Luksemburška Slovenka rodila s četrtim carskim rezom

V Luksemburgu je pred dnevi na svet s četrtim carskim rezom prijokal sin Slovenke, nekdanje političarke. Nataša Kavaš Puc (38) je v deželici na obrobju Ardenov rodila tretjič. Enega otroka pa je rodila v domačem Prekmurju. Z možem Martinom Pucem (36) sta namreč kljub službam v evropskih institucijah vedno na poti in stalno razpeta med Beltinci, Ljubljano in Luksemburgom. Že več kot deset let.

Tega nista načrtovala. V mesto na nekakšnih pečinastih otokih, med katerimi so kanjoni in reka Alzette, sta prišla za eno leto. Največ za leto ali dve, sta si rekla, ko se je Nataša uspešno prebila skozi vse teste na odprtem natečaju evropskih institucij in dobila službo prevajalke. V Luksemburgu, tretji evropski prestolnici za Brusljem in Strasbourgom, je na sedež tajništva Evropskega parlamenta prišla skupaj s celo vrsto bodočih evropskih državljanov nekaj mesecev pred slovenskim vstopom v EU. Po nekaj mesecih je službo dobil tudi Martin, na evropskem sodišču. In nato se jima je pridružila še Eva.

Beg možganov Službi v mestu, ki se imenuje enako kot država velikosti Primorske, sta bili zelo zanimivi. Pa tudi zelo prijazni za mlade družine, posebej v primerjavi s Slovenijo. Na vprašanje, zakaj je zamenjala službo na zunanjem ministrstvu in mesto v politiki, kjer je vodila podmladek SLS, se Nataša namuzne: "Moja izkušnja dela v politiki je, da moj način dela ni ustrezal načinu dela v slovenski politiki." Ob delu in otrocih je uspela tudi nadaljevati izpopolnjevanje v tujih jezikih in končala podiplomski študij evropskega prava na francoski univerzi v Nancyju.

Tudi Martin, ki je odraščal v diplomatski družini, se je v Luksemburgu dobro znašel: "Zelo dobro sem se počutil, ko sem brez vsake zveze ali poznanstva dobil službo za nedoločen čas na Evropskem računskem sodišču. To je povsem drugače kot v Sloveniji. Počutiš se svobodnega, saj te ocenjujejo po sposobnostih, ne pa moči kakšnega strica iz ozadja. Tu sva prišla v prijazno delovno okolje, kjer te ne pogledajo postrani, ko poveš, da pričakuješ otroka. Čeprav delaš ves dan, to še ne pomeni, da ne moreš imeti družine." Tudi on je nadaljeval študij, finance na ekonomski fakulteti v Luksemburgu. Po opravljenih testih na natečaju za delo v evropskih institucijah je postal revizor na Evropskem računskem sodišču.

Četrti carski rez Kakšna je razlika med rojevanjem v Luksemburgu in v Sloveniji, vprašamo. "Lepe spomine imam tako na porodnišnico v Murski Soboti kot tukajšnje," odgovori Kavaš Puceva. So ji pa slovenski zdravniki močno odsvetovali, še posebej četrti carski rez. "Tu so bistveno manj komplicirali. Četrti carski rez je redkost, ne pa tabu," pove štirikratni očka Martin Puc.

Nataša pove, da odločitev ni avtomatična, ampak se obravnava vsako porodnico posebej. Carski rez so ji zaradi nevarnosti, da maternica ne bi vzdržala popadkov, naredili dva tedna pred rokom. Čeprav je šlo za operacijski poseg, je bil Martin v Luksemburgu vedno zraven, kar ji posebej veliko pomeni. "Po božji previdnosti in ob molitvah družine in prijateljev se je vse dobro izteklo," doda Nataša.

Pri prvem rojstvu sta izkoristila možnost, da vzameta sobo, v kateri sta bila sama. To ugodnost svojim uslužbencem zagotavlja zavarovanje pri Evropski komisiji, saj bi sicer v sobi ležali dve porodnici. Oče doplača le za hrano. "Večina očetov pri prvem otroku izkoristi to možnost. Mame v Luksemburgu po porodu načeloma same skrbijo za otroka, ki ga imajo vedno pri sebi. Posebej po carskih rezih je zato prisotnost moža zelo dobrodošla," pripoveduje Nataša. Razlika med slovensko in luksemburško porodnišnico pa je tudi v tem, da so obiski za družinske člane mogoči ves dan, kar je še posebej pomembno za druge otroke, ki lahko več časa preživijo z mamico in novorojenčkom. Porodnišnica se tako prelevi v začasni drugi dom celotne družine. "Razlike niso zaradi denarja, ki ga je tu veliko več, ampak v malenkostih, prijaznih do družin. Organiziranje nima zveze z denarjem," ocenjuje Puc.

Pet mesecev porodniškega dopusta Razlike opazimo tudi pri porodniškem dopustu. V Luksemburgu traja le 20 tednov, kar je slabih pet mesecev. Temu sledi starševski polletni dopust, ki pa ni plačan. Po drugi strani pa se v tem času povišajo socialni dokladi, zato izpad ene plače ni tako visok. Ali je slovenski porodniški dopust tako za slaba dva meseca daljši od tega, ki ga imajo v najbogatejši državi EU? "Ni vse samo v številu dni porodniškega dopusta, ampak tudi v drugih pogojih. Tu si namreč ženska lahko dobro organizira in združuje svoje poklicno in družinsko življenje. Evropske službe so tu zelo prožne in materam bodisi ob polnem ali skrajšanem delovnem času bodisi delu od doma omogočajo, da so lahko veliko časa z otroki," pove Nataša.

Hišo lahko hitro kupiš, a tudi prodaš Pucova sta si hitro kupila hišo. Kar pa ne pomeni, da sta se vkoreninila. Gre za preprost izračun: najemnine so tako visoke, da imaš z ugodnim posojilom nižje stroške, če hišo preprosto kupiš. "Mladim družinam ni težko dobiti posojila za celotno vrednost hiše za 20 ali 30 let. Tako ali tako pa lahko hitro hišo tudi prodaš," pove Martin.

Plače v evropskih institucijah so resda neprimerljive s slovenskimi. Uravnavajo jih namreč tudi glede na plače bogatejših evropskih držav, saj bi sicer težko v svoje vrste dobili dovolj prevajalcev npr. iz Švedske, Danske ali Anglije. "Kot tujec v Bruslju ali Luksemburgu plačuješ bistveno več za življenjske stroške kot domačin. Cene nepremičnin v Luksemburgu se zaradi krize niso zmanjšale, ampak celo povečale. Če si hočeš tukaj postaviti samostojno hišo, te to lahko hitro stane tudi milijon evrov," pove Puc. Plače v evropskih institucijah so zelo dobre, pove, hkrati pa je to tudi cena za življenje v tujini.

Politična emigracija? Ali bi zaradi svojega političnega prepričanja v Sloveniji v službi imela težave? Je tudi to razlog, da ostaja v tujini? Nataša Kavaš Puc se pomenljivo namuzne: "Zaradi dela v politiki na pomladni strani bi v naši državi zelo težko dobila službo, vsaj nezaznamovano. Tu nikoli nisem imela nobenih težav. Tudi ko sem kandidirala za Evropski parlament. Napredovanje nima nobene zveze s politično opredeljenostjo. Ko napreduješ, ni nikogar v ozadju. Prijeten občutek, da se lahko zaneseš nase. Pri nas pa je vse pogosteje obratno. Celo za zdajšnjo službo, do katere sem se prebila z uspehom na razpisnih testih, si pri nas marsikdo misli, da mi je to priskrbela politika."

Na vprašanje, ali se je v desetih letih od odhoda iz Ljubljane na Natašo že obrnil kakšen politik in jo povabil nazaj – ne nazadnje je Slovenija od takrat predsedovala EU, na oblasti pa sta bili tudi že dve desnosredinski vladi –, pa se Nataša posmeje: "Zelo redko je kdo kaj takega omenil, to so govorili le moji prijatelji. Mogoče pa so si nekateri starejši politiki celo oddahnili, da me ni več?" Seveda je posredi tudi štirikratno materinstvo, ki ga Nataša po njenih besedah "ne bi zamenjala za nič na tem svetu".

Seveda bi raje živela v Sloveniji, a vendar jima današnji politični in gospodarski položaj ni naklonjen, ugotavljata zakonca Puc. V Sloveniji bi zelo težko dobila primerljivo službo, ki bi bila v vseh pogledih tako prijazna mladim družinam in s katero bi lahko tako dobro usklajevala poklicno in družinsko življenje ter tako skrbela za štiri otroke, pravi Nataša. Evropska komisija, za katero prevaja, ji omogoča, da se po kosilu ne vrne v službo, ampak lahko dela od doma.

Ali se bo družina Puc vrnila pod Alpe ali v Panonijo, je težko reči. Želja po vrnitvi je močnejša od želje po belem kruhu. A pravzaprav niti ne gre za beli kruh. Tudi s črnim bi bila zadovoljna. A v tem trenutku v Sloveniji zanju tudi tega ni.