na najslabši scenarij, torej na kroženje, nazadnje pa so nam prizanesli. Mi je kar odleglo.
Maratonci so morali preteči dva 21-kilometrska kroga.
Zadnje čase je veliko govora o pravilih glede športnih copatih s karbonskimi vlakni. Kako se to preverja v praksi?Že teden dni pred prihodom v Valencio smo morali izpolniti formularje o športnih copatih, v katerih bomo nastopili. Navesti smo morali vse podatke, od znamke, modela copata, številke, barve ...
Na januarskih pripravah v Keniji - v družbi Mo Faraha:
Je bila zaradi tako imenovanega tehnološkega dopinga kakšna diskvalifikacija?
Kršinarjevu na Novomeškem polmaratonu.
Mislim, da ne, so pa bile zaradi drugih razlogov. Organizatorji so bili zelo strogi, kar zadeva prisotnost trenerjev in menedžerjev ob progi, ki bi kakorkoli pomagali tekaču. Tam jih letos ni smelo biti.
Prepovedano je bilo tudi, da bi pacerji, narekovalci tempa, tekačem podajali pijačo … Tudi to je bilo kaznovano z diskvalifikacijo.
Razlika je bila tudi v tem, da smo imeli pijačo oštevilčeno na okrepnih postajah …
Dekleta na levi, fantje na desni strani proge. Glede na to, da so bili na maratonu le vabljeni tekači, je bilo to mogoče izpeljati.
Že čez teden dni odhajate na višinske priprave v Kenijo, kjer boste ostali do začetka februarja prihodnje leto. Kaj prinašajo take priprave?
V Kenijo odhajam skupaj z Lauro, medtem ko bova s trenerjem v stiku prek drugih kanalov …
Mislim, da mi bodo druge priprave v Keniji dale še več kot prve. Verjetno se bom še hitreje prilagodila na višino in, ker mi je vse že bolj znano, tudi na sistem in okolje.
Kako dolgo ste prvič potrebovali za adaptacijo?
Nekje med deset in 14 dni. To se odraža v zadihanosti in utrujenosti. Takoj se zakisliš in zadihaš. Treningi v Keniji mi poleg povišane vrednosti eritrocitov v krvi dajo predvsem občutek mentalne mirnosti in delavnosti. Tega se učim od domačinov, kenijski tekači se res ne obremenjujejo z ničimer, ampak samo trenirajo.
Ustavimo se še pri olimpijskih igrah v Tokiu. Norma za ženske je strašno visoka, 2;29:30, ne bo pa to edini dejavnik, ki bo odločal o nastopu na igrah. Verjamete, da se vam lahko uspe prebiti med 80 najboljših maratonk, ki bodo dobile priložnost na olimpijskih igrah v Tokiu?
Da. K sreči norma ni edini pogoj, vsaka država načeloma lahko pošlje na maraton svojega atleta. Mislim, da bo točen čas znan nekje do konca doseganja norme oziroma točk, to je do konca maja ali junija prihodnje leto. Upam na najboljše.
1