Leta 1945 sta Ernest in Rudolf Hirschegger morala zapustiti Slovenijo, po 70 letih se je v Mendozi zbralo 163 njunih potomcev z družinami. Še kakšnih 60 jih je manjkalo.
Ducati otrok, ki so tekali sem ter tja, neskončno dolge mize dobrot, gora pijače, ki je blažila poletno vročino in nasmehi na obrazih, ki so se narisali vsakomur, ki se je ozrl po "dinastiji", katere del je. Tako je vzdušje na srečanju Hirscheggerjev opisal glavni mendoški časopis Los Andes.
Skupaj so praznovali novo leto in se spomnili 70 let emigrantske zgodovine
Nobena družinska hiša ni zadoščala, najeti je bilo treba veliko dvorano. V Mendozo so na zadnji dan leta 2015 Hirscheggerjevi prihajali z vseh koncev Argentine – iz Buenos Airesa na vzhodu, iz provinc Misiones in Cordobe ter iz mesta Bariloche na jugu – da bi skupaj praznovali novo leto in se spomnili 70-letnice svoje emigrantske zgodovine.
Ideja o skupnem praznovanju je nastala bolj v šali, a navdušenje in želja po druženju sta prevladala. "Veselje in presenečenje ob snidenju po dolgem času je bilo nepopisno, mnogo otrok in dojenčkov smo videli prvič. Srečanje je bilo fantastično, vzdušje nadvse prijetno," opisuje Magda Hirschegger, Ernestova hčerka.
Zdravica veliki družini in prednikom
"Nazdravili smo z dvignjenimi kozarci: na veselo združenje, na vztrajno večanje naše družine in v spomin na Ernesta, Minko, Rudolfa in Mari – naše ljube starše, ki so tisti dan gotovo bili na poseben način z nami."
Še se bomo srečali!
Praznovanje je bilo polno otroškega vrveža in glasbe. Člani družine so igrali na klavir, flavto, violino, manjkala nista niti slovensko petje in ples. "Ker smo se imeli tako lepo, bomo gotovo iskali izgovor, da srečanje ponovimo," je prepričan Nikolaj Štumberger, Rudolfov vnuk.
0
