Za Niko

Eno filipinsko "belo kavo", ki se bo delala, da je podobna naši. Da se bova družno pritoževali nad vročino v velikem mestu, da mi boš pokazala Manilo, kot si si jo uspela narisati sama, da mi boš odstrla kakšen filmski kotiček, ki bi zapolnil mojo radovednost in zaključil paket mojega Survivorja. Da Filipini ne bi bili le Survivor, bili bi tudi delček "ta prave" mene, Ule, ki jo poznaš. Ule od Silvana.

Pisala si mi, enkrat. Še preden sem prestopila mejo te nama tako tuje, ampak "skupne" dežele. Rekla si, da se tudi ti, sem in tja - potihem, v svojem srcu - igraš Survivorja. Veselila sem se, da te srečam. Z razlogom, da bova imeli zmenek.

V Ljubljani sva se srečevali naključno, ko nama je korak zastal na stopnišču Kinoteke ali Ekrana, ali, ko naju je taisti korak, zanesel v ohlajeno filmsko dvorano. Tvoj nasmeh je bil vedno nekaj posebnega, skromen. Tvoja podoba je bila mehka. Za njo sem vedno čutila močno žensko.

Ne znam si pojasniti, kako to, da te ni. Tvoje življenje je bilo filmsko. Tvoje življenje je film. Prihajajo dnevi, ko se od Filipinov poslavljam. Ko si mrmram - še predzadnja vožnja s čolnom, še zadnji obhod z avtomobilom, še malo pa zadnja večerja. Filipini so bili za naju obe ogromna preizkušnja. Zame ostajajo za vedno zapisani v mislih. Ti za vedno ostajaš zapisana njim.

Objemam, poljubljam te. Poljubi nebesa - še zame.