Ljudje z motnjami v duševnem razvoju niso druga violina

Lansko poletje je na idilični lokaciji v starem mestnem jedru naše prestolnice vrata na široko odprla nova kavarna. Le en lokal več, si je morda mislil kakšen mimoidoči. A Druga violina je več kot to, pa čeprav morda niti ne želi biti nič posebnega. V njej namreč delajo ljudje s posebnimi potrebami, ki se, kljub odprti družbi, s katero se tako radi ponašamo, še vedno soočajo s težavami pri vključitvi na trg dela in žal tudi s predsodki drugih.

Od cambriškega navdiha do ljubljanske gostilnice

Pobudnik gostilnice Druga violina je Center za usposabljanje, delo in varstvo Ig, o projektu pa smo se pogovarjali z direktorico Centra dr. Valerijo Bužan, ki se je s sodelavci že več let trudila najti oblike zaposlitve, ki bi ustrezale odraslim z motnjo v duševnem razvoju in bile enake običajnim zaposlitvam. "Razvili smo delo z živalmi, gojenje gob in zelišč, delo v vrtnarjenju, seveda pa so nas zanimale tudi bolj integrirane oblike dela," pripoveduje. "Na strokovnem obisku v Cambridgeu smo slučajno čakali prevoz in sedeli v restavraciji za hitro hrano, kjer so nas stregli ljudje z motnjo v duševnem razvoju."

Pisalo se je leto 2001 in čeprav se jim je ideja zdela zanimiva, je bila za tisti čas pri nas skoraj neuresničljiva. Kljub temu so idejo razvijali in zadnjih pet let iskali tudi primeren prostor za takšno gostilno. Za najemnike gostinskega lokala, kjer delujejo zdaj, so kandidirali že pred petimi leti, vendar na razpisu niso bili uspešni. "Pred dvema letoma se je ob izpraznitvi prostorov priložnost ponudila še enkrat. Mi smo jo z veseljem izkoristili in lansko poletje odprli Drugo violino."

Orkester ne more brez druge violine, družba ne more brez drugačnih

Pa so ljudje z motnjo v duševnem razvoju res druga violina? Zakaj so se odločili za takšno ime? "Ime Druga violina smo izbrali iz več razlogov," je razlago začela dr. Bužanova in povedala, da so na tem trgu nekoč meščani plesali – celo Povodni mož naj bi od tu v Ljubljanico odpeljal Urško –, poleg pa je tudi delavnica mojstra izdelovanja violin gospoda Demšarja. "Drugi razlog je ta, da so ljudje z motnjo v duševnem razvoju še vedno zapostavljeni. Obenem pa je druga violina v orkestru vedno le druga, najboljša je prva in ima bolj pomembno vlogo, kjub temu pa noben orkester brez druge violine ne more igrati, tako kot tudi družba ne more brez drugačnih ..."

Služba veliko pomeni tudi posameznikom, ki v Drugi violini delajo, se vsak dan srečujejo s strankami in takšnimi in drugačnimi položaji, ki se pač dogajajo v vsaki gostilni. Po letu dni, odkar je gostilnica odprta, so nekateri pri delu že povsem samostojni, spet drugi se oprejo na pomoč zaposlenih, vedno pa je v lokalu tudi kakšen novinec, ki se dela šele privaja. Ker so v centru idejo o gostilni razvijali že prej, so posameznike že pred odprtjem lokala vključevali v strežbo na srečanjih s starši, pogostitvah, različnih prireditvah.

"Ti, ki delajo v Drugi violini, so z delom zelo zadovoljni, pridobili so na samozavesti in se priučili novih veščin," je povedala dr. Bužanova in ob tem izrazila tudi željo in upanje, da kdo od izučenih v njihovi gostilnici dobi delo tudi v kakšni drugi gostilni.

Z odnosom do najšibkejših članov družbe merimo njeno humanost

Za projekt so pripravili poslovni načrt z vizijo, poslanstvom dejavnosti, analizo SWOT in programom, po katerem v starem mestnem jedru poleg osnovne gostinske dejavnosti nudijo tudi kakovostne dodatne dejavnosti, recimo kulturno-umetniške dogodke, neformalno izobraževanje in prodajo umetnostnih izdelkov, izdelkov uporabne umetnosti in domače obrti lastne proizvodnje. "Z idejo želimo obogatiti tudi ponudbo slovenske prestolnice, gostom omogočiti obisk morda nekoliko neobičajnega lokala in tujim obiskovalcem Ljubljane predstaviti evropsko mentaliteto s področja varstva najšibkejših članov družbe, po kateri se običajno meri humanost neke družbe."

Lep odziv veliko pomeni tudi staršem

In kako se je kavarna prijela med ljudmi? "Ljudje so se na nas izredno dobro odzvali, veliko bolje, kot smo pričakovali," je povedala direktorica dr. Bužanova in poudarila še en pomemben vidik. "Tudi starši oseb z motnjo v duševnem razvoju so pridobili na samozavesti, saj spoznavajo, da tudi njihovi otroci lahko delajo v običajnem okolju, zato so ponosni, da jih naši gostje dobro sprejemajo."

Možnosti zaposlitve ljudi z motnjami v duševnem razvoju vidijo tudi v trgovinah, knjižnicah, razmišljajo tudi o likovni galeriji, kjer bi razstavljali in prodajali izdelke ljudi s posebnimi potrebami. Še več, radi bi se ukvarjali tudi s čebelarstvom! Idej torej kar ne zmanjka.