"Začelo se je pred desetimi leti, ko nama je kolega, starejši gasilec v društvu, podaril nekaj značk, potem pa se je vse razširilo na našitke, biltene, čelade in druge predmete."
Tako je svojo zgodbo o oblikovanju zasebne gasilske zbirke v domači garaži, ki danes šteje že nekaj tisoč kosov in jo vse bolj omejuje prostorska stiska, začel Lovro Metikoš z Zgornje Polskave pri Slovenski Bistrici, študent 1. letnika strojništva v Mariboru.
V soju našega medija kot presenečenje prijateljev
No, začetek našega pogovora pa je bil precej nenaveden. Za Lovra je bil namreč veliko presenečenje, ki sta mu ga "zakuhala" njegova gasilska prijatelja, Aleš Majerič, voznik v Prostovoljnem gasilskem društvu Polskava, in Sanja Ferk, nekdanja tajnica društva, ki jo je v tej vlogi nadomestil prav Lovro.
Aleš, ki nam je predlagal to predstavitev, in Sanja sta o našem obisku obvestila le drugi pol "kustoske zasedbe", očeta Momirja. Ta je, zanimivo, zato prav takrat načrtoval obisk trgovine, za Lovra pa je bila priprava novinarskega prispevka presenečenje dobesedno, saj smo ga kratko malo nič hudega slutečega zgodaj dopoldne vrgli iz postelje.
Zaradi gasilskih predmetov fičko iz garaže
Z očetom zbirata gradivo prek prijateljskih stikov v raznih gasilskih društvih, kjer se zanimata za odpisano opremo in pravzaprav vse, kar je povezano z gasilstvom. Skoraj vse, večje gasilske opreme in vozil, ker sta omejena na domačo garažo, ki jo je zaradi njunega hobija moral zapustiti fičko, pač ne morata zbirati. "Ti so na ogled v gasilskih muzejih na Vranskem in v Metliki, kjer se tudi bolj ukvarjajo s starejšo gasilsko zgodovino, midva pa se osredotočava bolj na novejšo in manjše predmete," pravi Lovro Metikoš.
V njuni zbirki je tako že dva tisoč gasilskih značk, več kot 300 našitkov in zbornikov, mnogi tudi iz tujine, Amerike, Rusije in Ukrajine, okrog 25 čelad ter še precej gasilskih oblek in drugih kosov opreme. Med najbolj dragocene eksponate spada delovna gasilska obleka iz Avstralije, ki jo je Lovro za simbolično ceno kupil na neki dobrodelni licitaciji.
Največje bogastvo, da nekomu pomagaš
Da toliko časa, praktično ves svoj prosti čas, konce tedna in počitnice, namenjaš urejanju gasilske zbirke, moraš imeti najprej zelo rad gasilstvo, k čemur je Lovra pred desetimi leti pritegnil oče: "Gasilstvo mi veliko pomeni že od otroštva in z njim sem dobesedno zastrupljen. Pravijo, da je kot neke vrste droga, pri čemer te droge odvadijo, gasilstva pa ne," pravi Lovro in doda:
"Veliko je odrekanja, precej je intervencij ponoči. A je dober občutek, ko lahko nekomu pomagaš, kar se mi zdi v tem času največje bogastvo. Sicer pa znajo nekateri to ceniti, drugi pa ne."
Gasilska zbirka kot muzej in del zgodovine kraja
Kot še pove Lovro, sta do zdaj z očetom naštela 800 obiskov svoje gasilske zbirke, kar je vse natančno evidentirano v knjigi gostov. Prihajali so avtobusi, do njune garaže je vozil tudi turistični vlakec ob turističnih prireditvah. Njuna velika želja v prihodnje je, da bi iz zbirke nastal nekakšen muzej v večjem prostoru, kjer bi si jo lahko ogledalo še več ljudi. A za družinski proračun je to prevelik zalogaj, mama je namreč brezposelna, oče še dela pri civilni zaščiti, Lovro pa je, kot rečeno, bodoči študent.
Kot eno od možnosti in priložnosti Lovro vidi staro graščino v kraju, kjer bi lahko postavili gasilsko in lovsko zbirko, o kateri se je pred časom precej govorilo, a je potem vse potihnilo. "Poleg omenjenih zbirk bi lahko na tem mestu predstavili tudi zgodovino kraja, delovanje društev in številne zanimive predmete, ki so še na opuščenih kmetijah," sklene Lovro.
1
